Tiskane izdaje
Gospa s klobukom, letos je izšla pri Mladinski knjigi, je ena sama, je Ljudmila, učiteljica šivanja, ki sovraži šivanje, a je k sreči že več let v pokoju. Nekega dne ima poln kufer čepenja doma, zato se na kovčekmobilu odpelje na potepanje, na katerem spozna številne nove prijatelje. Gospa s klobukom je predvsem in najprej redko čudovit poklon prijateljstvu.
Tekste Maše Ogrizek lahko beremo v časopisih in revijah, poslušamo po radiu. Nemalokrat je organizatorka in izvajalka ustvarjalnih delavnic za otroke. Radi jo imajo. Piše za otroški reviji Ciciban in Galeb. Pri Založništvu tržaškega tiska je izdala dvojezično slikanico Sinje rdeča in slikanico Slon na drevesu; obe je ilustrirala Dunja Jogan. Slon na drevesu je bil uvrščen med pet nominirank za nagrado Kristine Brenkove 2014 za izvirno slovensko slikanico. Stripovski album Ko-ko-krišna je ustvarila z ilustratorjem Mihom Hančičem. In tu sta še Krasna zgodba (založba Miš, ilustracije Igor Šinkovec) in seveda knjiga za otroke Gospa s klobukom (Mladinska knjiga, ilustracije Tanja Komadina), ki se je uvrstila med pet nominirank za Levstikovo nagrado 2017 za besedilo.
Tanja Komadina, ki je študirala vizualne komunikacije na ALUO, je likovno opremila številne učbenike, knjige in slikanice. Včasih pove, da najraje ilustrira prispevke za otroške revije Ciciban, Cicido in Galeb (Zgodbe o pohištvu, skupaj z Mašo Ogrizek). Njen stripovski prvenec Fino kolo, ki je nastal po zgodbi Manke Kremenšek Križman, je nekaj, kar bi moral požreti vsak slovenski osnovnošolec. Prejel je znak zlata hruška in bil uvrščen v zbirko Bele vrane (IJB iz Münchna – The White Raven). Lani je z Natašo Konc Lorenzutti prejela priznanje zlata hruška za knjigo Kdo je danes glavni. Ilustratorska in stripovska dela razstavlja doma in v tujini. Leta 2012 je prejela nagrada ALUO za umetniške dosežke. Letos je dobila Levstikovo nagrado za izvirno ilustracijo knjige Gospe s klobukom. Nedavno je izšla Zelena pošast Mihe Mazzinija, ki jo je ilustrirala, nestrpno pa pričakujemo tudi Moj lajf, Cankar v stripu, katerega ena od avtoric je.
Zdi se mi, da sta si značajsko popolnoma različni. Sta postali prijateljici, ali to za dobro in ustvarjalno sodelovanje ni nujno potrebno?
Maša Ogrizek: Midve sva postali prijateljici, a mislim, da to ni nujno za dobro sodelovanje. S Tanjo sva si v nekaterih stvareh, kot ste opazili, precej različni. Jaz sem zagotovo precej bolj glasna in klepetava (smeh). Imava pa podoben humor in občutljivost. Med nama se je takoj vzpostavilo tudi ustvarjalno zaupanje in to se mi zdi najpomembnejše.
Tanja Komadina: Maša me je že od začetka vključila v proces, sproti mi je pošiljala poglavja. Velikokrat sva imeli podobne asociacije, kot kaže, se najina ustvarjalna svetova idealno prekrivata.
Maša Ogrizek in Tanja Komadina, soavtorici knjige Gospa s klobukom. Foto: Uroš Hočevar/Delo
V kakšnem svetu živi Maša Ogrizek in v kakšnem Tanja Komadina?T. K.: Živim v tem trenutku in za vsak trenutek posebej. Pri ustvarjanju črpam iz povsem običajnih stvari. Zanimajo me ljudje, njihovi odnosi, tudi do živali in predmetov. Rada jih opazujem – denimo kako imajo zavihan las, kakšen je njihov nos. Tako si ustvarjam nekakšen miselni arhiv podob, iz katerega potem črpam pri konkretnih projektih. Če denimo želim, da bi junak deloval bolj zlobno ali bolj čarovniško, asociativno izberem ustrezen realen nos. Nimam tako močne domišljije, da bi plavala v vzporednih svetovih, da bi si stvari izmišljala iz nič.
