Tiskane izdaje
V razpravi o jeziku v visokem šolstvu in v znanosti se soočajo zagovorniki uporabe angleščine na visokošolskih ustanovah in v znanosti ter branilci slovenščine. Na mnenja, ki zmanjšujejo pomen razprave, se ne bomo ozirali. Če bi namreč s kakšnim predpisom kakorkoli povzdignili angleščino v privilegiran položaj, bi sistemsko spremenili splošno jezikovno politiko v visokem šolstvu.
V sedanji ureditvi je učni jezik slovenski, v posebnih primerih in v omejenem obsegu pa lahko študijski proces poteka v kakšnem tujem jeziku. Ta ureditev doslej ni povzročala težav. Njena odlika je, da je odprta za vse neslovenske jezike. Angleščina se lahko v sedanjem sistemu uveljavlja kakor vsak tuji jezik – in se doslej tudi je uveljavljala, celo najbolj med vsemi tujimi jeziki. Kakšen poseben privilegij za angleščino potemtakem ni potreben. Niso je preganjali, velika večina predavanj v tujem jeziku je bila in je v angleščini, malone vsa neslovenska študijska literatura in druga gradiva so v angleščini. Privilegij za angleščino bi normaliziral in še okrepil sedanjo nesorazmerno prevlado enega tujega jezika.
Sodeč po sedanjem predlogu pristojnega ministrstva (z dne 25. maja 2016) za zdaj ne kaže, da bi angleščini uzakonili kakšen poseben status. Predložena sprememba ohranja sedanje stanje: govori o tujem jeziku, ne o angleščini, in postavlja iste pogoje za vpeljavo tujega jezika kakor dosedanja ureditev. (S simptomatično slabo slovenščino: »pod pogoji«.) Prejšnji predlog, ki ga je pristojno ministrstvo 4. maja 2016 poslalo v medresorsko usklajevanje, je bil bolj širokosrčen do tujega jezika. Iz nekaterih neskladnosti med obrazložitvijo in predloženim besedilom je mogoče sklepati, da je bila kakšna prejšnja različica sprememb bolj kakor sedanji predlog naklonjena posebej angleščini. Iz obrazložitve je tudi mogoče posneti, da v nekaterih državah z »internacionalizacijo« razumejo kar vpeljavo študija v angleščini (na Finskem, Danskem; ne pa na Nizozemskem, glede katere angleščino posebej poudarja, kakor je videti, le tukajšnja ministrska obrazložitev).
Tudi tukajšnja razprava se je samodejno osredotočila na angleščino. V sporu se očitno prelamljajo globlji procesi, ki so dolgoročni, in protislovja, ki so temeljna. Odločitve, h katerim bo pripeljala razprava, bodo zato v temeljih in za dolgo določile delovanje visokega šolstva, pa tudi splošno kulturno raven tukajšnje družbe.
Če bi študijski proces v angleščini postal zakonska kategorija, bi s tem spremenili sistem in njegovo logiko, sistemska logika pa povzroča temeljne, dolgoročne in pogosto nepričakovane učinke.
Na primer: sistem »točkovanja« znanstvenih objav, ki določa nekatere nujne pogoje za pripustitev k raziskovanju in visokošolskemu poučevanju, je razvrednotil objavljanje znanstvenih besedil v slovenščini in sploh v neangleških jezikih. Posebej je povzdignil objave v »indeksiranih« revijah, ki pišejo pretežno v angleščini in ki jih je do nedavna nadzorovala transnacionalka Thomson Reuters. (Julija letos so svoje »posle z intelektualno lastnino in znanostjo« za 3,55 milijarde dolarjev prodali naložbenima skladoma Onex in Baring Asia.) V družboslovju in humanistiki, na katera se v tem pisanju omejujem, je po kakšnih dveh desetletjih »točkovalnega« sistema rezultat tale: razpadle so tukajšnje znanstvene skupnosti, na univerzi se je bistveno zmanjšalo število znanstvenih problematik (paradigem, raziskovalnih programov), v akademskem in znanstvenem aparatu vlada bolj ali manj ideološko enoumje, na visokošolskih zavodih kakovost ni več merilo, kakovost v visokem šolstvu in raziskovanju je strmo upadla. (Analize, ki so pripeljale do teh ocen, so že pred časom izšle v revialnih in knjižnih objavah. Občilom prepuščam, da zagotovijo »javni interes« in z njimi seznanijo širšo javnost.) Sistem »točkovanja« seveda ni sam povzročil teh temeljnih in dolgoročnih sprememb. Deloval je v širšem družbenopolitičnem okviru, ki je pritiskal v isti smeri. Splošni okvir je določala politika vseh slovenskih meščanskih vlad in parlamentov, politika univerzitetnih vodstev, pritiski EU in podobnih organizacij svetovnega kapitala. A vendar: sistem »točkovanja« je močno prispeval k temeljnim in dolgoročnim učinkom, ki bržkone niso bili v namerah večine tistih, ki so ga vpeljali. Minimalna merila za visokošolske učiteljice in učitelje določa enajstčlanski svet Nacionalne agencije za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu. Z merili za »točkovanje« gotovo niso hoteli narediti iz tukajšnjega visokega šolstva intelektualne province, prav narobe. A skupaj z vladami, parlamenti, vodstvi univerz so povzročili prav ta učinek.
