Življenje in star pes

Nekateri so ji rekli Velika raziskava, drugi so jo imenovali Grantova študija (Grant, lastnik ameriške verige trgovin, je bil sponzor projekta).

Psihiatri, zdravniki, antropologi in socialni delavci so morali najprej najti poskusne zajčke; na prestižni univerzi Harvard so izbrali 268 študentov. Žal same moške, ampak taki so bili takrat časi. Zanimivo je, da so izpustili fanta, ki sta kasneje doživela svetovno slavo – Normana Mailerja in Leonarda Bernsteina. Morda zato, ker so v tistem času verjeli, da sta fizična konstitucija in vzgoja najboljši pogoj za uspeh, in so izbrali le mišičaste moške, suhce pa so spregledali. Med izbranimi fanti je bil tudi John F. Kennedy, čigar dokumente so zapečatili takoj, ko je postal predsednik, in jih bodo odprli šele leta 2040.

Strokovnjaki so najprej do zadnje podrobnosti proučili otroštvo fantov, pogovarjali so se s starši, sorodniki, pregledali so družinske bolezni, zapisali so, kdaj so prvič masturbirali, jih testirali z Rorschachovimi testi, premerili so vsak del njihovega telesa. Vsako leto so jih potem obiskovali in spremljali njihovo življenje.

Zgodovina, intimne zgodbe in usoda so začele gnesti mlade moške. Več kot 80 odstotkov jih je sodelovalo v drugi svetovni vojni, mnogi so se vrnili s psihičnimi težavami, a kot menijo strokovnjaki, je posttravmatski stres le manifestacija težav, ki obstajajo že pred travmo. Do leta 1948 je kar dvajset fantov, ne glede na to, ali so sodelovali v vojni ali ne, imelo resne psihične težave, do petdesetega leta pa je kar tretjina moških imela hujše ali lažje težave z mentalnim zdravjem.

Leta 1966 je študijo prevzel mlad raziskovalec George Vaillant in vanjo se je vrgel tako strastno, da je postala del njegovega življenja. Do zadnjih podrobnosti je poznal življenje kandidatov, mladostne travme, njihove hladne ali ljubeče matere, prve ljubezni, njihovo spolno življenje, zakone, vedel je, ali so dobri ali slabi očetje, poznal je njihovo kariero, bolezni, spremljal ločitve, alkoholizem, nove poroke, njihova zrela in stara leta. Rad jim je rekel kar moji bratje Karamazovi. In jasno mu je bilo, da je življenje preveč zapleteno za enostavne razlage. Štirje izmed njih so postali senatorji, mnogi so vodili znana podjetja in obogateli, kar nekaj jih je naredilo samomor, veliko se jih je zapilo do smrti. Opazil je tudi, da lahko po opisih njihovih karakterjev iz časa, ko so bili še študentje, pravilno napove, ali bodo postali demokrati ali republikanci: demokrati so bili občutljivejši in introspektivnejši, republikanci bolj pragmatični in organizirani.

Veliko moških, ki so kot mladi veliko obetali, saj so bili izjemni športniki, stabilni in ambiciozni, je bolj klavrno končalo. Mnogi, ki so bili na fakulteti nepomembne sive miši, so kasneje postali izjemno uspešni. Vaillant tako opisuje moškega, ki se je rodil v bogati družini, bil je izjemen športnik, redno je obiskoval cerkev, vsi so ga oboževali, od sosedov do učiteljic. A potem je šlo vse navzdol; nesrečno se je poročil in že pri tridesetih zapil. Kot je priznal psihiatru, je šele kasneje v sebi odkril negativna čustva, ki jih je prej globoko potiskal vase. Priznal si je, da njegovo otroštvo ni bilo tako srečno, da ga oče ni nikoli maral in da je bila mati preveč gospodovalna. Ni bil srečen v ljubezni in nikoli mu ni uspelo v karieri. Kot piše Vaillant, je bila njegova težava v tem, da ni želel odrasti, saj mu je bila preteklost bolj všeč od sedanjosti. Proti koncu življenja je živel v hiši na vodi, kadil je travo, ni se mogel umiriti, a kot je dejal njegov najboljši prijatelj, je bil eden najbolj očarljivih in prijaznih ljudi na svetu.