M. O.: Meni pa od nekdaj očitajo, da živim z glavo med oblaki. Enako velja za moje pisanje. Če naredim prispodobo s fotografijo: vedno me zanima tisto, kar je zunaj kadra, kar ni vidno. Prvi impulz je praviloma košček realnosti, ampak potem me domišljija nosi čisto po svoje. A ne le domišljija, pomembno vlogo ima tudi nezavedno. Tako je bilo tudi pri pisanju Gospe s klobukom. Čeprav se zdi knjiga veliko ljudem čisto »odbita«, je vanjo vključenih veliko anekdot, ki so se mi zares zgodile.
Katere?
M. O.: Prijateljica psihiatrinja mi je pripovedovala o svojem pacientu, ki ji je brez zadržkov pripovedoval o vsem mogočem, tudi o svojih nenavadnih seksualnih dogodivščinah. Čisto na koncu seanse pa ji je sramežljivo priznal, da ima obsesivno-kompulzivno motnjo, da kupčke testa vedno zlaga v parčke po dva in dva. Zaposlen je namreč kot picopek. In tako sem dobila idejo za svoj lik Bredo, ki vse stvari zlaga po dva in dva. Potem se je kot njeno logično nadaljevanje v moji domišljiji rodila še njena sestra Mara, ki nasprotno vse stvari deli na pol. In sestri sta na smrt skregani. To je nekako kar vzniknilo samo od sebe, potem pa sem okoli tega oblikovala zaplet. Naknadno sem ugotovila, da je ta motiv do neke mere povezan z dejstvom, da imam brata dvojčka, ki je z mano pretrgal stike. Nekatere avtobiografske stvari pa sem načrtno vključila v knjigo.
Zdi se mi, da ste v knjigi uporabili arhetipe – tako tipične značajske kot življenjske situacije.
M. O.: Najbrž je to povezano prav z mojim »nezavednim« načinom pisanja. Kot sveže izvaljena pisateljica sem za zdaj še v fazi čudenja nad ustvarjalnim procesom. Morda bom sčasoma pridobila več (samo)kontrole nad tekstom, ali pa tudi ne. Po izobrazbi sem filozofinja, vrsto let sem pisala novinarske članke in knjižne recenzije, tako da imam dobro razvit tudi analitični um.
Drži.
M. O.: A zdi se mi, da leposlovje pišem z drugim delom možganov. Na neki način sem tako »dve v enem« in lahko za nazaj analiziram tudi svoj lastni tekst.
Na primer?
M. O.: Sredi pisanja Gospe s klobukom se mi je naenkrat posvetilo, da ima knjiga tipično freudovsko trojno strukturo: id, jaz in nadjaz. Gospa Ljudmila namreč najprej zleze pod zemljo in si ogleda muzej pozabljenih stvari, ki si ga pod očetovim kioskom uredi deček Blerim. Aha, to je nezavedno, sem se lopnila po glavi. Koščki spominov, ki jih lahko razvrščamo na različne načine in tako konstruiramo oz. interpretiramo lastno preteklost. Zimo preživi pri filozofu dr. Brzziniju, in sicer v hišici na drevesu, ki je od vrha do tal napolnjena s knjigami. Okej, to je ideal jaza, sem si rekla. Potem se odpravi na morje, ki leži na sredi med zemljo in nebom. Aha, to pa je njen resnični jaz.
Maša, koliko je lik Ljudmile, način, kako ste ji začrtali pogled in svet, povezan z vami, vašo izkušnjo z življenjem?
M. O.: Lik je navdihnila resnična oseba, in sicer teta mojega nekdanjega partnerja oziroma stara teta mojih otrok. Tudi njej je ime Ljudmila, je upokojena učiteljica šivanja, ki sovraži šivanje, živi sama v veliki hiši in tudi vizualno sta si precej podobni (smeh). Je zelo slikovita oseba, ki je kar klicala po tem, da jo nekdo spremeni v literarni lik. Njeno »rojstvo« pa je bilo povezano tudi z mojimi osebnimi okoliščinami – takrat sem zakorakala v svoja štirideseta, umrla mi je ena najboljših prijateljic, razšla sem se s partnerjem. Nekako mi je postalo jasno, da ne smem več odlašati, da moram iti po svoji poti. Najbrž od tod samosvojost gospe Ljudmile. A čeprav je precej robata, sem želela, da je obenem tudi občutljiva do drugih ljudi. To je tudi moj osebni ideal: poslušati sebe, a obenem ne prekričati ljudi okoli sebe.
