Zgodilo se je nekoč na Divjem zahodu

Če bo Povratnik dobil nagrado za najboljši film, bo režiser Alejandro González Iñárritu zmagovalec že drugič zapored, saj je lani zasluženo slavil z Birdmanom

sob, 20.02.2016, 06:00
»Evropejci so sekali drevesa, pobijali živali,­ si lastili tujo zemljo. Lokalni prebivalci jih niso zanimali, zanje to sploh niso bili ljudje, zato so jim ves čas lagali in jih goljufali. Film je aktualen, ker govori o strahu pred drugačnim, o predsodkih, rasizmu, vsega tega se še do ­danes nismo znebili.«

Film Povratnik (The Revenant) mehiškega režiserja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja je nominiran za kar 12 oskarjev in po vsej verjetnosti bo na letošnji podelitvi, ki bo 28. februarja, absolutni zmagovalec. Za najboljši film se potegujejo še Brooklyn, V žarišču, Velika poteza, Marsovec, Pobesneli Max, Soba in Spielbergov Most vohunov. Po napovedih Povratniku ne bodo ušli oskarji kapitalci, se pravi nagrada akademije za najboljšo režijo, glavnega igralca in najboljši film.

Čeprav še nisem gledala Spielberga in Sobe, brez velikega upanja na zmago navijam za Pobesnelega Maxa, Marsovec se mi na primer zdi eden najbolj dolgočasnih, neduhovitih in dolgoveznih filmov, ki sem jih gledala v zadnjih letih, ravna črta pravzaprav, film brez negativnih junakov. Če bo Povratnik dobil nagrado za najboljši film, bo Iñárritu (Pasja ljubezen, 21 gramov, Babilon, Ču-do-vito) zmagovalec že drugič zapored, saj je lani zasluženo slavil z Birdmanom. V resnici je bil lani tudi drugi Mehičan zapored, ki je prejel najpomembnejšega oskarja, leta 2014 je namreč slavil Alfonso Cuarón s skoraj solo filmom ­Gravitacija.

Donald Trump, človek, ki obljublja, da bo, če bo zmagal, na meji z Mehiko zgradil zid, najbrž že škripa z zobmi. Iñárritu mu je že na lanskem zahvalnem govoru namenil nekaj pikrih besed. Kot je pred kratkim povedal v nekem radijskem intervjuju, je hudo, da je nekdo tako bogat pa hkrati tako zagrenjen in neveden. »Vsa njegova osebnost je zgrajena le iz denarja, in ker nima vsebine, je vse, kar zna, to, da seje seme sovraštva.«

Na začetku

Evolucija zgodbe filma Povratnik ima več plasti. Gre za resničen dogodek. Leta 1823 se je Hugh Glass, ki je več let živel z indijanskim plemenom Pawnee in bil poročen z Indijanko, pridružil skupini trgovcev s krznom, ki so pod vodstvom generala Williama Henryja Ashleyja tovorili svoje blago ob in po reki Missouri. Ekspedicijo so napadli in sklestili bojevniki plemena Arikara ter zgolj deset preživelih pregnali še globlje v gozd, kjer je Glassa napadla samica grizlija, ki je ščitila dva mladička. Napol mrtev in ranjen Glass ni več mogel nadaljevati poti, zato je general ob njem pustil dva prostovoljca, Johna S. Fitzgeralda in Jima Bridgerja. Ob njem naj bi bila, dokler ne bo izdihnil, da ga bosta lahko dostojno pokopala. Ker so trojico znova napadli Arikari, sta moža pobrala vse orožje, pobegnila in pustila umirajočega Glassa samega. Kljub hudim ranam (medvedka mu je razparala del telesa, da so bile vidne kosti reber), z zlomljeno nogo in brez orožja, ovit v medvedjo kožo, se je šest tednov vlekel in šepal po divjini, mrazu in snegu ter prepotoval 320 kilometrov in končno prišel do kolonije Kiowa, ki je takrat veljala za center trgovcev s krznom, kjer so bili možje, ki so ga zapustili. Glass se je na poti hranil z jagodičevjem in mrhovino, nekoč je pregnal volkova in si postregel s surovimi ostanki pravkar ubitega bizona, njegove rane so z zdravilnimi rastlinami čudežno zacelili Indijanci, ki jih je srečal na poti. Četudi je našel oba moža, ki sta ga pustila umreti, ju ni ubil, tudi zato, ker bi ga lahko zaradi tega vrgli v ječo.

