Življenje v času terorizma

Napad na Azurni obali pred dobrim tednom dni ni samo še en grozljivi teroristični atentat v Francijo v zadnjem letu. Na neki način je prelomen.

Napad v Nici na francoski državni praznik, ko je med množico na Promenade des Anglais, najbolj znani naslov Azurne obale, z 19-tonskim tovornjakom zapeljal Mohamed Lagouaiej Bouhlel, vijugal in mendral vse pred seboj, nakar je obležalo 84 mrtvih, med njimi deset otrok, kaže preobrat. To ni samo še en grozljivi teroristični atentat, ki je prizadel travmatizirano Francijo. Na neki način je prelomen.

Vsakdo je lahko terorist

Teroristični napadi se ne seštevajo kot ena plus ena. Po pokolu na promenadi so se stvari spremenile. Na francoskih tleh sta se v sedmih mesecih zgodila dva množična poboja ljudi, občutek ranljivosti je dosegel mejo, ki jo je mogoče vzdržati. Ni se več mogoče pretvarjati, da se ni nič zgodilo, da bo vse tako, kakor je bilo. Spontanega upanja, kakršno je prevladalo po novembrskem napadu, takrat so bili Parižani odločeni, da teroristična nevarnost ne sme spremeniti njihovega načina življenja, ni več. Kljub gnevu javnosti in kritikam politike je zazevala mučna tišina. Ostaja vprašanje, koliko Francija še lahko vzdrži.

Zaveda se, da je zdaj prva žrtev globalnega terorizma, napadi so se zgostili, taktike terorizma spreminjajo obliko, ljudje z bolečino in tesnobno spoznavajo, da se lahko zgodi kjerkoli, kadarkoli. Napadov, kakršen je ta, ni mogoče preprečiti. Obstaja terorizem Isisa, toda ne en sam religiozni, etnični, kulturni profil njegovih privržencev. Grožnja je veliko bolj resna, živimo v časih, ko je tako rekoč vsakdo lahko terorist. Govorica o podaljšanju izrednih razmer, poostritvi varnostnih ukrepov in povečanju vojaških kapacitet je prazna. Francija izgublja upanje. Je razklana, jezna, nemočna, docela razvidno je, kako impotentna je država. Ne more več zaščititi ljudi v klubih, lokalih, supermarketih, na promenadah. To je neznosno spoznanje, nanj se je težko privaditi. Kaos je trajen.

Napad v Nici ima nekaj pomenljivih značilnosti. Izbira navadnega belega kamiona za morilsko orožje v terorističnih napadih v Združenih državah in Evropi ni novost. In vendar je metoda, ki je oblasti niso anticipirale in je brutalno preprosta. Že pred leti je privrženec Al Kaide dajal instrukcije o tem, leta 2014 je uradni glasnik Islamske države pozival k napadom na »Američane in Evropejce, še posebej na zlobne, umazane Francoze ali državljane držav, ki so vstopile v koalicijo proti Islamski državi«; pri tem da je treba uporabiti vsa možna sredstva: če ni bomb, »jih povozite z vašim vozilom«. Podoben je bil apel Al Kaide na Arabskem polotoku v reviji Inspire.

Ni dokazov, da je bil Bouhlel povezan z Isisom, verjetnejše so teorije o samotnem fanatiku, kot svojo tezo o »islamizaciji radikalizma« pojasnjuje Oliver Roy. Po tej razlagi družbeni obstranci in nihilisti končajo v objemu džihadistov, ker je ta ideja zdaj »edina zares radikalna na trgu«, tista, ki zagotavlja najvišjo stopnjo zavračanja sveta. In vendar uporaba običajnega kamiona pomeni prenos ideje, da lahko terorizem tudi brez orožja udari povsod, kamor hoče. Taktike terorizma se spreminjajo na način, ko je napade še posebej težko preprečiti. Gre za nasilna dejanja, tako posameznikov kot manjših skupin, ki stremijo k spodkopavanju zaupanja v sposobnost zahodnih vlad, da zaščitijo svoje državljane. Gledamo metamorfoze terorizma, spremenljivi obraz džihadističnega nasilja, teror brez karakterja, teroriste, ki so bili še do včeraj mali, nepomembni kriminalci, napadalce, ki ne hodijo v mošeje.