Včasih je bilo med nami več takšnih starih, neporočenih tet, matriarhinj, ki so se spogledovale s feminizmom.
M. O.: Hotela sem ustvariti močen, neodvisen ženski lik. Zdi se mi, da ženske – predvsem je to veljalo za prejšnje generacije – lažje dosežejo osebno svobodo v t. i. tretjem življenjskem obdobju. Takrat nam ni več treba v tolikšni meri opravljati opravil, ki se tradicionalno pripisujejo ženskam – skrbeti za partnerja in otroke, gospodinjstvo pa tudi za lastno podobo. Lažje se požvižgaš na to, kaj si mislijo drugi, in počneš, kar te je volja. Zato se mi zdi podaljševanje vitalnosti, značilno za današnji čas, dvorezen meč. Zdaj prisila vizualno ugajati sploh nikoli ne ugasne, podžigajo jo kozmetična, modna industrija … pa tudi samoljubje. Pred tridesetimi leti, ko sem bila otrok, so bile takšne »odštekane« stare gospe dokaj običajen »pojav«. A zdi se mi, da so danes bolj socialno stigmatizirane.
T. K.: Ko sem skicirala Ljudmilo, je bila sprva bolj zanemarjena, z zaležano frizuro. Po posvetu z urednikoma sem jo malo uredila, a sem se trudila, da ne bi bila enodimenzionalna in da ne bi naredila iz nje klovnese. Karakterizirala pa sem jo tudi posredno. Tako sem denimo narisala, da ima odloženo slušalko stacionarnega telefona, ker je sprva živela bolj samotarsko življenje.
So pri vašem snovanju podobe bolj v ospredju predmeti kot ljudje?
T. K.: Odvisno od besedila, zasnove, a običajno prepletam karakteristike ljudi, predmete in okolje. Če besedilo opisuje lik, iščem predmete, in obratno. Z zapisovanjem asociacij in podčrtavanjem besedila včasih najprej zgradim okolje, kdaj skiciram tudi tloris, nato pa vanj postavim like in predmete.
So ilustratorji, ki znajo narisati človeške izraze, in tisti, ki tega ne znajo. Kdaj veste, da ste nekaj narisali tako, kot ste si zamislili?
T. K.: Raje rišem ljudi kot živali. Ljudi si tudi vizualno precej bolje zapomnim, njihovo gibanje, hojo; obstaja nekaj vrst hoje in vsakega človeka lahko daš v neki predalček. Že od nekdaj sem zelo rada risala tudi človeške izraze. Privlači me raznolikost med ljudmi, obenem pa smo si v določenih čustvenih odzivih precej podobni. Pri risanju nato iščem odnos med psiho in telesom.
Ni običajno, da je osrednji lik knjige za otroke starejša ženska. Kako sta jo približali otrokom, da je zanimiva zanje?
M. O.: Na ta »problem« me je na začetku, ko knjiga še ni bila v celoti napisana, opozorila tudi urednica Irena Matko Lukan. Na tej stopnji je bil v njej cel kup čudaških likov v zrelih letih, a skoraj nobenega otroka (smeh). No, v drugi polovici knjige Ljudmila k sreči na morju spozna cel avtobus otrok, ki pridejo tja na kolonijo. Mislim, da otroke, sploh mlajše, zelo privlačijo nenavadne stvari in neobičajni ljudje. Otroci se šele učijo družbenih norm, nekateri starejši ljudje pa jih zanalašč pozabljajo. Moja otroka sta se z realno Ljudmilo lahko ure in ure pogovarjala in igrala na videz nesmiselne igre. Tako so denimo čepeli v sobi pod dežnikom in se pretvarjali, da močno dežuje.
T. K.: Mene je lik starejše ženske čisto prevzel in niti pomislila nisem, da otrokom ne bi bila zanimiva. Že zaradi klobuka in kovčekmobila se mi je zdelo, da jih bo očarala. Gospa Ljudmila je velika, nosi čevlje z nižjo peto, zaradi česar deluje malenkost okorno. A želja po potepanju in vožnja jo predramita in naredita precej gibčno. Njen pokončni in odločni karakter sem ponazorila z njeno držo. Njenega obraza pa namenoma nisem preveč postarala, ampak sem ga pustila bolj okroglega, radovednega, s tem se izraža tudi toplina, ki jo počasi odkriva v sebi.
