Tiskane izdaje
Predsedniški kandidati se v teh dneh večkrat srečate, zgodi se, da tudi večkrat na dan, a ena stvar iz tega tedna mi je ostala v spominu – ko ste se nenačrtovano srečali z Borutom Pahorjem nekje v Zasavju, kjer je ravno takrat pešačil.
Drži, zgodilo se je povsem spontano. Tisti dan sem bila v Trbovljah in Kisovcu. Ko smo se vračali proti Ljubljani, smo ob cesti srečali Boruta Pahorja in njegovo ekipo. Ustavili smo se, ponudila sem mu čokoladico in prevoz, saj je bila njegova ekipa že zelo utrujena. A Pahor je odklonil povabilo, dejal je, da so namenjeni do Vač in da nameravajo doseči zastavljen cilj.
Kako ocenjujete dosedanji potek kampanje?
Je precej naporna, ker so vse predvolilne aktivnosti usmerjene na kandidate, kar je seveda značilno za predsedniške volitve, ko so v ospredju osebnosti in ne politične stranke. Spremljevalna ekipa se menja, jaz pa sem ves čas v akciji, kar seveda zahteva veliko energije.
Kaj menite o Borutu Pahorju? On je vendarle favorit na teh volitvah.
Borut Pahor je predsednik že pet let in v tem času so ga ljudje dobro spoznali. Ni mogoče reči, da ni ničesar naredil. Priznati je treba, da sva pri spravi dobro sodelovala, saj je podprl naš zakon o prikritih grobiščih in se zavzel za pokop žrtev revolucionarnega nasilja.
O svojih tekmecih ne želim govoriti slabo, a nekaterim opazkam se ni mogoče izogniti. Veliko napako je naredil v obdobju približevanja Hrvaške EU, ko smo imeli najboljša pogajalska izhodišča, da bi lahko dokončno uredili mejno vprašanje z južno sosedo. Zdaj pa ni nihče zadovoljen z mejo, kakor jo je določilo arbitražno sodišče.
Kot predsednik vlade ni našel ustreznih orodij proti veliki gospodarski krizi, najbolj pa mu očitam, da ni bil bolj aktiven, ko so prišle informacije o pranju denarja v slovenskih bankah. Zdaj se brani, da je preiskavo prepustil uradu za preprečevanje pranja denarja, vendar ni nikoli povedal, zakaj se kasneje kot predsednik vlade ni pozanimal, kaj se dogaja s to zgodbo, in ga ni nikoli zanimal rezultat preiskave. Šele zdaj se po zaslugi preiskovalne komisije razkrivajo podrobnosti.
Ljudmila Novak o Borutu Pahorju: »Kot predsednik vlade ni našel ustreznih orodij proti veliki gospodarski krizi, najbolj pa mu očitam, da ni bil bolj aktiven, ko so prišle informacije o pranju denarja v slovenskih bankah.« Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Tudi jaz se čudim, da kljub vsem ponesrečenim zgodbam, ki spremljajo Boruta Pahorja, večine to ne zmoti. Očitno je, da veliko ljudi gleda na politiko zelo površno in je pomembno le, da je lepo oblečen in videti frajer.
Ko že obtožujete: v Sloveniji imamo v skladu z ustavo določilo, da je vsakdo nedolžen, dokler se mu krivda ne dokaže.
Seveda, a pri tem ne smemo spregledati, da v Pahorjevem primeru ne gre toliko za njegova nezakonita dejanja kot za objektivno odgovornost. Na najvišji politični funkciji je bil, ko se je dogajalo pranje denarja v bankah in ko se je odločalo o investiciji Teš 6. V takih primerih nosi predsednik vlade objektivno odgovornost. Kot premier je bil obveščen o vseh pomembnih vprašanjih, zato se sprašujem, ali je res naredil vse, da bi se zadeve razčistile, ne pa zakrile.
Je Borut Pahor moralna avtoriteta?
Sam pravi, da ni.
Bi moral biti?
