Tiskane izdaje
Novinarka, pisateljica, borka za človekove pravice in nekdanja tiskovna predstavnica Ictyja je zaradi »nespoštovanja sodišča« pet dni preživela v samici ječe v Scheveningnu, kamor so jo policisti ZN odpeljali po aretaciji pred haaškim sodiščem.
Florence Hartmann je bila aretirana 24. marca letos pred stavbo Ictyja, mednarodnega sodišča za zločine, storjene v nekdanji Jugoslaviji, ko je skupaj z Materami Srebrenice čakala na razsodbo vojnemu zločincu Radovanu Karadžiću. Medtem ko je Hartmannova, dolgoletna vojna poročevalka, ki je v svoji knjigi Mir in kazen objavila dokaze o dogovarjanju Ictyja in srbske vlade o umiku dokumentov, ki bi lahko dokazali vpletenost Slobodana Miloševića in srbskih oblasti v srebreniški genocid, ždela v samici, sta se na dvorišču pod njeno celico sprehajala Karadžić in Ratko Mladić. Hartmannova pravi, da sodišče ni opravilo svojega dela. Milo rečeno: zaprlo je njo, enega ključnih balkanskih krvnikov Vojislava Šešlja pa oprostilo. Prehudo celo za moderno verzijo Kafkovih romanov.
Kako ste?
(Nasmeh.) Ves čas me to sprašujejo, kar seveda ni presenetljivo … Dobro sem. A za menoj je ena najbolj čudnih izkušenj v življenju, pa sem doživela marsikaj, predvsem množično nasilje v Evropi na koncu 20. stoletja. Moja generacija je bila vzgojena drugače, sploh si nismo mislili, da se bo zgodilo kaj takega, govorili so nam in učili so nas nekaj povsem drugega. To absolutno ni rezultat moje izobrazbe. Z dogodki konec 20. stoletja v nekdanji Jugoslaviji in z zaporno kaznijo se mi je zgodilo vse, kar sem mislila, da se mi nikoli ne bo. Naposlušali smo se stavka: »Nikoli več!« A vse se dogaja znova. V 21. stoletju sredi privilegirane Evropske unije spet zapirajo novinarje. Ti so marsikje pod hudim pritiskom. Tega preprosto ne morem sprejeti. V mojem primeru je še posebej šokantno, da so me zaprli Združeni narodi. Kje smo? Katero leto se piše? Da, zgodovina se ponavlja. To je moje trenutno stanje duha …
Kako je mogoče, da se to dogaja? Kaj je šlo narobe?
Očitno smo se iz zgodovine premalo naučili. Zgodovino se učimo zato, da je ne ponavljamo. Kolektivne zavezanosti vrednotam svobode in človekovih pravic ni več. Obstaja le še skrb za osebni interes. Etike ni več. Ne gre le za politiko, medije, kriminal … Gre tudi za pravice delavcev. Pa ne mislim tega v idealističnem in romantičnem tonu. Kdo je v dvajsetih in tridesetih letih dal delavcem več pravic? Lastniki velikih podjetij. Ker je bilo to v njihovem interesu. Bili so pragmatični. Kdo je podpisal ženevsko konvencijo? Churchill in Stalin. Ker je bilo to v njunem interesu. Danes se pospešeno uničujejo vse ključne pridobitve 20. stoletja. Zakaj? Ker ljudje nimajo ne znanja ne razumevanja. Nove generacije se pravičnosti ne učijo v knjigah, temveč na ulici. Te pa so vse bolj nasilne.
Zvenite presenečeno.
Da. Zelo sem presenečena. Rinemo prav tja, kjer smo nekoč že bili. Kaj takega resnično nisem pričakovala. Nisem le presenečena, tudi ogorčena sem. In to ne le zaradi vseh teh norih ljudi, ki podstavljajo bombe, ampak predvsem zaradi nas samih.
Tudi ko so vas aretirali pred haaškim sodiščem, ste delovali presenečeno, celo šokirano. Pa bi res morali biti?
