Tiskane izdaje
Sporočilo za javnost francoskega premiera Edouarda Philippa 17. januarja letos je bilo kratko, a nedvoumno: vlada se je po skrbnem tehtanju odločila, da nepreklicno opusti načrt za gradnjo novega letališča Notre-Dame-des-Landes, ker ta projekt zaradi dolgoletnega množičnega nasprotovanja javnosti izziva prevelika nasprotja v francoski družbi. Zato ga ni mogoče dobro izpeljati in namesto tega bo treba razširiti obstoječe letališče v Nantesu.
Mnogi to »pogumno odločitev vlade« pripisujejo vplivu Nicolasa Hulota, nekoč izjemno priljubljenega novinarja in prepričanega okoljevarstvenika ter pripadnika evropskih zelenih, ki je po dolgem oklevanju sprejel funkcijo ministra za ekološko in solidarno tranzicijo. Menda je bila opustitev projekta njegov pogoj za to, da ostane v vladi. Odločitev vlade je gotovo tudi posledica dejstva, da se je Francija glede trajnostnega razvoja in podnebnih sprememb odločila igrati pomembno vlogo v mednarodni skupnosti, o čemer pričata dva pariška svetovna vrha na to temo: prvi leta 2015 in drugi, One Planet, leta 2017.
Mogoče pa je tudi reči, da obrazložitev vlade v kar največji meri odseva naslednjo resnico: potem ko je posebna komisija za mediacijo v nekaj mesecih še enkrat preučila razloge za in proti, se je vlada soočila s celotno dimenzijo problema. In po uvidu v predvidene posledice je navsezadnje priznala, da ta pomembni projekt, ki že več kot pol stoletja buri duhove in je resda vreden 561 milijonov evrov ter bi prinesel 600 novih delovnih mest, a bi v celoti uničil 6500 hektarjev obdelovalne zemlje in mokrišč, v očeh nezanemarljivega dela javnosti ne uživa zadostne legitimnosti.
Tako se je z zmago lokalne, nacionalne in evropske civilne družbe končala okoljevarstvena saga, ki je v skrbi za decentralizacijo razvoja francoske države začela prvotni načrt že odmaknjenega leta 1963. Tedanja vlada je imela v mislih, da bo na novem medcelinskem letališču ob atlantski obali vzletalo in pristajalo tudi nadzvočno letalo concorde. Toda naletela je na tako odločne proteste na lokalni in nacionalni ravni, da je načrt zamrznila. Neuspešno sta ga poskušali odtajati najprej Chiracova vlada leta 2000, ki je razglasila javno namembnost tega območja, in potem še enkrat Hollandova vlada leta 2012.
Kraj, kjer se je naredila vlada
Vmes se je zgodila zadeva Larzac, ki je v Franciji sinonim gibanja državljanske nepokorščine in nadaljevanje miselnosti iz upornega leta 1968, ki je sčasoma preraslo v forum za drugačno globalizacijo. Tednik Le Nouvel Observateur je lani uvrstil Larzac med sto krajev spomina, kjer se je »naredila Francija«, kar pomeni, da se je tam krepila francoska nacionalna identiteta.
Larzac je kraška planota na jugu Centralnega gorskega masiva, na kateri kmetje že stoletja gojijo ovce in pridelujejo sloviti sir roquefort. Leta 1971 je Michel Debré, takratni minister za nacionalno obrambo, objavil odločitev o razširitvi poligonskega ozemlja vojaškega oporišča, ki je na tej planoti obstajalo od začetka dvajsetega stoletja. Območje bi se povečalo s takratnih 3000 na 17.000 hektarjev in bi prizadelo dvanajst občin. Načrt širitve je vlada predstavila kot edino možno rešitev, ki bo regiji prinesla gospodarski napredek in nova delovna mesta, najprej pa elektrifikacijo, vodovod in kanalizacijo.
»Treba bo le razlastiti peščico kmetov, ki vzrejajo nekaj ovac in živijo v bolj ali manj srednjeveških razmerah,« je bila ocena ministrstva za obrambo za medije, ki jo je sporočil neki visoki uradnik. Tudi to, da prav s te planote, kjer se je tedaj paslo 90.000 ovac, prihaja vsako leto več sto ton izjemno kvalitetnega in enega najbolj priljubljenih sirov v francoski republiki, ni štelo.