Iñárritu je sicer našel navdih za Povratnika v istoimenski knjigi Michaela Punkeja iz leta 2002, a zgodba ni prav dosti drugačna od originala, morda je bistveno le to, da ne gre le za pripoved o preživetju, ampak tudi o maščevanju. Pravzaprav je Povratnik rimejk filma Man in the Wilderness iz leta 1971, ki ga je zrežiral Richard C. Sarafian, v glavni vlogi pa je nastopil Richard Harris. V filmu glavnega junaka ne žene želja po maščevanju, ampak si želi, kot Odisej, le priti domov. Glassa, ki ga pri Iñárrituju igra Leonardo DiCaprio, pa skozi mraz in gozdove poganja sovraštvo do Johna Fitzgeralda (Tom Hardy), ki ga ni le pustil umreti, ampak mu je ubil tudi polindijanskega najstniškega sina, ki je, kot pravi, bil edino, kar je še imel.

Metafizika divjine

Povratnik je izjemno lepo posnet film. Emmanuel Lubezki, s katerim je režiser sodeloval že pri Birdmanu, je res mojster edinstvene fotografije. Neskončni ameriški gozdovi so videti kot temnozelen trebuh kakega živega bitja, napadi Indijancev so hiperrealistični – nihče ne ve, s katere strani bo priletela puščica, zato se paranoja in strah pred nevidnimi napadalci uspešno preselita na gledalca. Veliko je zelo dolgih kadrov, ki omogočajo, da je gledalec ves čas z glavnim junakom, da deli z njim tudi občutek časa in prostora. Režiser nam pokaže posnetke neskončne pokrajine, takoj za njo pa se lahko potopimo v bližnje posnetke obrazov glavnih junakov. Kamera pride tako blizu, da jo njihovo dihanje zarosi. V drugem delu filma se realizem meša s sanjami oziroma metafiziko, ki jo čuti in vidi glavni junak Hugh Glass.

Na youtubu je že mogoče videti lepo zmontiran posnetek, ki dokazuje, da je Iñárritu nekatere sanjske kadre dobesedno ukradel iz filmov ruskega režiserja Andreja Tarkovskega: letenje nad krošnjami dreves, podoba žene, ki lebdi nad rumeno travo, goreča koliba ob temni reki, ptica, ki se izvije in poleti iz srajce mrtve ženske, podrta katedrala z velikim zvonom, freske križanega – vse to so skoraj dobesedno preslikani prizori iz Ivanovega otroštva, Nostalgije, Zrcala, Andreja Rubljova in ­Stalkerja.

Ob tem sem se spomnila na znamenit ­Picassov stavek, da dobri umetniki kradejo, slabi pa kopirajo. Mehiški režiser sodi med prve.

Tarkovski je v prizorih vedno mešal štiri osnovne elemente, vodo, zemljo, ogenj, zrak, kar je glavni gibalec mnogih Iñárritujevih slik. Globoka narava in indijanska metafizika, pomešana s krščansko ikonografijo, so prividi, ki jih sluti težko ranjen in napol živ Glass. Zunanji svet postane njegova notranjost in obratno. Kot da se, zavit v medvedjo kožo, počasi spreminja v žival. Vidi in občuti stvari, ki jih beli človek ne zmore.

Seme kapitalizma

Iñárritu v intervjujih razlaga, da je zanj to duhovna drama o preživetju in transcendenci. Glassova odiseja je spominjanje. Njegovo razpadajoče telo je dobesedna metafora tega, da so mu umorili sina. »Ko izgubiš družinskega člana, se zdi, kot da izgubljaš dele telesa in notranje organe. Si brez roke, brez noge, brez ledvice. Nekako si jih moraš prišiti nazaj in to je proces. Ozdraviš se tako, da potuješ skozi spomine, le tako se lahko ponovno rodiš in prideš nazaj.« Ponovno rojstvo ne more biti bolj dobesedno kot prizor, v katerem se Glass pred snežnim viharjem skrije v notranjost mrtvega pikastega konja (ko je bil še živ, mu je rešil življenje): izdolbe notranjost in se stisne v njegov trebuh, dokler se mraz ne poleže. Za režiserja je Glass bitje, ki se ves čas spreminja, iz človeka se spremeni v zver, iz zveri v svetnika, iz svetnika v mučenika in iz mučenika v duha.