Značilnosti sedanje razprave
V sedanji razpravi lahko najprej opazimo, da razpravljavke in razpravljavci odgovarjajo na različna vprašanja in da gredo argumenti v različne smeri. Zagovorniki slovenščine opozarjajo na posledice, ki bi jih imela opustitev slovenščine za slovenski jezik in jezikovno skupnost. Zagovorniki angleščine navajajo, da je angleščina jezik sodobne znanosti in mednarodnega občevanja nasploh. Medtem ko branilci slovenščine uporabljajo argumente, ki so jeziku »notranji«, so argumenti privržencev angleščine jeziku zunanji, pragmatični. Prav to, da tabora govorita o različnih stvareh, da se torej v temelju ne razumeta, bi jima lahko omogočilo, da se sporazumeta. Vprašanje, kako znanost, ki se prakticira na Slovenskem, vključevati v svetovne znanstvene procese, je nekaj drugega kakor vprašanje, kako razvijati znanstveno slovenščino in dvigati splošno omiko na Slovenskem. Urejanje enega vprašanja bi lahko pomagalo urejati drugo vprašanje. Rešitvi bi lahko podpirali druga drugo. Vendar pa niso vse rešitve enega vprašanja take, da bi pomagale k reševanju drugega problema. Vpeljava angleščine v tukajšnje visoko šolstvo in znanost je po mnenju številnih prav tiste vrste rešitev, ki poskuša urejati eno vprašanje, a hkrati onemogoča reševanje drugega problema. Marsikdo meni, da bi z vpeljavo angleščine za jezik študija in znanosti prizadeli razvoj slovenščine in okrnili njeno govorno skupnost. Zagovorniki angleščine še niso dokazali nasprotnega: da bi razvijanje slovenščine v vseh razsežnostih njenega prakticiranja, tudi v znanosti in na univerzi, lahko ogrozilo uveljavljanje tukajšnje znanosti v svetu.
Nadaljnja značilnost razprave je, da vpeljavo angleščine zagovarjajo ekonomisti, naravoslovci, biokemiki …, ljudje, ki se ne ukvarjajo z jezikoslovjem. Očitali so jim, da posegajo v jezikoslovna vprašanja, četudi se nanja ne spoznajo. Vendar očitek ni utemeljen: ekonomisti, naravoslovci, biokemiki … se ne ukvarjajo z jezikovnim vprašanjem, temveč predlagajo rešitev za sociološko vprašanje – kako vključevati tukajšnje znanstvene in akademske prakse v svetovne procese. Ne zanima pa jih, kakšne jezikovne in sociološke posledice bi njihova sociološka rešitev prinesla. Da ne pomislijo na jezikovne posledice svoje rešitve – na krnitev slovenščine, niti ne preseneča: saj niso jezikoslovci in ne razpravljajo o jezikovnem vprašanju. Razpravljajo pač o sociološkem vprašanju. Da ne upoštevajo socioloških posledic svojega sociološkega predloga, namreč velike možnosti, da bi z njihovo rešitvijo slovensko govoreča družba potonila v novo kolonialno odvisnost, pa tudi ne preseneča: saj vendar niso sociologi!
Naposled je značilno, da vpeljavo angleščine zagovarjajo osebe na položajih moči: ministrice, rektorji, menedžerji. Za slovenščino se zavzema akademski proletariat: zlasti slovenistke, pa kakšen slovenist. Nemara bi morali razmisliti o tej privlačnosti govorice svetovnega gospostva za nosilce lokalnih gospostev.
