Tiskane izdaje
Šolal se je v Trstu in na akademiji za gledališče, film in televizijo v Zagrebu, kjer je realiziral dva srednjemetražna filma; oba sta bila tudi nagrajena. Veliko let je bil zaposlen kot umetniški vodja SSG v Trstu in SNG v Novi Gorici. Režiral je v gledališčih v Trstu, Ljubljani in Rimu ter za televizijo. Doslej je napisal štiri romane in dve zbirki kratkih zgodb. Za svoja literarna dela je bil večkrat nagrajen.
V teh dneh so v slovenskih kinematografih začeli predvajati njegov celovečerni film Komedija solz, ki skozi zgodbo zagrenjenega starca Alberta (Ivo Barišič) in Istranke Ide (Marjuta Slamič), ki ga dvakrat na teden obišče, da mu pospravi, skuha in da ga umije, z bridkim humorjem postavlja zrcalo sodobni družbi, razjedeni od sovraštva, rasizma in ksenofobije.
»Scenarij za Komedijo solz je začel nastajati že leta 2011, ko sem pisal roman Ki od daleč prihajaš v mojo bližino in v njem oblikoval lik protagonistovega očeta. Osnovne motive filma, odsotnost empatije, netoleranco, rasizem in fašistoidnost, prinaša ta lik že v romanu, razlogi njegovih značajskih 'razsežnosti' pa so v filmu zaznamovani še z nerešenimi družinskimi razmerji. Vprašanja, ki jih razvijam v filmu, se močno navezujejo na mojo osebno izkušnjo s časom vojne v nekdanji Jugoslaviji, so pa predvsem blizu moji refleksiji o sedanjem družbenem ozračju, ko izpraznjenost človekovega duha manipulirajo populizmi vseh vrst in postavljajo nove, vse višje zidove med narodi in ljudmi. Po moji osebni izkušnji sem izbral tudi drugi, ženski lik, saj me vprašanje dostojanstva služkinj in negovalk, ki prihajajo v Trst, pogosto ksenofobno mesto ostarelih ljudi, že dolgo nagovarja,« je povedal režiser.
In o teh rečeh sva se tudi pogovarjala, o boju za resnico, svobodo misli in človekovo dostojanstvo. A tudi o spominih na sanje, nonino kroglo v licu, ki je padla v dlan skozi usta, in o tem, kako avtentično pričati o času, v katerem živimo.
Nenavadno, kako je vedno kakšen državni praznik, ko se pogovarjava za časopis: pred petimi leti je bil 25. junij, zdaj praznik OF oziroma dan upora proti okupatorju.
Ha, ha, morda pa vendar obstajajo nekakšne silnice, ki tudi naju združujejo v zavesti in misli, da je zgodovinski spomin pomembna vrednota in da so poskusi spreminjanja zgodovine nevarna in bedna početja. No, ko sva že pri tem: nikakor mi ne gre iz spomina, kako je pred približno sedmimi leti na slovenski nacionalni televiziji potekala debata med levico in, upam si reči, skrajno desnico, saj so nekatere izjave krepko presegale mejo dobrega okusa. Neki bivši minister za pravosodje ene izmed prvih vlad samostojne Slovenije je namreč zatrjeval, kako bi se moral slovenski narod opravičiti Italijanom, ko so med drugo svetovno vojno zasedli Ljubljano, češ da jih slovenski narod, po ne vem kakšnem vojaškem kodeksu, ni lepo sprejel. Ob teh besedah sem bil zgrožen, še bolj pa sem bil zaprepaden, ko sem opazoval voditeljico oddaje, kako strmi vanj in mirno kima z glavo. Ko govorimo o dnevu upora proti okupatorju, se vedno spomnim te oddaje in me je na trenutke za te ljudi sram, zlasti ker slišim, da ta gospod poučujejo, in se res sprašujem, kaj se študentje od takih lahko naučijo.
Kako ste se o italijanski okupaciji učili v šoli na Tržaškem?
Kolikor se spominjam, se o italijanski okupaciji slovenskega ozemlja v principu nismo učili ničesar, pa tudi v učbenikih zgodovine je bilo teh podatkov malo ali nič. O teh stvareh smo lahko slišali le po iniciativi nekaterih profesorjev, če niso bili povojni politični pribežniki, še največ pa v družini.
Kaj bi, če bi lahko danes svoje življenje razdelili na tri kronološke dele, povedali o vaših odnosih z Italijani in z Italijo?