Zagotovo, še zlasti zaradi pristojnosti predsednika republike, ker je največji kapital te funkcije ravno to, da predstavlja moralno avtoriteto. Tako predsednik najlažje pridobi zaupanje ljudi in svobodneje zavzema stališča do konkretnih zadev, predvsem pa definira, kaj je prav in kaj ne.
Pahor na to odgovarja, da ne more biti moralna avtoriteta, ker da noče pridigati ljudem, da so moralna avtoriteta posamezniki, vsak zase.
To ni povsem res. Naloga predsednika republike je, da sproža vprašanja o naši skupni prihodnosti in da izrazi svoje mnenje o pomembnejših družbenih temah, ko presodi, da zadeve tečejo v pravo smer. Tukaj ne gre za pridigo, ampak bolj za stališče, ki ga mora predsednik republike vendarle imeti. Gre za odgovornost predsednika, ki mora v ključnih trenutkih s svojo besedo in držo dati državi smer.
Zakaj bi vi bili boljša predsednica od sedanjega predsednika republike?
Prepričana sem, da bi bila boljša predsednica republike, ker v svojem nahrbtniku nimam zgrešenih potez ali morebitnih nezakonitih dejanj, prav tako tisto, kar govorim, tudi živim in delam. In kot tretje, imam izkušnje na različnih političnih področjih, začenši na lokalni ravni, kjer sem iz prve roke spoznavala probleme in stiske ljudi, predvsem pa jim skušala konkretno pomagati. Bila sem tudi evropska poslanka, kjer sem imela priložnost komunicirati s tako rekoč vsemi v EU, bila sem tudi ministrica, zdaj pa sem poslanka. Izkušnje, ki sem jih pridobila, govorijo o tem, da dobro poznam slovensko in evropsko politiko. Po drugi strani sem tudi človek, ki spoštuje vsakega poštenega človeka, zato sem prepričana, da bi lahko bila predsednica vseh državljanov, ne glede na to, da sem po političnem prepričanju krščanska demokratka. Moralna načela mi narekujejo, da spoštujem vse poštene ljudi.
Ste uspešni pri nagovarjanju vseh ljudi? Na podlagi javnomnenjskih raziskav bi težko trdili, da je tako.
Glavno merilo so volitve in šele takrat bo mogoče delati sklepe v takšno ali drugačno smer. Ljudje se odločajo za kandidate iz različnih razlogov, po političnih preferencah ali po kakšnem drugem načelu. Nekatere morda moti, da sem krščanska demokratka, srečujem pa tudi ljudi, ki mi pravijo, da sicer ne volijo desnice, a da se jim kljub temu zdim dobra za predsedniško funkcijo, in so zaradi tega pripravljeni glasovati zame. To me spodbuja, da še naprej vztrajam, z mojo ekipo bomo naredili vse, da nam bo uspelo. Vemo pa, da se da z anketami tudi manipulirati in usmerjati pozornost ljudi.
Ljudmila Novak: »Moralna načela mi narekujejo, da spoštujem vse poštene ljudi.« Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Na volitvah računam na podporo ljudi, ki bolj zaupajo desnici, a ker je v kampanji več kandidatk, se bodo glasovi zagotovo razpršili. Računam na množico glasov iz sredine in predvsem na tiste, ki želijo, da bi bila slovenska politika v prihodnje veliko bolj poštena in odgovorna.
Štiri predsedniške kandidatke z desnice so precejšen izziv za vas, mar ne?
Gre za objektivno okoliščino, zaradi katere je treba biti realen. Visoke podpore bi se kandidat politične desnice lahko nadejal, če bi na desnici združili moči. Vendar se to ni zgodilo. Dolgo se nihče ni oglasil, potem sem bila s svojo kandidaturo prva uradna kandidatka, nato so se pojavili še drugi. Volivci imajo možnost izbire, kar je dobro za demokracijo v Sloveniji.
V preteklosti se je dogajalo, da so sorodne stranke podprle predsedniškega kandidata – denimo NSi kandidata SDS. V vašem primeru se to ni zgodilo. Zakaj?