Razprava je stara, privlačnost govorice gospostva prav tako
Angleščina je v sedanjosti svetovni jezik in tudi govorica gospostva. V času, ko sta pisala Čop in Prešeren, je bil v tukajšnjih krajih jezik gospostva nemščina, a nemščina je bila takrat tudi vse bolj prevladujoča znanstvena govorica. S stališča sedanjih privržencev angleščine so se Čop, Prešeren in kolegi odločili iracionalno, ko so se odločili za slovenščino. Tudi Jernej Kopitar je menil, da je slovenščina dobra le za preprostejše jezikovne rabe. Še generacijo po Prešernu je prav kakor sedanji ministri, rektorji in menedžerji mislil prvi kustos deželnega muzeja v Ljubljani, uspešen znanstvenik in menedžer Dragotin Dežman – Karl Deschmann: »Ako se nemščini popolnoma odpovemo, bomo kmalu obskurantizmu in ultramontanizmu zapadli.«
Kakor sedanji nosilci moči je tudi Dežman povezoval slovenščino s provincializmom, v jeziku gospostva, ki ga je imel za jezik omike, pa je videl govorico kozmopolitske emancipacije. Izbiro jezika je povezoval z ideološko pozicijo in s prakticiranjem čisto določene ideologije (nemščina = liberalizem; slovenščina = mračnjaštvo). Za nazaj vidimo, da je Dežman naredil dve napaki. V »kulturi« je videl vrednoto, ne pa ideološki aparat gospostva. Ni upošteval, da je iz vsakega jezika, tudi iz jezika podrejenih, mogoče narediti »kulturo« – ki bo nemara bolj emancipacijska kakor kultura gospostva.
Dežman je obveljal za »narodnega odpadnika«, četudi je bil soliden znanstvenik in je iz kranjskega deželnega muzeja naredil zgledno ustanovo. A navedimo še drugačen primer, ki opozarja, da je bila tudi odločitev za slovenščino lahko dvorezna. Življenjska pot Ivana Prijatelja je bila Dežmanovi v marsičem nasprotna. Če bi bil Prijatelj poslušal svoje učitelje in odšel na nemške univerze predavat slovanske književnosti, bi bil bržkone razvil izjemne teoretske nastavke, ki jih je nakazal v sijajni študiji o Vstajenju Leva Tolstoja. V tisti razpravi je za kakšnih sedemdeset let prehitel književno vedo svojega časa, pisal je v duhu poznejših postkolonialnih študij. A odločil se je za slovensko književnost, za slovensko univerzo, še preden so jo ustanovili – in se ujel v past, zaradi katere je bilo njegovo veliko delo o Kersniku, kakor piše Anton Slodnjak, že ob izidu zastarelo. Prijatelj se je angažiral na fronti, ki jo je bil Dežman spregledal, iz jezika podrejenih je pomagal narediti jezik kulture, a naivno ni upošteval, da je kultura, skupaj z univerzo, navsezadnje ideološki aparat gospostva tudi pri podrejenih jezikih. Kultura, ki jo je Prijatelj tako bleščeče pomagal ustvarjati, je bila kultura podrejenega naroda v imperialni konstrukciji. Po prvi svetovni vojni pa je bil le profesor na že ob ustanovitvi zastareli humboldtovski univerzi v kulturni provinci obrobja evropske polperiferije.
Odnos med jeziki gospostva in podrejenimi jeziki ima, kakor vidimo, tudi v slovenščini svojo zgodovino. A tokrat se je vprašanje postavilo v posebni obliki odnosa do angleščine, »svetovnega jezika znanosti«. Postavilo se je na ravni odnosa med znanostjo in naravnim jezikom. Tudi to vprašanje ima svojo zgodovino – tokrat evropsko, tesno povezano z začetki moderne znanosti.
Jezikovno vprašanje
Začetnik moderne znanosti Galileo Galilei je izhodišča nove znanosti predstavil v spisu Il Saggiatore (1623; naslov pomeni natančno zlatarsko tehtnico). Svoje življenjsko delo je povzel v Dialogu o dveh glavnih sistemih sveta, ptolemejskem in kopernikanskem (1632) ter v Razpravah in matematičnih dokazih o dveh novih znanostih (1638). Vse tri najpomembnejše spise je napisal v ljudskem jeziku, ne v latinščini, ne v takratnem mednarodnem jeziku učenega občestva. Galilei je postavil izhodišče moderne znanosti s trditvijo, da je »knjiga sveta napisana v matematičnem jeziku« – pa se je vendarle ukvarjal tudi s problematiko naravnega jezika in prakticiral rabo ljudskega jezika, ne takrat etablirane latinščine.