V družini sem tudi prvič prišel v stik z italijanskim svetom, a to v smislu, »ne hodi na Mandrijo«. Na Mandrijo so nekoč na Opčinah gnali živino na pašo. Tudi moj oče je gnal tja krave, eni je bilo baje ime Greta Garbo, ker je imela nežne oči ... No, na Mandriji so ob koncu petdesetih let in ob začetku šestdesetih zgradili hiše za begunce, ki so prišli iz Istre. To je bilo za nas, slovenske otroke, nekako prepovedano območje, a prav tja nas je gnalo in tam sem prišel v stik s prvimi Italijani. Tako da sem preslišal prepoved, skratka.
Potem je vladalo zatišje, vrnil sem se v »domači krog« in odšel na študij v Zagreb. Tu se začenja drugo obdobje, ker sem takrat spoznal Susanno Tamaro, ki je sočasno študirala v Rimu. Spoznala sva se na Opčinah, ker je prihajala k svoji noni. To je tista nona, ki jo je potem ovekovečila v romanu Pojdi, kamor te vodi srce in z njim zaslovela v svetovnem merilu. Ob njej se mi je široko odprl svet italijanske kulture, veliko sem takrat potoval k njej v Rim. Takoj mi je postal domač.
Marko Sosič, pisatelj in režiser. Foto: Jure Eržen/Delo
Danes sodelujem z italijanskim svetom enakovredno kot s slovenskim ali drugimi. Ko sem deloval v gledališču, se mi je zdelo povsem normalno, da postavimo podnapise in odpremo slovensko gledališče večinskemu narodu. Drugim se to ni zdelo normalno, saj so se bali, da bodo tako izgubili svetost slovenskega hrama. Moral sem se kar precej boriti, da smo to dosegli.
Zagotovo pa mislim, da mi je odprla pot v italijanski svet Elza A., profesorica filozofije, ki me je vzela pod intelektualno okrilje od mojega šestnajstega do osemnajstega leta, ko je potem nenadoma umrla. V tistem času, nisem še dopolnil sedemnajst let, me je poslala samega z vlakom v Firence z naročilom, naj rezerviram dve sobi, ko bosta naslednjega dne prišli tudi ona in sestra. Takrat sem prvič odkril Giotta, Michelangela, Botticellija, skratka, velik privilegij.
Italija, čeprav razdeljena, čeprav z ene strani po duhu in tradiciji še vedno fašistična, ima po drugi strani milijone naprednih ljudi, ki se borijo in vselej čuvajo njen demokratični ustroj.
Imam prav, da vsa ta desetletja pri Slovencih v Italiji tli do matice Slovenije nekakšna zamera? Nekaj je ostalo razklanega in je potem na dvoje razklalo tudi Slovence na Tržaškem in Goriškem, v Benečiji nemara manj ...
Osebno mi je Slovenija dala veliko zadoščenja in odprla mnogo prijateljskih in profesionalnih vezi, brez katerih bi težko osmišljal in kritično reflektiral svoje delo, saj je kulturni prostor Slovencev v Italiji, čeprav bogat in ga imam rad, še vedno premajhen za globljo osebno in profesionalno kritično avtorefleksijo. To je prostor, ki potrebuje svežih ustvarjalnih moči, novega ustvarjalnega elana, kar ob postopnem demografskem padcu ni lahka naloga. To je prostor, ki bi zagotovo potreboval tudi več samokritike na ravni vodilnih kadrov civilnih in političnih organizaciji, ki se jim čas izteka z veliko naglico, če ne bodo znali začrtati novih vsebinskih smernic, če bo čutiti v njih samih vse večjo ravnodušnost, če ne bodo, med drugim, znali ovrednotiti pomembnosti slovenske prisotnosti v mestnem središču in če ne bodo znali ovrednotiti ustvarjalnih povezav med nami in večinskim narodom ter drugimi jezikovnimi in kulturnimi komponentami mesta.
Kljub temu mislim, da je zelo narobe, da se kar počez tolče po njih; tolčejo predvsem tisti, ki v resnici temu prostoru niso dali ničesar. Ampak to je vedno tako. Stvar ni lahka, zato pa toliko bolj boli odnos, ki ga ima včasih Slovenija do tega prostora, saj očitno ni sposobna, da vsaj na ravni izobrazbe dokončno informira svoje državljane, da tudi na tem območju živimo Slovenci, da imamo slovenske šole, svoj dnevnik, gledališče, radio, tednike in druge revije, dve založbi, ker bi sicer zadostovala ena sama, in tako naprej. To, da veš, da sto kilometrov stran živijo tvoji ljudje, je preprosto stvar civilne vzgoje.