Ilustratorka Tanja Komadina in pisateljica Maša Ogrizek, soavtorici knjige Gospa s klobukom. Foto: Uroš Hočevar/Delo
Knjiga se zaključi s sloganom: Življenje je piknik! Je to tudi vajino življenjsko vodilo?
M. O.: Ja, jaz sem nepopravljiva optimistka in ljudi in življenje nasploh gledam s svetle plati. Tudi ta slogan je povezan z anekdoto. Pred leti smo s kolegi, po večini slikarji in drugimi umetniki, imeli piknik. Uživali smo v hrani, malo smo bili že veseli od pijače, pa je eden od njih – mislim, da je bil Bolgar – vzkliknil: »Življenje ni piknik!« Vsi drugi smo se s polnimi usti hrane začeli krohotati. In potem smo to frazo, seveda ironično, ponavljali še cel večer.
T. O.: Tudi jaz gledam na življenje precej optimistično, a obenem realistično, zaradi česar sem bolj previdna. Rada pa imam, da me obkrožajo ljudje, ki mi kdaj pa kdaj v življenje prinesejo tudi kaj nepredvidljivega. Eno osrednjih sporočil knjige je, da ni nikoli prepozno za spremembe, saj skoraj vsi liki naredijo korak naprej. Temu sledi tudi precej živ ritem postavitve ilustracij.
Zdi se mi, da je vajina knjiga hvalnica prijateljstvu.
M. O.: Res je. Ena mojih glavnih vrednot v odnosih je enakopravnost oziroma enakovrednost. Zdi se mi, da je to najlažje doseči v prijateljskih odnosih. V družini – med starši in otroki, pogosto pa tudi med sorojenci – je to veliko težje. Že starostna razlika praviloma avtomatsko potegne za sabo razliko v izkušenosti, moči in ne nazadnje tudi finančno odvisnost. In vlog, ki se prilepijo na nas v družini, se težko znebimo. Tudi v ljubezenskih odnosih je, vsaj zame, težje vzpostaviti in vzdrževati enakopravnost.
T. K.: V odnosih ne smemo preveč pričakovati, ker smo si zelo različni. Vsak potrebuje svoj prostor svobode. Biti moramo potrpežljivi, odprti, da se čim bolje spoznamo in se nato zgodi neka pretočnost ter s tem tudi naklonjenost tako v prijateljstvu kot partnerstvu.
V knjigi je veliko nenavadnih, čudaških likov. Je lažje upodabljati in pisati o bitjih z napakami?
T. K.: Na neki način ni razlike, ker ni bitij brez napake. So pa kakšne karakteristike bolj zabavne. Maša je svoje like zelo natančno opisala, morala sem se zelo vživeti, da sem v njih našla še nekaj svojega. So si pa zelo različni in zato naloga vseeno ni bila pretežka. Nekateri od njih so me spomnili na že obstoječe like – Danica me je denimo spomnila na Olive Oly, pri albanski družini sem se spomnila prizorov iz filma Kusturice, mama Tonja me je spomnila na profesionalne rokometašice, ki sem jih nekoč videla na telovadbi, njena hči Marina pa mi je priklicala v spomin deklico iz filmu Eleganca ježa.
M. O.: Mene zagotovo bolj privlačijo malce čudaški liki, ki imajo neke lastnosti potencirane. In tudi pisati o njih je lažje, ker so zelo slikoviti in ni potrebno precizno psihološko niansiranje. Ker so si med seboj tako različni, se zgodijo silovitejši trki, bolj nenavadne situacije.
Glavna junakinja potuje naokoli na kovčekmobilu. Zakaj kovček?
M. O.: Natančno se spomnim, kako sem sedeč ob Ljubljanici prebirala intervju o mladem ilustratorju, ki živi v tujini. Rekel je, da živi nomadsko življenje in da lahko vse, kar ima, spravi v en kovček. Ideja potepuškega življenja se je samodejno zlepila s kovčkom in tako je nastal kovčekmobil. Iz pesmi Papa Was a Rolling Stone pa sem si sposodila citat: »Kamorkoli boš položila svoj klobuk, bo odslej tvoj dom.« No, avtobiografski element pa je, da nimam vozniškega izpita in bi se zares z veseljem prevažala naokoli na kovčku.