Prvi spis, ki ga je Galilei podpisal, je bil navodilo za uporabo kompasa. Napisal ga je v »toskanski govorici«, saj ga je, kakor je zapisal v nagovoru bralcem, namenil tistim, ki se »bolj razumejo na vojsko kakor na latinščino«. Razlogi, zakaj je Galilei izbral ljudski jezik, so bili na videz znanosti zunanji: komerciala, varovanje monopola in prodaja izdelka. Ti razlogi zadevajo tehnično uporabo znanstvene teorije. Tehnična uporabnost pa je ena izmed določujočih značilnosti moderne znanosti. Iz srednjeveške aristotelovske znanosti ni bilo mogoče izpeljati uporabne tehnike.
Galileijevi profani razlogi za uporabo ljudskega jezika in ne elitistične latinščine izhajajo iz temeljnih značilnosti njegove znanosti, iz tehniške razsežnosti moderne matematizirane znanosti. Tehniška moč moderne znanosti je bistveno spremenila status znanstvene prakse. Srednjeveška znanost je, zlasti s teologijo in pravom, delno pa tudi prek sedmero svobodnih veščin, posegala neposredno v družbena razmerja, ohranjala, obnavljala in spreminjala je odnose gospostva in podrejenosti, zavezništev in sporov, menjav med ljudmi. Moderna galileijevska znanost pa oblikuje odnose med človeštvom in naravo, »obvladuje naravo« in šele prek te razsežnosti vpliva tudi na medčloveška razmerja. Moderna znanost je uporabna in demokratična, njene tehnične rešitve je mogoče neposredno posnemati, zato se z njo začnejo postavljati vprašanja »intelektualne lastnine«, »varstva avtorskih pravic«, se pravi, monopola na trgu izdelkov. Galileijev kompas so začeli izdelovati tudi drugi, zato je napisal navodilo za uporabo in si tako hotel zavarovati svoj »delež na trgu«. V besedilu ni pozabil opozoriti, da navodilo ni uporabno, če bralec nima pri roki kompasa. Navodilo je prodajal samo skupaj z instrumentom.
Galilei pa je imel še druge razloge za izbiro ljudskega jezika.
Njegova znanost je v tem, da matematično zapiše pravilnosti, ki jih je dognal z eksperimentom. Toda od čutnega zaznavanja eksperimenta do matematičnega zapisa ni mogel, če ni vnaprej določil, kaj v eksperimentu opazuje – če ni vnaprej izdelal konceptov, ki organizirajo eksperiment in ki so predmet matematičnega zapisa. Med eksperimentom in zapisom v umetnem jeziku je tako konceptualizacija v naravnem jeziku. Brez konceptov si ne bi bil mogel zamisliti eksperimenta: a brž ko je s koncepti organiziral eksperiment, pravilnosti, ki so se v njem pokazale, ni bilo več mogoče ločiti od njihovega matematičnega zapisa. Izdelava konceptov v naravnem jeziku (gibanje, pospešek, prenos gibanja …) je torej notranji moment matematizacije v umetnem jeziku. A to tudi pomeni, da ne gre za naravni jezik nasploh in kar tako – temveč za prav posebno prakso v naravnem jeziku: za prakso teoretske konceptualizacije, za prakticiranje posebnega govora – znanstvenega govora, kakršnega poprej v naravnem jeziku ni bilo.
Jezikovno vprašanje ob začetkih moderne filozofije
Za začetnika moderne filozofije velja René Descartes. Novo filozofijo je utemeljil v Razpravi o metodi (1637): napisal jo je v francoščini, ljudskem jeziku, ne v latinščini, jeziku zahodnoevropske šolske učenosti. Descartesovo filozofsko izhodišče je bilo, da je mogoče iskati resnico v znanostih le tako, da vodimo razum s pravilno metodo. Razpravo o metodi je zasnoval metodično, se pravi tako, da način, kako je predstavil metodo, ustreza tistemu, kar je predstavil. Razpravo je napisal v ljudskem jeziku: kakor da je prva poteza v pravilni metodi izbira pravega jezika, in ta je bil za Descartesa ljudski jezik. Ali: kakor da je bilo mogoče pravo metodo pravilno predstaviti le v jeziku, ki ni jezik šolske učenosti. Utemeljeval je umetno metodo – v temelj pa ji je postavil naravni jezik.