Kar pa se tiče civilne zavesti nasploh, moram reči, da je po mojem mnenju v Sloveniji skrb zbujajoče šibka. Morda je stvar v tem, da živimo v Italiji v demokratični ureditvi veliko dlje kot Slovenija. Sicer pa je na nas, da vse, kar imamo, izboljšamo, da bi lahko na nekaterih področjih bolj suvereno delovali in da se nam zaradi nekaterih stvari v Sloveniji ne bi več smejali. No, na tem nivoju ni nič tako tragičnega, saj se tudi mi smejemo njim, kar je tudi zdravo.
Razklanost, o kateri me sprašujete, pa je težko razložljiva v nekaj besedah. Na kratko rečeno; tako kot v Sloveniji smo tudi Slovenci na Tržaškem in Goriškem razklani v dva tabora, kar bo za nas srednjeročno pravi samomor. A to je tudi odraz Slovenije, ki s to ali ono vlado preferira ene ali druge. Ne mislim, da bi moralo vladati enoumje te ali one opcije, a vsaj kar se tiče našega prostora, bi morali doseči veliko večje sodelovanje pri združevanju in načrtovanju skupnih ciljev in prenehati s pravili nekaterih medijev, pri katerih vlada hegemonija enega samega svetovnega nazora, medtem ko so drugi veliko bolj odprti. Še vedno nas delijo ideologije in fige v žepu; nekateri skrajneži vidijo namreč še vedno samo povojne poboje in upravičujejo kolaboracijo s fašisti in kasneje nacisti z nekakšnim strahom pred komunizmom. In to je že tragikomično, ker ideologij naj bi že zdavnaj ne bilo več. V tej izgubi splošnega fokusa živimo kajpada tudi mi. Toda zgodovinski spomin ostaja, še posebno na Primorskem.
Pred leti še niste verjeli, da boste snemali filme. Zdaj pa je tu Komedija solz, ganljiva zgodba, nadgradnja lika iz enega od vaših romanov.
Res, nisem več razmišljal, da mi bo uspelo posneti celovečerni film, tudi trudil se nisem več, saj sem nekako našel v literaturi izpovedni prostor, ki ga vsekakor ne nameravam opustiti. Verjetno je bil prav lik očeta glavnega protagonista v romanu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino tisti, ki me je podzavestno in obenem zavestno gnal naprej v poskusu razumevanja njegovega miselnega sveta, da sem se – bolj zase in na skrivaj – lotil predelave in na tej podlagi napisal scenarij. Kasneje sem ga še obdeloval skupaj z glavnima igralcema Marjuto Slamič in Ivom Barišičem in še bi se ukvarjal z njim, ko bi ne bil čas tako neizprosen. Predvsem pa so bili tu prijatelji, kot sta direktor fotografije Radovan Čok in scenograf Dušan Milavec, in seveda producenti Arsmedie, ki so me prepričali, da se spustim v tak podvig. Boštjan, Franci, Danica, Amela, na začetku pa Martina, odgovorna za slovenske programe pri italijanski radioteleviziji v Trstu.
Zagrenjenega starca Alberta igra Ivo Barišič, Istranko Ido pa Marjuta Slamič. Foto: prizor iz filma Komedija solz
Kako je bila Komedija solz sprejeta v Trstu?
Film je bil v Trstu zelo dobro sprejet, tako pri italijanskih kot slovenskih gledalcih. Trst je kljub nekakšni latentni kulturni in postideološki konfliktnosti vendarle tudi prostor empatije in solidarnosti. Med vojno v Jugoslaviji je zmogel veliko solidarnosti do vseh, ki so od vojne bežali. Z druge strani pa je v tistem času predstavljal prostor najrazličnejših kupčij orožja, ljudi ... Skratka, idealen prostor za Komedijo solz.
Med gledanjem me je nekaj trenutkov spomnilo na drobce neponovljivo duhovitih atmosfer v imenitnem filmu Arthur iz leta 1981 – vlak, podoben Albertovemu, ki vozi nad Arthurjevo posteljo, in Hobson (sir John Gielguld), ki je podobno podajal odsekani humor kot Albert (Ivo Barišič). Je šlo za vaše navodilo in kaj je ta vlak za Alberta? Mar ni vlak sploh ena večjih metafor življenja?