Bila sem v popolnem šoku. Sploh nisem pričakovala, da me bodo hoteli aretirati. V Haag sem prišla prisostvovat pomembni sodbi Radovanu Karadžiću. Bila sem skupaj z Materami Srebrenice in bošnjaškimi prijatelji. Skupaj smo čakali na pravico. Ugrabili so me, pred žrtvami. S tem so jih še dodatno ponižali. Eno žensko so zbili na tla … Mene so porivali in vlekli, izgubila sem očala.
Od leta 2000 do 2006, ko sem bila tiskovna predstavnica Ictyja, sem srečala številne vojne zločince, ki nikoli niso in ne bodo bili kaznovani. Sodišče je za veliko njih vedelo, kje so, saj je tedanja tožilka Carla Del Ponte vzpostavila sistem sledenja. A nismo jih mogli aretirati, ker Združeni narodi za to nismo imeli mandata. Pa so bili ti ljudje odgovorni za najhujše možne zločine, od genocida in etničnega čiščenja do zločinov proti človeštvu. Mene pa so policisti Združenih narodov aretirali v tuji državi, na Nizozemskem. Icty za kaj takega nima mandata, kar sem morala kot tiskovna predstavnica sodišča sama milijonkrat razložiti novinarjem. Zdaj pa so se odločili, da me aretirajo zaradi pisanja člankov?! Moja aretacija je bila nezakonita, o tem ni dvoma, a rada bi izpostavila, da me sodišče ni kaznovalo kot nekdanjo tiskovno predstavnico, ampak kot novinarko. Veliko novinarjev je o dogovoru med Ictyjem in Srbijo napisalo in povedalo točno to in toliko kot jaz, pa jih sodišče ni kaznovalo. Zakaj so se spravili name? Povedala sem resnico. Kot novinarka, ne kot tiskovna predstavnica sodišča. Odločitev, da me zaprejo, so sprejeli sodniki.
Nič ni bilo tajnega, saj smo inteligentna bitja, nobenih dokumentov nisem razkrila. Razkrila sem nezakonito prakso sodišča in sodnikov (www.bosnia.org.uk/news/news_body.cfm?newsid=2341). Vsi se skrivajo za dokumenti in besedami, a to je smešno in irelevantno. Pravijo, da sem prekršila pravilo molka, a knjigo sem pisala kot novinarka in ne tiskovna predstavnica Ictyja. To je njihova manipulacija, ki jo številni novinarji ponavljajo kot mantro. Dosegla sem drobno zmago, saj so dokumenti postali javni. A vseeno so me obsodili in zaprli. Popolnoma nelegalno.
Vojislav Šešelj, eden glavnih krivcev za balkanske vojne, je bil v Haagu oproščen. Vi ste bili obsojeni kot novinarka. Ironija stoletja …
Konec 20. stoletja smo vzpostavili sistem, s katerim bi lahko kaznovali krivce za genocid, a nekaj sodnikov je to preprečilo. Ni težko najti, kdo so bili. Vojislav Šešelj po mnenju Ictyja lahko prosto razglaša svoje mnenje, poziva k vojni in ubijanju, kot »tiskovni predstavnik« predstavlja Slobodana Miloševića in ostaja nekaznovan. Je to res le sovražni govor ali pa še to ne? Toliko Šešljevih mož sem na začetku devetdesetih let srečala na fronti v vzhodni Slavoniji …
Jaz pa ne smem povedati resnice. Kaj je to? Kaj se dogaja? Sodišče ni opravilo svojega dela. Ni upravičilo svojega mandata. Šešeljev strup in fašizem sta bila legalizirana. To je grozljivo. Pravica je bila ugrabljena. Ne vem, zakaj in iz kakšnih razlogov. Mednarodni dogovori iz dvajsetega stoletja ne veljajo več. Še zdaleč to ne velja le za haaško sodišče ali za moj primer.