Smo v specifičnem obdobju, ker so pred nami tudi parlamentarne volitve in vsaka politična stranka s svojim kandidatom, kot kaže, želi pritegniti pozornost javnosti.
Kaj nam to pove o slovenski desnici?
Da za zdaj ni večjega sodelovanja. Ker takšno stanje prevladuje že dalj časa, tudi ni jasno, kdaj se bo to spremenilo. Vsaka stranka se bori za prostor pod soncem in pri tem ni zaznati velike želje, da bi imeli skupnega predsednika, ker je očitno, da nekaterim aktualni predsednik tudi ustreza.
Namigujete na tiho zavezništvo med Borutom Pahorjem in Janezom Janšo?
Težko rečem, ali je tiho ali javno zavezništvo, vemo pa, da obstaja.
Kakšna so vaša pričakovanja na volitvah? Kakšen cilj imate?
Naš osnovni moto je, da bomo delali do konca in se ne bomo ozirali na ankete. Ne glede na vse menim, da imam realne možnosti za uvrstitev v drugi krog. Ne morem reči, da bom v prvem krogu zmagala, če pridemo do drugega, pa je vse mogoče, saj se je že zgodilo, da je bil kandidat, ki je zmagal v prvem krogu, v drugem poražen. Volitve so le do določene mere predvidljive.
Kar nekaj anket potrjuje, da je Borut Pahor na prvem mestu in Marjan Šarec na drugem. Kakšen je vaš načrt, koga napasti – Pahorja ali Šarca?
Nikogar si ne želim napadati. Moja taktika je preprosta – ljudem se hočem predstaviti takšna, kot sem. Jasno povem, kaj bi naredila, kakšna predsednica bi bila, ljudje pa naj na koncu odločijo.
Kdor vsaj površno spremlja slovensko politiko, vas zagotovo pozna. Če se skušam vživeti v povprečnega volivca, bi si mislil, dobro, Ljudmilo Novak poznam, pa vendar – kdo sploh je Ljudmila Novak? Kaj bi odgovorili v tem primeru?
Sem ženska z bogatimi političnimi in življenjskimi izkušnjami. Sem dobronamerna, nekateri pravijo, da sem topla, v smislu, da znam sprejeti vsakega človeka. Sem materinska, znam prisluhniti ljudem in sem vključujoča. Ocenjujem, da sem na dosedanjih političnih funkcijah že dokazala, kaj zmorem in znam. Prepričana sem, da lahko pripomorem k bolj pravični Sloveniji in povežem ljudi.
Kakšni predsedniški kampanji smo priča? Mlačni, nepošteni, sovražni, negativni?
Predvsem je naporna, spoznavam tudi, kako veliko medijev imamo v Sloveniji. Vsak dan namreč dobivam številna vprašanja, podobno verjetno tudi drugi kandidati, in mnoga se ponavljajo. Najbolj naporna so velika soočenja, kakršno je bilo zadnje na nacionalni televiziji. Takšna soočenja so tudi vsebinsko malce sporna, saj smo kandidati omejeni na 30 sekund ali minuto časa za odgovor, običajno pa ni mogoče replicirati. Ker je kandidatov preveč, je v tem segmentu zelo težko priti do izraza. Kampanja je po moji oceni tudi premalo inovativna.
Če bi postali predsednica republike, kako bi delovali?
Vsak človek glede na svojo osebnost razvije tudi svoj osebni slog delovanja. Glede na dosedanje delo na političnih funkcijah lahko rečem, da sem bila vedno odprta za mnenja drugih. Menim, da nisem zaletava in da, preden sprejmem odločitev, o vsebini temeljito premislim. Kot predsednica republike bi zagotovo izražala svoja stališča, ko bi presodila, da določene stvari v družbi ne gredo v pravo smer. Prav tako bi pozivala vlado, da mora ukrepati – denimo ko bi presodila, da noče sprejeti reform, pa bi jih zaradi prihodnosti naroda in domovine morala. Največ energije bi posvečala pogovorom o viziji in prihodnosti države, zato tudi razmišljam, da bi spodbudila ustanovitev odbora za prihodnost v državnem zboru, ki bi bil posvečen le prihodnosti države. Takšen odbor poznajo na Finskem.