Toda zgodba je tekla drugače od pričakovanj prestolnice. Na planoti se je takoj vzpostavilo zavezništvo stotridesetih kmetov. Podpisali so slovesno zaobljubo, da ne bodo pod nikakršnimi pritiski zapustili svoje zemlje. Da bi preprečili špekulativne odkupe in otežili napovedane postopke razlastitve, so posestva razdrobili in parcele prepisali na čim več družinskih članov. Čez nekaj mesecev se je na trgu v Millau na protestnem shodu zbralo šest tisoč ljudi, naslednje leto dvajset tisoč in leto pozneje je na larzaško planoto prišlo sto tisoč ljudi z vseh koncev države. Med njimi so bili nasprotniki vojske, hipiji in pomembne politične osebnosti, gibanje se je širilo na levo in desno. Sprva lokalno je sčasoma postalo zbirališče »altermondialistov« z vsega sveta, nekakšen ekumenski zbor, na katerem se je razpravljalo o prihodnosti sveta, v katerem bi bilo dobro živeti. Z obnavljanjem zapuščenih kmetij se je vzpostavilo »neoruralno gibanje«. Temu se je pridružil tudi José Bové, znani borec proti industrijski prehrani in sedanji evropski poslanec, in Larzac označil za francoski Woodstock.
Še posebej živahno je bilo med poletji, ko so prostovoljci prišli pomagat tamkajšnjim kmetom in prirejali politične shode, kulturne in glasbene dogodke, nacionalni mediji pa so vse skrbno beležili in s tem pripomogli, da je Larzac ostal vroča tema. Podpora javnosti je okrepila samozavest kmetov in kar dvakrat, leta 1974 in 1978, so se odpravili z ovcami in s traktorji na 710 kilometrov dolgo pot do Pariza. Pri vhodu v prestolnico se jim je drugič pridružilo 4000 podpornikov in takrat so jim skušale zapreti pot posebne enote francoske policije.
Z besedami vzpodbude se je tedaj oglasil tudi Jean-Paul Sartre in dejal, da je »Larzac najlepša bitka dvajsetega stoletja, to je bitka za pravico, svobodo in mir«. Spomin na drugi pohod larzaških protestnikov je trideset let kasneje na robu jesensko razpoloženih Elizejskih poljan počastila umetniška instalacija z ledenimi kipi več deset ovac v naravni velikosti, sklesanih v »kleinovsko modri barvi«, ki so se počasi topile pred očmi očaranih sprehajalcev.
Zadisti so junija 2018 zaprli cesto do mesta Notre-Dame-des-Landes. Foto: Stephane Mahe/Reuters
Upor zadistov in smrt 21-letnega študenta
Če je bilo kdaj pa kdaj v sedemdesetih letih od daleč videti protestno gibanje za Larzac le kot velika in iznajdljiva zabava, je bilo v resnici veliko napetosti. Zoper udeležence gibanja so se vrstili sodni postopki in zaporne kazni; šlo je celo tako daleč, da je nekdo podtaknil razstrelivo v domačijo, katere gospodar je dan prej odločno izjavil za televizijo, da hoče ohraniti kmetijo zato, da se bodo njegovi otroci lahko dostojno preživljali, namesto da bi služili vojski, ki nikoli ne prinaša nič dobrega.
Planoto je obiskal tudi socialistični politik François Mitterrand. Četudi so ga najprej sprejeli s kamenjem, je obljubil, da bo nepreklicno ustavil širitev vojaškega območja, če bo zmagal. Ko je dobil volitve leta 1981, je držal obljubo. Boj za Larzac je bil po desetih letih uspešen in najvišje prizivno sodišče je razveljavilo šeststo razlastitvenih odločb, takratna vlada pa je preostali del državnega zemljišča oddala v dolgoročni kolektivni zakup prebivalcem planote; poznejša ga je tudi podaljšala do leta 2083. Znana de Gaullova opazka, da ni enostavno vladati državi, ki ima dvesto oseminpetdeset vrst sira, se je še enkrat izkazala za pravilno.
Bitka za Notre-Dame-des-Landes pa se je nadaljevala, saj so se tudi tam kmetje dogovorili, da pod nobenimi pogoji ne bodo odstopili 650 hektarjev svoje najboljše rodne zemlje in območja, kjer živi več kot sto zaščitenih vrst živali. Na tem prostoru, ki je dobil kratico ZAD – zone à défendre (območje obrambe), se je leta 2009 v zasilnih bivališčih nastanilo 200 mladih ljudi, ki so sami sebe označevali za ekologe in antikapitaliste in so se odkrito zgledovali po izkušnjah larzaškega gibanja.