T. K.: Jaz pa imam izpit, a se zelo nerada vozim z avtom in se mi hitrost kovčekmobila zdi ravno pravšnja. Ko sva se pogovarjali, kako naj bi bil kovček videti, sva obe rekli, da naj bo starinski in rdeč. Taki še niso imeli koleščkov, zato sem dorisala še podvozje z ročajem. S pasom pa sem ji pripela še blazino, da je med počitkom in vožnjo ročaj ne bi žulil v zadnjico. S tem sem posredno tudi pokazala, da je Ljudmila že v letih. V vsakem poglavju kovčekmobil dobi nov del opreme (zavoro, tablico, ogledalo ...), ki sem jih morala smiselno sestaviti, da na koncu dobimo solidno prevozno sredstvo za dve osebi in papigo.
Gospa Ljudmila potuje naokoli s slovarjem tujk v kovčku.
M. O.: Tudi realna Ljudmila, stara teta mojih otrok, si v poseben blok zapisuje tujke, ki jih sliši na starem tranzistorju, in to poleg zdravniških nasvetov, receptov in še česa. To so res smešni besedni kolaži. Tudi knjiga je sestavljena iz številnih likov in dogodkov, slovar tujk pa je nekakšna metaraven, ki te posamezne koščke zašije skupaj.
T. K.: Ob slovarju tujk sem se spomnila, da je bila to ena prvih knjig, ki sem si jih kupila. V otroštvu sem se bala črk. Branje mi dolgo ni šlo, je pa zato šlo toliko bolje moji mlajši sestri knjigožerki. Strašno me je zanimalo, čemu se ob branju krohota.
Kakšne knjige so vama bile všeč, ko sta kot otroka posedali v kotih knjižnic?
T. K.: Prav veliko se iz zgodnjega otroštva ne spomnim. Zaradi omenjenih težav z branjem nisem prav rada brala, ampak sem jih bolj listala in gledala ilustracije. Oboževala pa sem knjige kot objekt. Vedno sem si natančno ogledala, kako je knjiga sešita in kakšen logotip je na hrbtni strani. Rada sem jih zlagala po barvah na knjižno polico in vodila evidenco izposoje. Spomnim se razočaranja nad neko knjigo, ki smo jo naročili po pošti in jo nestrpno čakali. A ko je končno prispela, je bila natisnjena na zelo slabem papirju, ki me je spominjal na toaletni papir, zato je sploh nisem marala. Zrasla sem tudi ob nemških prevodih knjig, najbolj sta mi ostali v spominu dve: Lotino kolo Astrid Lindgren in Nina in želva Doris Orgel. Šele veliko pozneje sem videla, da je obe ilustrirala Ilon Wikland. Med slovenskimi pa so mi ostale najbolj v spominu knjige z ilustracijami Marjana Mančka.
M. O.: Kot otrok nisem posebej rada brala. Rada sem poslušala radijske zgodbe pa tudi zgodbice, ki sta jih o svoji mladosti pripovedovala stari ata in babica. In rada sem vlekla na ušesa, kaj se je s prijateljicami pogovarjala mami. Lahko bi rekla, da mi je bil bližje realizem in ne fantastika (smeh).
Kaj se je spremenilo od časov, ko sta v domišljiji jezdili čez prostrana kraljestva? Koliko je vaše čustveno življenje še lačno pravljic?
M. O.: Hm, kar se mojega čustvenega življenja tiče, se zadnje čase trudim videti stvari takšne, kot so. In jih ne preveč idealizirati. Pri svojem delu pa se še vedno nebrzdano predajam domišljiji.
T. K.: Mene ganejo zgodbe, ki so realistične, a zapisane z otroškim pogledom na svet, saj se sama ne spomnim več dobro tega občutka.
Bi lahko rekli, da sta obe precej doma v stripu?
T. K.: Jaz rada berem stripe šele zadnjih dvajset let. Kot otrok in najstnica jih nisem brala. Zdaj jih veliko preberem in z branjem je prišla tudi želja po risanju, z boljšim risanjem pa tudi priložnosti za izdajo. Všeč mi je, da se pri stripu na eni strani veliko zgodi. Tudi pri Gospe s klobukom sem poskušala vključiti nekaj strani stripovskega kadriranja. Proti koncu knjige njeno življenje postaja vse bolj pustolovsko, čemur sledita tudi gosto ilustriranje in dinamična postavitev ilustracij.
M. O.: Z Mihom Hančičem sva skupaj ustvarila stripovski album Ko-ko-krišna, s Tanjo pa didaktični strip Zgodbe o pohištvu. Ne bi rekla, da sem v stripu ravno doma. Imam pa vizualno domišljijo – stvari najprej vidim, potem zapišem, zato mi je strip blizu.