Tudi ženevska konvencija ne velja več. V zadnjih mesecih je bilo, ne le v Siriji, bombardiranih trideset bolnišnic. Kot da je to nekaj najbolj normalnega. Le da obstaja sum, da je v bolnišnici osumljenec, je dovolj, da se pobije vse bolnike in zdravnike. Bolnišnice bombardirajo Saudijci, Rusi, Američani, in to nekaznovano. Vrnilo se je mučenje – in to v demokratičnih državah. Novinarji so v zaporih, da, Šešelj pa na prostosti. Kam smo prišli? Kaj je narobe? Iskreno … ne vem. To se dogaja v našem imenu. To smo mi.
Kako ste se počutili v zaporu? Je bilo težko zdržati? Kaj vam je rojilo po glavi?
Bila sem bistveno bolj varna kot v časih, ko sem poročala z vojnih območij (lahkoten smeh) ... Bila sem v izolaciji. V samici, kjer je bila ves čas prižgana luč. Bali so se, da bom – kdo ve, zakaj – naredila samomor, zato so pazniki ves čas preverjali, ali sem živa. Tudi ponoči. Na vsake pol ure. Tako se je odločilo sodišče. V predelu zapora, kjer sem bila, nisem mogla nikogar srečati. Nisem imela izhodov, v nasprotju z obsojenimi vojnimi zločinci. Oni me niso mogli videti, jaz pa sem lahko videla njih. Želela sem na sveži zrak, a to ni bilo mogoče. Ker sem bila ves čas sama, bi lahko resnično pomislila na samomor (smeh) …
Bila sem sama v celotnem oddelku. Varovalo me je veliko paznikov. Sami moški. To je resnično smešno. Neverjetno, pravzaprav! A vsi so bili profesionalci. Dobro so ravnali z menoj. Toda kdo ve. Združeni narodi niso vedno profesionalni. Njihovi pripadniki so bili udeleženi tudi v posilstvih beguncev … Človek nikoli ne ve, a ti možje, ki so me varovali, so predstavljali sebe in ne le ZN. Bili so resnično korektni in prijazni. Ponudili so mi celo nekaj čtiva. Želeli so v knjigarno. Rekla sem jim, da ne potrebujem romana ali ljubezenske zgodbe (smeh). Hotela sem brati knjigo Juliana Borgerja The Butcher's Trail (Mesarjeva sled) o lovu na Radovana Karadžića, ki sem jo imela shranjeno v svojem prenosnem računalniku, a so mi ga odvzeli. Nazadnje sem brala dokumente o genocidu in ne ljubezenskih zgodb. Razveselila pa sem se čokolade, ki mi jo je prinesel francoski konzul.
Ste bili nervozni? Bi vas lahko zlomilo?
Ne. Nikakor ne. Ves čas sem opazovala, kaj se dogaja. Vedela sem, kakšna pravila veljajo v zaporu. Le prvo jutro me je zagrabila blaga panika, ko so mi povedali, da po dvanajsti uri nihče ne bo mogel priti do mene, ker so se začenjali velikonočni prazniki. Trajali so od petka do torka. Ta čas na Ictyju nihče ni dvigoval telefonov, niti na recepciji ne. Ves ta čas sem bila odrezana od sveta. To je bil velik problem za mojega odvetnika, ki je šele v torek lahko zaprosil za skrajšanje moje kazni.
Kakšni bodo vaši naslednji koraki?
Aretacija in zaporna kazen sta bili le najbolj vidni podobi velikanske anomalije. Kot rečeno: aretirali so me brez mandata, ljudje pa so to opazili, ker sem kričala. Računala sem, da bo nizozemska policija kaj ukrenila. Sodniki so zlorabili svojo moč. Prekršili so ravnovesje, ki bi moralo vladati v demokratičnih družbah. Policiji so dali mandat, da aretira novinarko, krivca za genocid pa so spustili na prostost. Ves čas, kolikor je trajala hajka name [od leta 2009], sem ponavljala, da bi lahko proces kadar koli ustavili. Ko so me obsodili prvič in drugič, so kršili mednarodno pravo, meni pa so dejali, da jih mednarodni pravni standardi »ne zanimajo«. V mislih so imeli mednarodno in evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Njihovo početje je bilo ves čas nezakonito. Odkar sem bila obsojena, nimam dostopa do pravice, a ko jo bom imela, se bom potrudila, da naredim vse, kar je v moji moči, da bodo Združeni narodi odgovarjali. Haaško sodišče ni spoštovalo mojih pravic. Nekaj sodnikov je v mojem primeru sprejemalo osebne in ne pravne odločitve. Preprosto so izdali ukaz za aretacijo.