Razraščanje ekstremizma

Pomembna novost je tudi lokacija napada, prvič daleč stran od Pariza. Streljanje v Toulousu in Montaubanu pred nekaj leti je bilo pač bistveno manjšega obsega. Velika teroristična grožnja kot da je grozila samo prestolnici, poslej je vsefrancoska. Boleča je nadalje simbolika 14. julija. V hipu, ko si je po Evru 2016 Francija oddahnila, v trenutku, ko se je zdelo, da je nevarnost mimo, je bojazen terorističnega napada med evropskim prvenstvom v nogometu dobila grozljiv epilog. Pokol ob Azurni obali na nacionalni praznik, dan praznovanja, ki se ga udeležujejo vsi Francozi, je na ta način poskus globlje zareze v francosko tkivo, polarizacije muslimanov in nemuslimanov.

Nica je v departmaju Alpes-Maritimes, kjer je muslimanska skupnost številčna, regija velja za vežbališče džihadistične ideologije, vsak deseti francoski prostovoljec islamskih skupin prihaja od tod. Zaledje francoske riviere je znano po nebrzdanem kriminalu, džihadistični kulturi, drugače kot v milijonskem Marseillu, največjem muslimanskem mestu v Evropi, v katerem se mešajo prebivalci z vseh koncev sveta in je zelo odprto mesto, se v Nici in Cannesu bogati in revni redko srečajo. Eksperti komentirajo, da razraščanje ekstremizma v regiji ni naključen fenomen.

V tem kontekstu je pomenljivo opozorilo o vzponu neonacističnih skupin, ki ga je nedavno izrekel Patrick Calvar, na čelu direktorata za notranjo varnost. Že pred terorističnim napadom je maja v narodni skupščini opozarjal na možnost spopada med skrajno desnico in muslimani. »Še en atentat ali dva in zgodil se bo takšen spopad.« Francija je videti na robu tega, da zdrsne v državljansko vojno, in to bi bilo najlepše darilo Isisu in skrajnežem.

Plavajoča ideologija

Aktualni teroristični napadi so strašljivi in uničujoči, vladavina predsednika Françoisa Hollanda je bolj krvava kot kateri koli čas po alžirski vojni. Francija ni nevajena terorizma, kot tudi Evropa scela ne. Treba se je spomniti na severnoirski, baskovski, nemški, italijanski terorizem v sedemdemdesetih in osemdesetih letih. Napadi so bili vsakodnevni, Evropa je živela v strahu, kdaj bo počilo naslednjič, kdaj bodo ponovno udarili Ira, Eta, Raf in Rdeče brigade. V Italiji, kjer so bile Brigate Rosse tedaj najmočnejša teroristična skupina v Evropi, je bilo v dveh desetletjih več kot tisoč napadov; v Bologni ali v Pan Amu nad Lockerbiejem je umrlo toliko in še več ljudi kot v našem času v Madridu, Londonu, Parizu. Islamske skrajneže pogajanja drugačna ideologija kot skrajne levičarske teroristične skupine koncem 20. stoletja, vendar je vzporednic precej. Naposled bi se lahko iz preteklega terorizma Evropa naučila, da ga celina ni porazila v »vojni«.

Toda zdajšnja grožnja je drugačna, večja. George Packer v New Yorkerju piše, da je to dosežek Isisa, demokratiziral in globaliziral je džihad, takšna vizija se idealno prilega svetu porušenih hierarhij, diskreditiranih institucij in univerzalnih družbenih medijev. »Določene morilske ideje so v obtoku vsepovsod, vsepovsod in na različne načine najdejo zanje dovzetne posameznike in vsak napad jih širi naprej, vsadi to isto idejo v novo glavo.« Strokovnjaki za džihadizem ga opisujejo kot plavajočo ideologijo.

V tem smislu je docela nepomembna teza, da samooklicani kalifat v Iraku in Siriji izgublja veliko ozemlja. Problem je, da je postal vabljiva ideologija in ima privržence na Zahodu.