A to je predvsem film o koreninah kapitalizma, zahodnega človeka zanima le to, da si polasti dobrine in pobije tiste, ki mu to onemogočajo. Naravo vidimo kot dobiček, zanima nas le toliko, kolikor jo lahko izkoriščamo, isti smo kot trgovci s krznom, nič se ni spremenilo. »Evropejci so sekali drevesa, pobijali živali,­ si lastili tujo zemljo. Lokalni prebivalci jih niso zanimali, zanje to sploh niso bili ljudje, zato so jim ves čas lagali in jih goljufali. Film je aktualen, ker govori o strahu pred drugačnim, o predsodkih, rasizmu, vsega tega se še do ­danes nismo znebili.«

Snemanje filma je bilo skoraj svetniška izkušnja. Ekipa je v Britanski Kolumbiji in ­Alberti delala kar deset mesecev, bilo je minus štirideset stopinj, čez nekaj mesecev pa je pritisnila vročina. Vsak dan so se dve uri vozili na lokacije, delali po dvanajst ur, film so snemali kronološko in uporabljali le naravno svetlobo. Nekateri so napor filmarjev primerjali s snemanjem Herzogovega Fitzcarralda (1982) v Amazoniji. Iñárritu pravi, da se je za tak način snemanja odločil zato, ker ga zanima realnost. »Tudi organsko pridelana zelenjava je povsem drugačna od tiste, ki je polna pesticidov. Danes smo na vseh področjih izgubili občutek za realno. Lani sem z družino odpotoval v Peru. V Cuscu sem kupil pečeno koruzo, ko sem jo začel jesti, sem se zjokal. Tak okus je imela koruza, ko sem bil še majhen. Kam je izginil ta okus?«

Da bi bil film še bolj avtentičen, se je Leonardo DiCaprio naučil kar dveh jezikov indijanskih plemen, proučeval starodavna naravna zdravila, jedel surova bizonova jetra in plaval v ledeno mrzli reki. Res pa je tudi, da je velikanski grizli izvrstna računalniška grafika, prav tako kot neskončna čreda bizonov.

Najbolj problematičen element filma se mi zdi prav Leonardo DiCaprio, zdel se mi je dokaj neprepričljiv, nisem verjela, da je mali Indijanec res njegov sin, kljub vsem izkušnjam, ki jih doživi, ostaja zelo monoton in zdi se mi, da absolutno preveč strmi v daljavo. Čeprav na koncu, kot pravi režiser, od njega ostane le še duh. Richard Harris v Man in the Wilderness je čisto nekaj drugega, preživetje mu da posebno moč.

Najbolj prepričljiv lik v filmu je Tom Hardy­ v vlogi napol skalpiranega negativca Johna Fitz­geralda, ki pooseblja pohlep, krutost in rasizem. Hardy je odličen igralec, ki je lani posnel tudi film Legend, v katerem je odigral oba gangsterska dvojčka Kray, in Pobesnelega Maxa. V slednjem je čisto zbledel, to je feminističen pobesneli Max brez Maxa, ženska ekipa je bila veliko močnejša. Najboljši je, kadar igra negativce – v BBC-jevi nadaljevanki Peaky Blinders je kot agresiven šef judovskih kriminalcev Alfie Solomons neponovljiv. In v Povratniku je enako. Hardy pravi, da Fitzgerald ni samo negativec, trgovec s krznom je, tako kot Glass, oba zanima dobiček. »To, kar živim, ni nikakršno življenje,« pravi.

Izdelano v Ameriki

Povratnik je tudi izjemno realen vestern, tako je namreč bilo videti osvajanje Divjega zahoda oziroma severa. In ker nikoli ne zamudim priložnosti, da ne bi spet brskala po knjigah Billa Brysona, sem v njegovi knjigi Made in America našla nekaj zgodovinskih zgodb o osvajanju severne Amerike.

Leta 1803 je Thomas Jefferson naredil najboljšo kupčijo v zgodovini. Francozi so mu za tri cente za ar zemlje (sto arov je en hektar) prodali velikansko območje, kjer je kasneje nastalo kar 12 ameriških držav: Arkansas, Iowa, Kansas, Louisiana, Minnesota, Missouri, Montana, Nebraska, Oklahoma, Wyoming in dve Dakoti. Da bi videl, kaj je pravzaprav kupil, je poslal na pot dva raziskovalca. Njuno spremstvo je bilo sestavljeno iz dvaintridesetih vojakov, desetih civilistov, sužnja, indijanskega dečka, dveh indijanskih prevajalcev, Indijanke z dojenčkom in psa. Potovali so dve leti. Bili so prvi belci, ki so kdaj stopili v velikanske gozdove severne Amerike, in razen nesrečneža, ki je umrl zaradi razlitega slepiča, so vsi preživeli. Že nekaj desetletij kasneje je bila v gozdovih velika gneča, vladali so vojne in nasilje, saj so tja prišli angleški in francoski trgovci s krznom, ki so pobijali Indijance.