O, sir John Gielguld ... Ivo bo zagotovo vesel, da ga posredno postavljate ob bok temu igralcu. Sicer pa se pri tem nikoli ne ve ... Nekoč sem dejal igralki, ki si je nadela novo frizuro, bila je zelo lepa, da je podobna Giulietti Masini, Fellinijevi muzi in ženi. Jaz sem mislil, da ji izražam kompliment, toda sploh ni bila zadovoljna z njim. Kasneje sem razumel, da je bila upravičeno nezadovoljna, ker je vsak igralec edinstven kozmos, vsak ima svoj notranji in zunanji svet, ki v resnici mora ostati unikaten. Takrat sem bil zelo mlad in naiven in sem se kasneje zelo pazil, da bi takih komplimentov med igralci ne delil več.
V prihodnje bom upoštevala vaš nasvet, hvala.
Sicer pa je realizacija vlog običajno spojitev režiserjevega in igralčevega sveta. Igralčeve občutljivosti in miselne naravnanosti z režiserjevo intenco. Zelo malo izkušenj imam, kako je s tem na filmu, vendar mislim, da mora igralec nositi zanj že v sebi veliko prirojenega, kar sledi, je nadgradnja, ki jo je Ivo po mojem mnenju izvedel vrhunsko. Skupaj sva delala, predvsem na dialogih, kakor tudi z Marjuto, ki je vrhunska filmska igralka.
Tisti vlak pa, s katerim se Albert (Ivo) igra v svojem stanovanju, lahko vsakdo interpretira po svoje, je pa tudi prispodoba njegovega miselno zaprtega in omejenega sveta, saj je proga, po kateri pelje vlak, krožna in nima izhoda. Sicer pa je metafora vlaka seveda velika in predvsem večpomenska, še posebno ko vlak zapelje v tunel ... No, takrat pa je že skoraj banalna.
Albertov gnev v Komediji solz je star gnev, ki pride na dan na večer pred smrtjo zaradi zgrešenih, napačnih odločitev v življenju.
Mislim, da je Albertu gnev skorajda prirojen. V smislu, da je pač tak človek, kulturno po malem nepismen, čustveno kontradiktoren in zlomljen. Mislim, da gneva ne nosi v sebi samo zdaj, ko se mu intimna sfera podira zaradi zgrešenih, napačnih odločitev, ampak da je njegov gnev v resnici tudi izraz tistega življa, v katerem prebivata cinizem in latentni rasizem, kot posledica novodobnih populizmov. No ja, zagotovo je ob izgubi svojih dragih njegov gnev tudi narasel, kar ga dela vendarle človeka iz mesa in krvi.
Kaj pomeni zanj staranje? In kaj za vas?
Mislim, da je za Alberta staranje trmasto vztrajanje pri svojem in odklanjanje vsakršne empatije z vprašanji sodobnega sveta. Je sitnost, ki jo prevrača na druge. V resnici pri njem staranje rojeva cinizem, ki ga dela vitalnega in ga žene naprej v svojo lastno samoto. Oh, kaj je staranje zame? Resno mislite, da se staram? Če res tako mislite, potem bom pa pogledal vase, premislil in vam drugič odgovoril (smeh) ... Ma ne, staranje je prelep čas zavedanja in obenem čas zavesti strašne minljivosti, ki jo je treba osmisliti.
Ostaniva pri vsebini filma; tisti, ki smo odraščali ob meji, na eni in drugi strani nje, vemo, da so ženske desetletja hodile služit in da še hodijo. Kot čistilke čistit premožnejšim Tržačanom, Goričanom. Nekaj jih hodi tudi v Benetke, kjer ostanejo tudi po več tednov, se vrnejo domov in spet nazaj ... Kdo so te ženske, kdo so bile in kdo so danes?