Nekaznovanost je nesprejemljiva. Za njo se ne bi smel nihče skrivati. Imeti bi morali sodišča, ki bi izvajala supervizijo. Poskusila bom narediti tisto, kar mi do zdaj ni uspelo. Morala se bom prebiti skozi nacionalni pravni sistem, to je edina možnost. Na nizozemskem ozemlju je haaško sodišče, ki je očitno nad zakonom, kratilo moje osnovne človeške pravice. To se mora spremeniti. Mednarodno kazensko sodišče mora priti pod nekakšen nadzor. Za to je treba ustvariti določene pravne mehanizme, tudi morebitno arbitražo. Sama bi rada šla na sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, a za zdaj to ni mogoče. Zadnja leta ne živim v »pravni državi«. Na mojem planetu ni pravice.
Ali je preveč preprosto reči, da v smislu zgodovinskega spomina in pravičnosti Icty ni opravil svojega dela?
To se vidi … Če ni pravice, je to mogoče videti. Poglejte žrtve. Bilo je veliko manipulacij in zelo malo zadoščenja. Veliko zločinov proti človeštvu ni bilo kaznovanih. Obstajajo zakoni, ne pa instrumenti, s katerimi bi jih bilo mogoče implementirati. V varnostnem svetu ZN so žrtvam konec devetdesetih obljubljali, da jim bodo zagotovili pravico, prevladoval je občutek, da bo človečnost prevladala. A ni bilo tako. Mednarodno sodišče za zločine, storjene v nekdanji Jugoslaviji, je to uničilo. K temu so pripomogle tudi različne odločitve sodišča, ki izpodbijajo druga drugo. Šešljev primer je eden izmed takih, ki izpodbija kredibilnost vseh sodb.
Seveda drži, da brez Ictyja nihče ne bi bil kaznovan, zato je vendarle bolje, da je sodišče obstajalo, kot pa da ga sploh ne bi bilo, toda … sodišče je, kot sem že rekla, ugrabilo mednarodno pravico. Države so v Haag pošiljale neprimerne sodnike. Francija je tja poslala rasista, Japonska človeka, ki je bil nepripravljen. To je povzročilo veliko škodo. Hkrati živimo v času in okolju, ki doživljata crescendo barbarizma. Na barbarizem pa znamo očitno odgovarjati le z barbarizmom.
Nacionalno in mednarodno pravo bi morali biti usklajeni: le tako bi lahko v prihodnosti preprečili konflikte. Toda svetovnih voditeljev to ne zanima. Njim se ni treba bati, da bodo morali v zapor. Ničesar se jim ni treba bati. Tudi samim sebi moramo odgovoriti, ali recimo še potrebujemo ženevsko konvencijo in čemu sploh služi mednarodno humanitarno pravo, če vojni zločinci ne odgovarjajo za svoje zločine in brezpilotska letala po svetu množično pobijajo ljudi. Slepo ubijamo ljudi. Kaj si želimo? Uničenje mednarodne pravičnosti ali človečnost? To je dejanska dilema … Boriti se moramo za svoje pravice!
Jaz bom za dosego uporabila vsa pravna sredstva, ki jih imam na voljo. Nikoli se nisem ustavila, ko so mi rekli, da ne smem naprej, in govorili o skrivnostih. Tudi zdaj se ne bom.
Ali dobro spite?
Dobro, a premalo. Imam preveč dela. Adrenalin me drži pokonci. Pripravljena sem na nadaljevanje boja.