Zavedati se moramo, da bomo imeli na področju zdravstva čedalje več težav, ker se prebivalstvo stara, imamo premalo rojstev, število delovno aktivnega prebivalstva pada, zato bo potrebna nova pokojninska reforma. Premisliti bo treba o ustrezni davčni reformi, ki bi bila bolj prijazna gospodarstvu, pa tudi o prilagoditvah šolskega sistema novim zahtevam globalnega sveta. Vse to so teme, ki jih predsednik lahko načenja javno ali v državnem zboru.
Predsedniki republike doslej niso pogosto nagovarjali poslancev. Bi se v vašem primeru to spremenilo?
Zagotovo. Dogodki in prireditve, ki se jih udeleži predsednik republike, so pomembni, ker veliko pomenijo ljudem po Sloveniji, a pogovori o viziji in prihodnosti so ključni za našo državo. Zato poudarjam, da je za predsednika republike pomembno, da je moralna avtoriteta, da mu ljudje zaupajo in verjamejo, saj mora biti do določene mere tudi vizionar. Ko sem postala županja, nisem ukinila vsega, kar so naredili predhodniki. Pametne stvari sem nadgradila, slabe pa popravila. Podobnega načela sem se držala, ko sem bila ministrica. Tudi v stranki ne vztrajamo pri vedno enakem načinu delovanja, ampak iščemo poti in rešitve, s katerimi odgovarjamo na izzive današnjega in prihodnjega časa. Zato ne preseneča, ko ljudje pravijo, da je NSi res prava, resna stranka, ki ima odgovore za prihodnost, ker izhajamo iz življenja ljudi in potreb današnjega časa.
Kateri dosedanji predsednik republike vam je s svojim slogom delovanja najbližje?
Z nobenim dosedanjim predsednikom republike se ne morem identificirati v smislu, da mi je njegov slog delovanja blizu. Ker so vsi z drugega ideološkega pola, se od njih zelo razlikujem po vrednostnem sistemu, menim pa, da je imel vsak od njih nekatere kvalitete. Sicer jih ljudje ne bi izvolili. Milan Kučan je bil bolj ljudski predsednik, Janez Drnovšek bolj razumski, čeprav ga kot predsednika niti nismo veliko videli in ga bolj poznamo kot predsednika vlade. Drnovšek je bil bolj zadržan, kar zagotovo ni moj slog. Po ljudskosti in dostopnosti mi je bližje Borut Pahor, a pri njem nikoli ne vem, koliko je ta ljudskost resnična in koliko igra. Zelo rada imam dobre odnose s sodelavci, skušam vključevati njihove talente in sposobnosti, vsakemu želim dati veljavo in vedenje, da je potreben. Enako bi delovala tudi kot predsednica republike. Rada imam podjetne ljudi, ki ne čakajo na ukaze, ampak so samoiniciativni, imajo ideje in jih skušajo uresničiti.
Na socialnih omrežjih lahko opazimo vašo fotografijo, na kateri se rokujete z Milanom Kučanom. Je bil to premišljen korak, da bi se približali volivcem, ki so blizu nekdanjemu predsedniku republike?
Ne, ker nismo mi organizirali dogodka, ki ga opisujete, niti nismo objavili fotografij z Milanom Kučanom. Dobro vemo, da so za tem točno določeni ljudje, ki fotografiji prilagajo različna podtikanja, ker hočejo škodovati moji kandidaturi.
Zakaj bi vam rokovanje z nekdanjim predsednikom republike škodilo?