Lik služkinje me osebno spremlja vse življenje. Poznal sem služkinje in njihovo delo že kot otrok, saj sta se obe moji noni, ki sta prišli v Trst iz Vipavske doline, zaposlili kot služkinji. Ena izmed njiju se je kasneje »emancipirala«. Vila, v kateri je stregla, pospravljala, prala in umivala premožnim Tržačanom, je namreč v šestdesetih letih prejšnjega stoletja dobila novega lastnika, starejšo Angležinjo in njenega moža ter ogromnega psa. Angležinja je mislila, da je s tem, ko je kupila vilo, kupila tudi mojo nono, in jo je kar naprej klicala prek zvonca, ki je bil speljan do nonine hišice, ki je bila namenjena služinčadi in jo je nona dobila v dar od prvih lastnikov vile. Angležinja jo je tudi ponoči klicala za to ali ono, vse dokler ni nona z velikimi vrtnimi škarjami prerezala tiste žice in se na stara leta osvobodila neke vrste suženjstva. Ta nonin upor mi je zelo imponiral.
Tudi danes so to večinoma ženske z velikim dostojanstvom, ki pač služijo svoj kruh tako, da se vozijo kilometre stan od doma, kjer pomagajo ostarelim in nemočnim osebam z oskrbo, kuhanjem, pranjem in vsem, kar je potrebno. V njih vlada veliko pragmatizma pa tudi velik čut solidarnosti in empatije, saj bi sicer težko počele tak posel, ki včasih zahteva veliko vsakršne vzdržljivosti. Sicer je Trst od nekdaj veliko črpal v tem smislu na slovenskih oziroma kraških tleh.
V kakšni družini ste odraščali, kako in od kod izvirajo Sosiči?
Družina in odnos do sveta mnogoterih njenih članov je zame še vedno velika skrivnost in moja radovednost zanjo, predvsem literarna, je še vedno velika. Pri nekaterih članih številne družine, če prištejemo vse bratrance, strice, tete, sem bil od vedno očaran nad sposobnostjo premoščanja bolečine z nekakšnim notranjim smehljajem. Kot otrok sem imel priložnost slediti marsikaterim dogodkom, ki so boleče zaznamovali njihovo življenje, a vselej je bil potem nekakšen smehljaj, ki so ga rodili bog ve od kod. Tudi njihova nekakšna zaverovanost v usodo me je očarala. Njihov fatalizem.
Razočaranja je bilo tudi veliko, v smislu, da so se nekatere tete poročile z Italijani in nihče izmed njihovih otrok ne zna slovenskega jezika. Ker jim možje niso dovolili, da bi hodili v slovenske šole. Pa tudi same so jim prenehale govoriti v svojem jeziku. Zdaj sem jim že odpustil, da se niso znale postaviti, ker so bili takrat drugačni časi in one niso prihajale iz premožne družine, tudi zaradi tega so jih lažje »podjarmili«, ne vem, o tem bi bilo treba zelo na široko govoriti ...
Foto: prizor iz filma Komedija solz
Sicer pa sem kot vsi otroci plezal na drevesa. Odraščal sem praktično sredi gmajne, saj sta bili samo dve hiši, kjer sta oče in mama sezidala svojo, vsenaokrog pa sama gmajna, s kravami in divjimi zajci, dolinami in drevesi, na katera sem plezal in od koder sem gledal zasnežene vrhove Alp in Dolomitov. Sicer pa je moj priimek balkanskega izvora, baje pomeni Sofijin sin, drugače pa iz hrvaške Istre, ob Limskem kanalu je vas, ki nosi to ime. Mislim, da smo bili nekoč pastirji.Kako potem človek živi z vsem tem, kar so bili, kar so živeli njegovi predniki? Nosi zvestobo življenju naprej na isti način? Se kaj spremeni?
O, mislim, da se mora spremeniti, vsakodnevno mora paziti, da se spreminja in vendarle ostaja svoj, da se oddaljuje od svoje preteklosti, a je ne odvrže v pozabo, in da obnavlja svoj notranji obraz v sedanjosti ter z njim reflektira svet okrog sebe. To skušam početi tudi jaz, v resnici se postopoma, ne da bi pozabil nanje, oddaljujem od svojih prednikov in njihovih sanj, saj mislim, da čas upravičeno zahteva od mene stvarnejših in duhovno širših opredelitev. Vztrajanje pri njihovih in svojih sanjah bi bilo sredi tega, duhovno opustošenega sveta povsem neodgovorno početje do sebe in drugih.
Plezanje je umetniško dejanje. Umetniško dejanje nad grozljivo lepoto. Predstavi Grozljiva lepota, ki je te dni doživela premiero v SSG, napovedujejo uspeh, ki je spremljal predstavo Trst, mesto v vojni, ki je prav tako vaše delo. Kako drugače pišete drame od proze?