Začetnika moderne znanosti in filozofije sta se odločila proti jeziku mednarodne učene skupnosti in sta najpomembnejša dela napisala v ljudskih jezikih, ki sta bila tudi njuna materina jezika. O tem velja natančneje razmisliti, zdaj ko državna, univerzitetna in gospodarska oblast zahtevajo od znanstvenic in znanstvenikov, visokošolskih učiteljic in učiteljev, da v znanosti in pri pouku opustijo slovenščino in prevzamejo angleščino, jezik mednarodne učene skupnosti.
Znanost: Galilei
K začetkom moderne znanosti in filozofije torej sodi posebna jezikovna politika: prakticiranje ljudskih jezikov proti institucionalizirani latinščini obeh glavnih zahodnoevropskih ideoloških aparatov – papeške cerkve in univerz.
Galilei je nasprotje med »legitimnim« jezikom (kakor bi rekel sociolog Pierre Bourdieu) in ljudsko govorico tudi retorično izkoristil: v polemičnem besedilu Il Saggiatore nasprotnika navaja v njegovi latinščini, svoje izpeljave pa ubeseduje v ljudskem jeziku. Spis je kompleksno dialogičen: po zvrsti je epistola, pismo, naslovljeno na kolego z Accademia dei Lincei Virginia Cesarinija; po vsebini je polemika z razpravo o kometih Lotaria Sarsija (psevdonim matematika jezuita Orazia Grassija); posvečen je papežu Urbanu VIII. Galilei je v vseh treh najpomembnejših spisih prakticiral dialoški postopek. V Dialogu o sistemih sveta se soočajo trije protagonisti. Salviati zastopa novo znanost in heliocentrični sistem, Simplicio stari aristotelizem in ptolemejski sistem, Sagredo pa je radoveden neznanstvenik, ki ocenjuje moč obojih argumentov – in je zastopnik bralca, bralke, predstavljen kot sogovorec v tekstu. V Razpravah in matematičnih dokazih o dveh novih znanostih nastopajo iste osebe, a v bolj niansiranih vlogah: Simplicio zastopa Galileijeve mladostne poglede, Salviati njegove končne teorije, Sagredo pa njegova stališča iz vmesnega obdobja.
Z dramatizacijo besedila (v nasprotju z enoglasnim traktatom, takrat kanonično obliko znanstvenega teksta) je Galilei prenesel v književni postopek postopke znanstvene prakse: soočanje hipotez, tehtanje argumentov, odprtost razmišljanja …
Galilei je pisal dialogično, ali natančneje večglasno, polifono. Foto: Igor Modic
Vendar pa Galilei ni prakticiral ljudskega jezika, samo da bi proizvedel retorične učinke. Retorika bi se mu bila nemara lahko posrečila tudi v latinščini. Četudi bi se bil moral nenehno spopadati z utrjenimi obrazci, klišeji, manierizmi šolske latinščine – in zlasti z njenim samodejnim aristotelizmom. Kar daje misliti, da retorike, sloga, načina predstavitve ni mogoče zares ločiti od tistega, kar predstavitev predstavlja, kar retorika ubeseduje. Galilei je pisal dialogično ali, natančneje, »večglasno«, polifono. Tako pa je mogoče pisati le v jeziku, ki dejansko obstaja v množici raznorodnih govornih praks. Tak jezik je bil ljudski jezik. Etablirana (šolska in humanistična) latinščina je bila z govornimi praksami skopa. Omejevala se je na kakšna dva cerkvena govora (teologijo, politiko), na univerzitetni govor z nekoliko bolj razširjenim pravnim govorom, in na humanistični govor. Seveda je obstajala tudi v slovstvu Starih, tam je bila vsaj nekoliko tudi »večglasna« (zlasti v »nizkih« zvrsteh), a to je vendarle bila le arhivska govorica, ne pa živo večglasje. Ta pičla latinska ponudba je bila povrh še družbeno omejena, prakticirale so jo le maloštevilne pismene elite. Jezik torej ni zgolj orodje, zgolj zunanji instrument: obstaja v dejanskih praksah, teh je v vsakem trenutku omejeno število. Kdor uvaja novo prakso, kakor je Galilei vpeljeval znanstveni govor, mora novotariti, izumljati nove jezikovne možnosti – za to pa močno institucionalizirani jeziki niso najbolj primerni, še zlasti če so elitistični.