Vemo, v kateri stranki to počnejo. Njihov namen je jasen, glede na to, da sem del slovenske desnice in da sem pripadnica krščanske demokracije, ljudje na desnici pa o Milanu Kučanu nimajo najboljšega mnenja. S takšnim početjem si želijo odvrniti ljudi od moje kandidature z argumentom, da sem zaradi rokovanja s Kučanom izdajalka desnice in da sem Kučanova kandidatka. Nič od tega seveda ni res. S Kučanom sva se srečala po naključju, ker sva se pač znašla skupaj na predstavitvi knjige našega poslanca Jerneja Vrtovca in škofa Antona Jamnika o nadškofu Alojziju Šuštarju. Kako pa naj ravnam, če srečam človeka, ki je bil nekoč predsednik republike, in mi ponudi roko? Mar ni običajno, predvsem pa v skladu z bontonom, da se rokuješ s človekom? Gre torej za vprašanje kulture. S Kučanom v življenju nisem izmenjala več kot deset stavkov.
Ljudmila Novak: »Rada imam podjetne ljudi, ki ne čakajo na ukaze, ampak so samoiniciativni, imajo ideje in jih skušajo uresničiti.« Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Bil je predsednik komunistične partije in predsednik republike, danes pa je upokojenec. V mnogih preteklih vlogah ga nisem podpirala, res pa je, da je bil od ljudi izvoljeni predsednik države. Pred leti mu je Janez Janša celo priznal, da je v obdobju osamosvajanja odigral pomembno vlogo, je pa zanimivo, da je na ta del ocenjevanja Milana Kučana zdaj pozabil.
Z Janezom Janšo se v zadnjem obdobju niti ne rokujeta več.
Nazadnje sva se srečala pri predsedniku vlade, ko smo govorili o arbitraži, in takrat sem tudi njemu dala roko. Nekih posebnih srečanj z njim nimam, včasih ga vidim v parlamentu.
Nič kaj topli odnosi s sorodno stranko, torej?
Tu ne gre za osebne odnose, ampak za politiko, in na tej ravni NSi in SDS sodelujeta pri številnih projektih. Imam pa slabe izkušnje s predsednikom SDS, saj me je nekajkrat diskreditiral. Vedno znova opazim, da stoji za različnimi podtikanji, s čimer se seveda ne morem strinjati. Zato naj ne bo nihče začuden, če so se odnosi med nama dodobra ohladili. Zagovarjam politiko sodelovanja in povezovanja, nasprotujem pa politiki delitev.
Boste v predsedniški tekmi premagali Janševo kandidatko Romano Tomc, ki nastopa s sloganom za sodelovanje in spoštovanje?
O tem bodo imeli zadnjo besedo ljudje, z mojim štabom delamo za drugi krog.
Predsedniške volitve so tudi prestižen boj štirih strank na desnici.
Na splošno v politiki velja, da več kandidatov ko premagaš, bolje je zate in za rejting stranke. Toda v predsedniško tekmo nisem šla zato, da bi premagala Romano Tomc, ampak da bi dosegla čim boljši rezultat in po možnosti postala prva predsednica države. Menim, da bi bil že čas, da bi desnica ali krščanski demokrati lahko predstavljali Slovenijo na tako izpostavljeni politični funkciji.
Kako bosta predsedniška tekma in njen razplet vplivala na razmerje moči na desnici?
Predsedniške volitve bodo do neke mere tudi kazalec podpore posameznim političnim strankam na desnici. NSi lahko na desnici sodeluje s katerokoli stranko, pri dobrih projektih pa tudi z drugimi strankami. Nočemo pa iti v nobeno skrajnost, predvsem pa imamo probleme s politiki, ki nabirajo točke s pomočjo delitev.
V predsedniški tekmi je tudi kandidatka, ki se veliko sklicuje na božjo pomoč, pri vas pa te retorike, čeprav ste verni, ni opaziti. Ne računate na božjo pomoč na poti do funkcije predsednika republike?
Moj ideal je delovanje v skladu z evangelijem. Zato verjamem, da imajo ljudje pozitivne lastnosti in da so dobri vsak na svojem področju. Smo pa vsi ljudje tudi grešniki, zato skušam svojo moč za odločitve črpati iz evangelija, ta me do zdaj ni razočaral. Moje življenje je bolj bogato, ker se na tej podlagi lažje odločam. V tem je vsa skrivnost.