Prvi mož, ki je leta 1792 z ameriškega vzhoda prijahal do Pacifika, je bil Anglež Alexander Mackenzie, vsaj mislil je, da je prvi, a se je uštel, saj ga je prijazno indijansko pleme pričakalo z navdušenim vzklikom »son of a bitch!« (kurbin sin), mislili so namreč, da se tako med seboj pozdravljajo belci.

Ko so leta 1849 v Kaliforniji odkrili zlato, se je začel množičen pohod na Divji zahod. V štirih letih se je število prebivalcev z 20.000 povečalo na 225.000. Najbolj znan stranski proizvod iskanja zlata so bile kavbojke, prve je leta 1850 sešil Levi Strauss, ki je pripotoval na zahod z velikim tovorom platna, saj je mislil, da bo iz njega šival šotore, a je kmalu odkril boljšo tržno nišo. Rudarji oziroma iskalci zlata so namreč potrebovali trpežne hlače. V Kalifornijo so se takrat priseljevali tudi Kitajci, pred zlato mrzlico jih je bilo tam manj kot 400, v naslednjih desetletjih pa že več kot 300.000. Bili so zelo revni in pripravljeni delati najtežja dela za majhen denar. Belci so jih kruto izkoriščali in množično pobijali, na sodišču so bili brez kakršnihkoli pravic.


Kavboji, kot si jih predstavljamo danes, so, kot piše Bryson, izmišljotina. Moški, ki so selili živino z enega pašnega območja na drugo, so bili največkrat Mehičani. Še pred Hollywoodom je kavboje ustvaril slikar Frederic Remington (1861–1909), ki je slikal izjemna platna, na katerih se elegantni belci z značilnimi belimi klobuki borijo z divjimi Indijanci s perjanicami. Remington v življenju ni videl resničnega kavboja niti Indijanca. »Bil je predebel, da bi splezal na konja, kaj šele da bi odjahal na Divji zahod.« Prav nič več o kavbojih ni vedel pisatelj Owen Wister (1860–1938). Res je sicer, da je odpotoval v dežele, kjer naj bi živeli kavboji, a sta ga, ker je imel zelo slabe živce in bil izjemno anksiozen, spremljali dve ostareli guvernanti. V romanih pa je prvi opisoval junake iz vesternov, kakršne sta kasneje znala tako dobro odigrati Gary Cooper ali Clint Eastwood: mož brez imena, ki prijaha v mesto, se sooči z negativcem in na koncu ga v katarzičnem dvoboju ustreli. Roman The Virginian (Mož iz Virginije) je bil njegova največja uspešnica, v prvih štirih mesecih so prodali 50.000 izvodov. Beli priseljenci niso imeli prav veliko moralnih vrednot kavbojev iz Wisterjevih zgodb. Bili so primitivni, kruti in pohlepni. Pokradli so zemljo Indijancem in jih pregnali v odročna območja, država je s staroselci podpisala 400 pogodb, a so čisto vse prelomili. Vojne z Indijanci so se končale leta 1886, ko je odložil orožje veliki poglavar Apačev Geronimo. Indijanci do leta 1924 niso mogli postati ameriški državljani.

Nekoč je v Ameriki živelo 70 milijonov bizonov, med letoma 1830 in 1895 so jih belci skorajda iztrebili. Preživelo jih je 800, pa še ti so živeli v zabaviščnih parkih in živalskih vrtovih. Uničenje bizonov je bilo del ameriške uradne politike, saj so tako lažje obvladovali indijanska plemena in jih zadrževali v rezervatih. V istem času se je namreč njihovo število zaradi vojn, bolezni in lakote z dveh milijonov zmanjšalo na 90.000.

                                                                               * * *

»Shakespeare, parlamentarna demokracija, barok, Newton, Marx, Balanchinov balet, vse to ne more nadomestiti tega, kar je zahodna civilizacija groznega storila vsemu preostalemu svetu,« je dejala ameriška intelektualka Susan Sontag.

 

Prijavi sovražni govor