Sta pozorni na današnjo reprodukcijo klasičnih pravljic, ki smo jih prebirali v otroštvu? Kako umetniki – pisci, ilustratorji, animatorji ali filmski režiserji – poustvarjajo za današnji svet oziroma kako razumejo našo resničnost?
T. K.: Zdi se mi, da poskušajo sodobni avtorji vnesti v izvorno besedilo nove pomene, ki so bližje današnjemu svetu – denimo odnose med spoloma, družinska razmerja in družbene spremembe.
M. O.: Meni so bližje sodobne pripovedi. Kar pa se tiče klasičnih pravljic, se mi zdijo nujna feministična in druga kritična branja. Denimo v Grimmovih pravljicah so vpisani številni razredni in spolni vzorci, ki so preprosto preživeti. Pod temi plastmi je ponekod mogoče najti živo arhetipsko jedro. V študentskih letih sem uživala v freudovski psihoanalizi pravljic, zadnje čase pa se mi zdi bolj zanimiva pot do arhetipov jungovska analiza. Všeč mi je denimo knjiga Ženske, ki tečejo z volkovi Clarisse Pinkola Estés.
S čim bralci, tako mladi kot stari, najbolj simpatiziramo pri ilustracijah in besedilih otroških knjig? S čim vidve?
T. K.: Bralce najbrž pritegnejo upodobljeni čustveni trenutki. Mene pa pri branju otroških knjig najbolj pritegne vez med besedilom in ilustracijo.
M. O.: Mene pritegneta jezik in zgodba, ki vleče. Zelo pomembno se mi zdi tudi, da knjige, namenjene mladim, preveva humanizem. Take so denimo knjige Roalda Dahla, Tove Jansson in Guusa Kuijerja. Morda ni naključje, da sta zadnja dva po izobrazbi filozofa.
Kako so nastale Zgodbe o pohištvu, kako Moj lajf, Cankar v stripu in kaj počneta te dni?
M. O.: To je nekakšen poljudnoznanstveni strip, ki ga s Tanjo ustvarjava že drugo leto zapored za otroško revijo Galeb. Prvo leto sva predstavili različne kose pohištva, letos pa hišne aparate. Na zabaven način poskušava pokazati, kako vsakdanji predmeti pripovedujejo zanimive zgodbe o zgodovini, prelomnih izumih, spremenjenih odnosih med družbenimi razredi, med spoloma ipd. Poleti sem začela svoje zgodbice o sitni kokoški Koko Dajsi predelovati v scenarij za kratke animirane filme. In zdaj držim pesti, da bomo dobili sredstva za realizacijo.
T. K.: Pri stripu Moj lajf, Cankar v stripu sem sodelovala z Boštjanom Gorencem. Te dni imam na mizi besedila za revije, nato me že čakata besedili za ilustrirani knjigi, ilustracija za plakat festivala Bobri, čez leto pa raziskovanje za avtorsko slikanico.
S kakšnimi ljudmi najraje sodelujeta?
T. K.: Predvsem je fino, da znajo vse tisto, česar sama ne znam. Pomembno se mi zdi, da odkrito razglabljamo, da gre za vzajemno zaupanje in svobodo, da so odgovorni, odzivni, z veliko domišljije in humorja.
M. O.: Tako v zasebnem življenju kot pri delu so mi všeč inteligentni in duhoviti ljudje. Nujno se mi zdi, da so pri svojem delu avtonomni, a obenem pripravljeni na dialog. Doslej sem poleg Tanje sodelovala še z ilustratorji Dunjo Jogan, Igorjem Šinkovcem in Mihom Hančičem. Z vsemi je bilo fino sodelovati. Nad ilustracijami Igorja Šinkovca za Krasno zgodbo sem navdušena! Z Mihom pa bova – upam! – sodelovala pri preoblikovanju Koko Dajse v animacijo.
Bo Gospa s klobukom dobila nadaljevanje?
M. O.: Veliko ljudi mi je reklo, da so si med branjem živo predstavljali, da bi bil po knjigi posnet mladinski film. To bi bilo super! Z veseljem bi napisala scenarij zanj. Sama si ga predstavljam malo v slogu filmov Jacquesa Tatija. Ali pa češke nadaljevanke Arabela, ki sem jo gledala kot otrok. Tudi Ljudmilini papigi je ime Ara Bella.
T. K.: Če bo nadaljevanje ali novo besedilo za novo knjigo in bi bila primerna ilustratorka, bi si z veseljem ošilila svinčnik.