Vsakič, ko jih je hotela policija odstraniti, so se zadisti temu srdito in uspešno uprli in tudi sami so bili za zgled drugim. Leta 2014 so se dogajali protesti naravovarstvenikov proti zapori pri Sivensu, v strugi reke Tarn, kjer je v spopadu s policijo umrl 21-letni študent Remi Fraisse. Francoska javnost je nenavadno dolgo čakala na javno opravičilo vlade zaradi nesorazmernega državnega nasilja, na predsednika Hollanda pa so leteli očitki, da je to dolžnost opravil le z očitno formalnostjo oziroma človeško neprizadetostjo. Še prej je na dimenzijo družbenega problema, pomembnost javne razprave in na nujnost posluha vladajoče strukture le nekaj mesecev pred smrtjo opozoril tudi humanist Stéphane Hessel in rotil predsednika, naj še enkrat premisli o smiselnosti projekta.
Postalo je očitno, da Hollandova vlada ni imela več potrebne verodostojnosti, da bi lahko nadaljevala projekt Notre-Dame-des-Landes. Tako je zadevo podedovala Macronova vlada, ta pa se je problema zaradi njegove dolge zgodovine lotila z veliko več previdnosti. In se nazadnje s tem, da se mu je odrekla in opustila tveganje, da bi se izpostavila ljudski jezi, modro umaknila.
»Zemlja ni raztegljiva,
»Po tej odločitvi ne bo mogla nobena vlada več vsiliti takšnih norih velikanskih projektov, ki umetno spreminjajo značilnosti nekega območja, ne da bi se ozirali na njegove danosti in ekološke posledice,« je za francoski dnevnik Libération 18. februarja letos izjavil že omenjeni evropski poslanec zelenih José Bové, ki tudi meni, da se je ekološka zavest med ljudmi že kar dobro prijela. Prepričan je, da je ekologija bistvena za dobro medsebojno sožitje in za obnavljanje socialnih vezi ter da je problem v tem, da potrebuje premisleke na globalni ravni.
Na vprašanje, kakšen naj bi bil dober postopek za sprejemanje odločitev o pomembnih nacionalnih projektih, je dejal: »Vedno je treba predstaviti projekt in tudi drugo možnost ter premisliti, po kakšnih kriterijih določiti splošni interes. Pri tem se pojavi vprašanje legalnosti in legitimnosti: postopek je lahko pravno neoporečen, a je nelegitimen, saj je nasproten javnemu interesu. Javna uporabnost namreč ni nujno enaka javnemu interesu, lahko ga celo pohodi. Pri vprašanjih biotske raznolikosti in podnebja bi se bilo treba ozirati na javni interes prihodnjih generacij, ne pa na politično-administrativno logiko splošnega interesa države, ki je vezana na volitve.«
»Ekologija mora biti zavest in ne stranka, saj je nepogrešljiva za naše preživetje in zadeva vsakogar, tako kronane glave kakor cestne pometače,« meni Pierre Rahbi, zagovornik okolja in avtor uspešnice Vers la sobriété heureuse (Actes Sud, 2010), ki bi jo lahko prevedli Nasproti srečni treznosti, v intervjuju za alzaški dnevnik Dernières Nouvelles d'Alsace 24. decembra lani. Aktivist Rahbi, ki je ob tej priložnosti predstavil novo knjigo »opozorilnih zvezkov« Carnets d'alerte, že več kot pol stoletja živi od ekološkega kmetovanja v odročni in pusti regiji Ardèche, nedaleč od larzaške planote. Svoje izkušnje vseskozi prenaša na mlade v nekaterih afriških državah.
Prepričan je, da je moderni način kmetovanja, ki je podrejen le tržnim zakonitostim in s pretirano uporabo kemije uničuje zemljo, poleg tega pa izpodriva tradicionalne kmete, ki so znali obdelovati in varovati zemljo ter skrbeti tudi za okolje, krivec za lakoto. »Soočeni smo z ogromnim pomanjkanjem pameti,« pravi Rahbi. Aktivist ne stavi na velike politične in mednarodne odločitve, ki bi postavile pod vprašaj sedanji model onesnaževanja. »Ne zadoščajo niti spremembe obnašanja na ravni posameznikov, četudi jeste biološko pridelano hrano in ločujete odpadke, pa še vedno izkoriščate nekoga drugega. Spremeniti se mora naša človeška narava, da bo bolj čuječa do drugega.«
Ali kot je preprosto dejal za francosko televizijo leta 1973 neki kmet z baskovsko čepico na glavi: »Zemlja ni raztegljiva, zato se bom boril zanjo!« S tem je po svoje povedal, da se zaveda legitimnosti svoje državljanske neposlušnosti, ki jo je predvidela že zgodovinska francoska deklaracija o pravicah človeka in državljana iz leta 1793, ko je določila: »Takrat, ko vlada krati pravice ljudstva, je upor ljudstva in njegovega slehernega dela najbolj sveta pravica in najbolj neizogibna od vseh obveznosti.«
Milena Šmit, nekdanja slovenska veleposlanica