Če govorimo o jezikovni »rabi«, se zavajamo. Ta način izražanja nakazuje tiho umevanje, da je jezik orodje, le sredstvo, da »ubeseduje« nekaj drugega, namreč misel. To izražanje zanemarja, da je snov misli jezik, natančneje, da je material mišljenja govor. Za jezik to pomeni, da ga ni mogoče ločiti od misli, ki se v njem mislijo, od govorov, ki jih v njem prakticirajo. Jezik brez znanstvene govorice je občestvo brez znanstvene misli.
Latinščina, »mednarodni« jezik takratne znanosti, je bila v Galileijevem času jezik papeške cerkve in univerz, se pravi, govorica ideoloških aparatov gospostva. Ni pa bila jezik tiste nove znanosti, ki jo je prakticiral Galilei. Če bi bil pisal v latinščini, bi se bil moral pri vsaki besedi, ob vsakem stavku spopadati z »ustaljeno rabo« v tem jeziku, z govornimi praksami, ki so jih edine prakticirali v tem jeziku, torej z ideološkim pritiskom tiste ideologije, s katero je ravno prelomil, ko je vzpostavil problemsko polje nove znanosti.
To so torej razlogi, zakaj je Galilei zavrnil latinščino, »mednarodni« jezik tiste znanosti, s katero je njegova znanost prelomila. Pojasniti moramo še razloge, zakaj je izbral ljudski jezik, natančneje, svoj materni jezik.
Galilei je v ljudskem jeziku prakticiral znanstveni govor, se pravi, vrsto govora, ki ga dotlej v ljudskem jeziku ni bilo. Še več: vpeljal je govor, ki ga dotlej ni bilo še v nobenem jeziku.
Skrbno je odbiral možnosti, ki mu jih je ponujal naravni jezik: prednost je dajal samostalnikom, pri glagolih trpnemu načinu ali neosebni rabi, pri obojih abstraktnim izrazom, omejil je pomensko bogastvo besed in jih uporabljal enosmiselno – skratka, besede je predelal v koncepte, discipliniral je semantiko in zato okrepil sintakso, uveljavil je objekt proti subjektu, proces proti agensu …
A govorne prakse delujejo nazaj na jezik, v katerem se proizvajajo. Jezik, kateremu so proizvedli novo govorno zvrst, ni več tisti jezik, kakršen je bil poprej, ko te prakse v njem še ni bilo.
Vzemimo samo najpreprostejšo novost – obogatitev jezikovnega slovarja. Galileijev znanstveni govor je v besedišče ljudskega jezika vpeljal znanstvene koncepte, se pravi, v jezik je vpeljal nove izraze ali pa je starim dodal nove pomene. To razsežnost vpliva znanstvenega govora na naravni jezik lahko precej zanesljivo opazujemo, če beremo zapovrstne izdaje besednjaka, ki ga je izdajala Accademia della Crusca, takrat edinega slovarja govorice, ki je pozneje postala standardna italijanščina. Od druge izdaje naprej je opaziti pospešeno množenje znanstvenih terminov z galileijevskimi definicijami.
Paradigmatski odnosi med označevalci so z novo govorno prakso postali bogatejši, zato je njihova sintagmatska povezava postala pomembnejša. Ista beseda zdaj lahko pomeni več, saj je ob vseh dosedanjih »naravnih« pomenih pridobila še en, konceptualni pomen – in način, kako je sintaktično povezana z drugimi besedami, določa, kako jo je treba razumeti, kot koncept ali v katerem izmed njenih nekonceptualnih pomenov. Koncept bodo prej ali slej doletele tudi ideološke rabe – in zdaj bo treba pri rabi in pri razumevanju odločiti, ali je izraz mišljen kot koncept ali kot ideologem, in če kot ideologem, v obzorju katere ideologije ga je razumeti. Bogatejši ko po pomenu postajajo izrazi jezika, natančnejše morajo biti njihove govorne rabe. Čop bi rekel, da jezik »pridobiva omikanost«, Prešeren pa, da se »kultivira«.