Vaillant je ugotovil, da v resnici ne gre za to, pred kakšne težave nas postavlja življenje, ampak je pomembno, kako jih znamo reševati, kakšni so naši nezavedni odzivi na konflikte, bolečine, tragedije ali negotovosti, s katerimi se srečamo. Pomembno je, kakšne psihične obrambne mehanizme oblikujemo; ti so lahko slabi in dobri, odvisno pač od tega, kakšen je naš stik z realnostjo. Kadar se nam zgodijo tragične stvari, od velikih do manj pomembnih, nas naš obrambni mehanizem pelje skozi čustveno močvirje, strah in krizo. Ali pa ne. Nezreli ljudje oblikujejo posebne obrambne mehanizme, ki se kažejo kot dramatizacija, pasivna agresivnost, hipohondrija, zatekanje v fantazijo. Le s pomočjo teh nezavednih »pripomočkov« se jim zdi realnost najbolj znosna. Med najbolj zrele mehanizme spopadanja s krizami pa sodijo altruizem, humor, to, da znamo počakati in se s težavo ukvarjati, ko smo mirnejši, to, da se namesto v agresijo ali nevrotičnost zatečemo recimo v kreativnost, šport ... Ti obrambni mehanizmi zelo organsko rastejo z nami, razvijajo se skupaj z našimi bolečimi izkušnjami ali skupaj z njimi nazadujejo. Vaillant piše o dveh fantih: oba sta imela nesrečno otroštvo, eden je v zrelih letih začel otroške travme mrtvičiti z alkoholom, drugi je postal vodja gibanja za človekove pravice, svoje travme je preoblikoval v željo po tem, da bi pomagal drugim. Če nekako do srednjih let obrambnih mehanizmov ne razvijemo na zrel način, smo v težavah, saj ne znamo odrasti.

Vaillantu je postalo jasno tudi to, da starost ni tako slaba stvar, kot si mislimo – veliko moških, ki jih je proučeval, je srečo našlo šele na stara leta. Mnogi, ki so bili vse življenje anksiozni in nevrotični, so se pri šestdesetih povsem pomirili in postali samozavestnejši. Kar nekaj jih je srečo našlo šele v drugem ali celo v tretjem zakonu.

Psiholog je oblikoval tudi seznam dejavnikov, s pomočjo katerega je lahko napovedal srečno in dolgo življenje poskusnih zajčkov. Če so do petdesetega leta razvili stik z realnostjo, bili intelektualno radovedni, so imeli srečen odnos s partnerko, niso kadili ali so do takrat že prenehali, niso ali so le zmerno pili alkohol, so se zmerno rekreirali in imeli primerno telesno težo, so se lahko, že če so izpolnjevali le pet ali šest od teh faktorjev, nadejali dolgega in srečnega življenja. Ti faktorji so seveda drugačni v različnih življenjskih obdobjih. Obstaja na primer čas, ko nas mora skrbeti za previsok holesterol, in obstaja čas, ko nas ni treba. (Pri petdesetih menda ni tako zelo pomemben.) Ena od njegovih ugotovitev je še bila, da lahko depresija skrajša življenje, da denar, potem ko imamo zagotovljene osnovne življenjske potrebe, ne osrečuje, da optimisti živijo dlje.

A za uspešno, dolgo in zdravo življenje nič ni tako pomembno kot dobri medsebojni odnosi. To je edina konstantna stvar, ki se jo je Vaillant naučil iz raziskave. Pa tudi to, da je vsako življenje drugačno, da vsa spoznanja pridejo ob svojem času. Ko je ob zatonu življenja spraševal svoje brate Karamazove, ali bi kaj spremenili, jih je veliko, četudi so doživeli mnogo žalostnih stvari in bili neuspešni, dejalo, da prav ničesar. Tudi tisti, ki so bili nesrečni, izgubljeni in depresivni, so bili na neki način zadovoljni. Vaillant je imel posebej rad občutljive duše ali samodestruktivce, ki so bili posebni, zanimivi, drugačni, a so kljub vsemu živeli polno in niso hoteli, da bi bilo kaj drugače. Razmišljam, kako bi bila ta študija res Velika, če bi lahko moško življenje primerjali z življenjem žensk. Je naša sreča drugačna od njihove?

Glede življenja ni pravil. Je dramatično, patetično navdihujoče, naporno, veselo – in nobena raziskava ga ne more ujeti. O vsakem izmed 268 moških bi Tolstoj lahko napisal zajeten roman. Nekaj, kar velja za enega, ne velja za drugega. Vsako življenje je edinstveno. In dobra novica Vaillantove raziskave je predvsem, da se lahko tudi star pes nauči novih trikov.

Eden od kandidatov je vse življenje želel postati igralec, nikoli mu ni uspelo. V srednjih letih je bil globoko depresiven, na stara leta pa se je vpisal na igralsko šolo in postal priznan in strasten igralec. Prvič se je zelo srečno poročil šele pri 78 letih. Ko je imel 86 let, je bilo edino zdravilo, ki ga je jemal, viagra. Živel je do 96. leta. Vse se da in nikoli ni prepozno.