Kdo pa je vaš vzornik iz zgodovine, če tako zastaviva vprašanje?
Marija Terezija in Angela Merkel. Marija Terezija je bila vladarica štirideset let in v tem obdobju sprejela veliko pametnih ukrepov, od katerih nekateri veljajo še danes. Njene vladavine ne idealiziram, ker je bila tudi monarhinja trde roke, a vzor mi je, ker je uvajala konkretne ukrepe za dobrobit ljudi in gledala naprej.
Kanclerka Angela Merkel pa je moj vzor, ker njenih treh mandatov ni zaznamovala nobena afera, največjo napako je storila le, ko je ob migrantski krizi nekritično izrazila dobrodošlico in je prišla v Nemčijo vsa ta množica ljudi.
Je to res bila napaka?
Seveda, a se na začetku verjetno niti ni zavedala, da je storila napako.
Zakaj bi to bila napaka?
Ker je njena odločitev povzročila množične migracije ljudi in teh ni bilo mogoče docela obvladati.
Ni v tem primeru ravnala kot dobra kristjanka? Vsaj papež Frančišek je pozival kristjane, naj pomagajo sirskim beguncem.
Kot dobra kristjanka je ravnala, ko se je zavzela za ljudi v stiski. Če pa nekritično sprejmemo tolikšno množico ljudi, ne da bi zmogli ustrezno poskrbeti zanje, takšna pomoč nima smisla. Nemčija je v obdobju Angele Merkel gospodarsko zacvetela in predstavlja eno najbolj propulzivnih držav na globalni ravni, kar pozitivno vpliva tudi na Slovenijo. To me pri njej najbolj navdihuje in v NSi se zgledujemo po socialno-tržnem nemškem gospodarstvu, v katerem podjetja dobro delajo in se razvijajo. Hkrati so delavci pošteno in pravično plačani, država pa poskrbi, če se znajdejo v težavah. To je tudi moj življenjski in politični moto.
Na evropski ravni se oblikujeta dve smernici – eno predstavlja ideja, ki jo zagovarjata Nemčija in Francija, na drugi strani so višegrajske države. Katera vizija je bližja vam?
Slovenija je članica EU, kar je za nas v vsakem primeru dobro, vendar to ne pomeni, da sem zadovoljna z vsem, kar je v EU. Gospodarsko smo bolj povezani z Nemčijo kot pa z vzhodnoevropskimi državami, slednje morajo priznati, da so zacvetele prav zaradi Evropske unije. A na drugi strani moramo dopuščati svobodo državam članicam EU in jih ne siliti s kvotami, koliko beguncev naj sprejmejo. Slednje so bolj pozorne na identiteto, na ohranjanje kulture in evropskih korenin. V tem kontekstu ne smemo spregledati, da se število prebivalcev v Evropi naglo zmanjšuje, če primerjamo številke z območij, na katerih je nataliteta precej visoka. Perspektive za Evropo niso dobre, ker bo zaradi krčenja njenega prebivalstva izgubila pomen in vlogo v globalnem svetu. Če bodo zmagovali nacionalizmi, je jasno, da bo Evropa čedalje šibkejša. Zato se zavzemam za ohranjanje vrednot, ki so značilne za Evropo – to so vrednote, ki so povezane s krščanskim izročilom in demokracijo.
Za političarko z desnice eno klasično vprašanje: podpirate ukinitev splava?
Moje stališče je ves čas enako – nasprotujem splavu. Naj opozorim, da 55. člen ustave ne govori o splavu, ampak o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Na drugi strani je vest nad ustavo in tudi v predsednikovi prisegi je zapisano, da bo predsednik deloval v skladu z ustavnim redom in v skladu s svojo vestjo. Meni vest govori, da človek postane človek ob spočetju in živi do naravne smrti. Ker spočeti otrok ni več moje telo, ampak je to že novo bitje, splavu nasprotujem. Vem pa, da bi ob morebitni prepovedi prišlo do mazaških dejavnosti, zato predvsem apeliram, da se ženskam pred odločitvijo ponudi ustrezno pomoč in svetovanje. Poznam številne ženske, ki so svoja dejanja kasneje obžalovale in jih je odločitev za splav močno zaznamovala. Več se moramo pogovarjati o tem, da splav ne sme biti način uravnavanja rojstev.