To, kar sem do sedaj napisal za gledališče, so bolj nekakšni dinamizirani prozni sestavki kot pravi dramski teksti v klasičnem smislu. S slednjimi se moram šele spopasti, saj predstavljajo po mojem mnenju najtežjo literarno zvrst. Morda pa je to alibi, ker pravega dramskega teksta ne znam napisati. Ampak nisem še vrgel puške v koruzo. Ti dve deli, Trst, mesto v vojni in Grozljiva lepota, imata zelo podobno strukturo, v obeh je neki lik, ki od zunaj reflektira dogajanje, jaz, ki se sprašujem, čemu se s tem ukvarjam, zakaj se me dotikajo nekatera vprašanja, da včasih obsesivno o njih razmišljam. Mah, skratka ... Res pa je, da to predstavo zelo lepo gledajo, tako slovensko kot italijansko različico.
Kdo so protagonisti Grozljive lepote?
Trije tržaški alpinisti, ki so v gorah iskali svoj notranji obraz. Emilio Comici v času fašizma, Enzo Cozzolino in Tiziana Weiss v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mislim, da so vsak po svoje iskali nekakšen vzporedni svet, nekakšno utopijo.
Spiro Scimone je avtor, čigar tekste ste večkrat režirali. Je zabaven, a obenem vedno grozljiv, gledališče absurda pač. Zakaj vam je blizu?
Ko sem prvič gledal njegovo predstavo Kuverta, ki sem jo kasneje režiral v Drami, sta me njegova pisava, ki se rojeva iz gledališča absurda, in njegova prefinjena metaforika dobesedno zadeli. Takrat, morda predvsem zato, ker se je s tistim besedilom posredno, toda globinsko dotaknil Berlusconijeve dvajsetletne vladavine, ki je s svojo pritlehnostjo in vulgarnostjo dobesedno jemala razumu vsakršno možnost dihanja ter z omalovaževanjem kulture in izobrazbe spravila narod na raven nepismenosti in posledično do izgube dostojanstva. Scimoneja imam rad, ker se v svojih celovečernih enodejankah vselej dotika žgočih družbenih vprašanj na povsem originalen način. Skozi humor in absurdne situacije, na trenutke metafizične, prodira prav v bistvo človekovih temeljnih bivanjskih vprašanj sodobnega sveta. Blizu mi je tudi zato, ker je drzen, nekonvencionalen, ker ima rad človeka in ker mu ni vseeno, kako živi.
V vaših besedilih pogostoma naletimo na sanje in potem nadrealizem – junaki si predstavljajo, kako naj bi nekaj bilo. To počnete tudi vi?
Ha, ha, morda res. Ko se to zgodi tudi v mojem pisanju, je verjetno stvar moje empatije z utopičnimi mislimi, sanjami in življenjem nekaterih mojih bližnjih oseb, ki so me v času odraščanja zaznamovale s svojim sanjskim odnosom do življenja in sveta, v iskanju nekakšnega drugačnega, boljšega življenja.
Srečko, imenujmo ga tako za to priložnost, je živel v kletnem stanovanju, delal občasno v tovarni mila, poslušal Bacha in Beethovna, sanjal, da bi odpotoval v Španijo, pil in se gromozansko smejal samemu sebi. O Bachu in Beethovnu je vedel vse in jaz sem ga poslušal. Ko je govoril in se z besedami dotikal najglobljih dimenzij njune glasbe, je od ganjenosti nad lepoto tiste glasbe jokal. Potem je nekega dne odpotoval v Španijo, in ko je prišel v Madrid, si ni upal stopiti z vlaka in je odpotoval nazaj domov. In se smejal samemu sebi.
In svinčena krogla v nonini glavi, o kateri sem že kdaj govoril in pisal. Dobila jo je, ko so bili v Trstu še Američani. Na vrtu je nabirala zelenjavo, ko je neki vojak nekje pomotoma ustrelil in krogla ji je priletela v obraz. V njem je ostala vsaj petnajst let, dobila je nekakšno lego ob čeljusti in v tistih časih tega niso znali operirati. Živela je z njo, le na licu je imela majhno brazgotino. Neverjetno je, da je po petnajstih letih krogla našla pot navzven in ji skozi usta padla v dlan. Spominjam se je, kako je potem krogla ležala na majhnem krožniku v njeni kuhinji in kako jo je nona loščila, da se je svetila v soncu. Tega si seveda nisem izmislil in morda je življenje samo tisto, ki je nadrealistično ...