Bi se kot predsednica države udeleževali slovesnosti, ki jih organizira Združenje zveze borcev Slovenije? Bi šli v Dražgoše?
Ko bom predsednica države, bom predsednica vseh državljanov. Na vseh prireditvah ne bom mogla sodelovati, bom pa šla tudi na takšne dogodke. V tem primeru bo moja naloga nagovarjati ljudi k medsebojnemu sodelovanju in večjemu spoštovanju, ne bom pa spodbujala k delitvam. Ne bom komentirala besed, ki jih izrekajo na dogodkih, ki jih omenjate, bom pa izražala svoje mnenje o preteklosti in sedanjosti.
Kakšno je vaše mnenje o partizanskem gibanju, uporništvu in takratnih dogodkih?
Partizani kot borci za svobodo so pozitivna plat zgodbe. Kar so komunisti povzročili, ko so pobijali nedolžne ljudi, da ne govorim o povojnih pobojih in revolucionarnem nasilju, tega ni mogoče opisati drugače kot negativno in zločinsko. Partizani so bili večinoma Slovenci, ki so se predvsem borili za svobodo. Na drugi strani imamo ljudi, ki zagotovo niso bili vsi povprek izdajalci, ampak so bili v mnogih primerih žrtve revolucionarnega nasilja. Moja želja je, da bi zgodovinarji povedali, kaj je bilo takrat dobro in kaj slabo, in kako so se stvari v resnici odvijale. Vemo, da življenje ni črno-belo, takšne so zgolj pravljice, v katerih so eni samo hudobni, drugi pa samo dobri.
Kaj menite o kolaboraciji, ki se je zgodila na teh tleh?
Prisega je bila zgrešena.
Je bila le prisega ali še kaj več?
Zagotovo ni bilo vse dobro, tako kot ne na drugi strani. Vse pa ima svoj izvor in treba je vedeti, zakaj se je to zgodilo. Ko so se na začetku dogajali poboji po vaseh, so bile ustanovljene vaške straže, da so varovale ljudi in premoženje. Ker je bilo tega vedno več in je bil strah pred komunistično revolucijo vedno večji, je prišlo do širšega organiziranja. Treba pa je vedeti, kdo je na začetku kolaboriral z Nemci. To so bili komunisti.
Če prav razumem, trdite, da so komunisti prvi kolaborirali z Nemci?
Sporazum Molotov-Ribbentrop je znan in nas opominja, da je bilo tako. Na dan podpisa tega sporazuma imamo danes dan spomina na žrtve totalitarnih režimov. Gre za zgodovino in ne želim, da ta in podobne teme postanejo glavna tema predvolilne kampanje, ker se ljudje na podlagi takih tem odločajo ideološko, ne pa po premisleku, kam bo šla Slovenija v prihodnje.
Ste za poučevanje verouka v javnem šolstvu?
Sem proti uvedbi verouka v šole, ker je sedanji sistem v Sloveniji dobro urejen, pogrešam pa v šolah pouk o religijah. Verouk ni le poučevanje o krščanski veri, ampak je tudi vzgoja in priprava na zakramente in življenje. Ne vidim težav v tem, da bi bil verouk priznan kot eden od izbirnih predmetov. Menim tudi, da bi lahko otroci in mladostniki dobili več vedenja o religijah, ker vemo, da je slovenski narod, tako kot večino Evrope, oblikovalo krščanstvo. Otroci, ki nimajo stika z religijo, imajo kasneje težave z razumevanjem literature, umetnostne zgodovine, običajev in praznikov, ki izvirajo iz krščanstva in so oblikovali našo narodno identiteto.