Velja pa tudi narobe: samo v jeziku, ki ves čas nastaja skoz množico govornih praks, kjer torej znanstvena pravilnost nikoli ni vnaprej »jezikovno« zagotovljena, je mogoče prakticirati znanstveni govor, ki bo s pravilnostjo jezikovnih izbir in postopkov dosegel znanstveno resnico. Kjer bo torej znanstvena resnica izhajala iz pravilne jezikovne politike.
Filozofija: Descartes
Prav to, da dejansko obstoječi jezik ustvarjajo govorne prakse, ki potekajo v njem, je bil bržkone razlog, da je Descartes izbral francoščino, ne pa latinščine. Takratna latinščina je bila preveč »kultivirana«, a omikana je bila v napačni smeri. V njej je bilo preveč usedlin sholastike in humanizma, da bi se lahko jasne in razločne ideje skoznjo jasno in razločno izrazile. Kultiviranost latinščine, ki je bila tedaj že dolgo izključno jezik »mišljenja«, je prinašala preveč navideznih garancij za resničnost izjav, izrečenih v tem jeziku. Jezik šolske učenosti je zbujal lažno iluzijo, da že pravilna raba zagotavlja resničnost izrečenega. Univerzitetna, cerkvena in humanistična latinščina so delovale kot Bourdieujeva »legitimna govorica«: izražanje v tem jeziku je delovalo kot jamstvo za resničnost izjav, izrečenih v tem jeziku.
Prav ljudski jezik je s svojimi mnogoterimi govori, torej s tem, da ni ponujal nobene vnaprejšnje garancije, silil pisca, da si izumi novo govorno prakso in skoznjo pride do resnice. Tedaj je pravilnost izjavljanja zagotavljala resničnost izjav. Descartesova govorna praksa v francoščini je ničta stopnja razlike med metodo in njenim dosežkom, med pravilno metodo in resnico. »Performativnost metode« pa je prav poanta Descartesove razprave o metodi.
Naravni jezik potemtakem ni nekaj, kar bi bilo zunanje znanstvenim postopkom, ni nevtralno orodje, ki bi gluho prenašalo nekje drugje pridelane izdelke. Operacije v naravnem jeziku lahko pospešijo umetno znanstveno formulacijo; na drugi strani govorni avtomatizmi, klišeji, semantične nebuloze ovirajo znanstvene postopke. Tudi ni »isti« naravni jezik v enakem razmerju do različnih znanstvenih praks. Descartes, denimo, zavrača humanistično učenost in z njo humanistično latinščino. Pred njim so humanisti zavrnili sholastično znanost in srednjeveško latinščino – v imenu obnove klasične latinščine. Obnavljanje klasične latinščine v humanizmu je proizvedlo humanistično omiko, ki je dosegla zelo solidne rezultate v kritiki tekstov, zgodovinopisju, politični znanosti. Humanizem je navsezadnje proizvedel neoplatonizem, ta pa je ustvaril intelektualno okolje, v katerem je postala možna galileijevska revolucija. Galileijevska znanost je diskreditirala humanistično vedo, Descartes je izpeljal filozofske nasledke galileijevske znanosti in pokopal humanizem. Humanistična latinščina, proizvod alternativne prakse v latinskem jeziku, je sprva pognala intelektualni razvoj – potem pa so jo prelomi, ki jih je sama omogočila, poslali na smetišče zgodovine.
Dante: prednost ljudske zgovornosti
Dante Alighieri je bil prvi, ki je v nedokončani latinski razpravi O ljudski zgovornosti (1303–1305) zagovarjal prednost ljudske govorice pred latinščino cerkve in univerz. Ljudska govorica je za Danteja »plemenitejša«, ker je naravna, medtem ko je latinščina umetna, Dante ji pravi »gramatika«. V ljudskih govoricah se neposredno uveljavlja od boga dana obča človeška sposobnost govora. To je tisti govor, ki ga je človeški rod uporabljal od vsega začetka in ki se govori po celem svetu. Potem ko je bog kaznoval človeštvo zaradi napuha in mu zmešal jezike, ljudstva sicer govorijo z različnimi skladnjami in z različnimi besedami – a je to vendarle ista prvotna naravna govorica. Medtem ko je tisti drugi govor, ki mu Dante pravi »gramatika«, le drugoten, umeten, imeli so ga Rimljani in imajo ga Grki in še nekateri, vendar pa ne vsi. V sodobni latovščini rečeno: »gramatika« je za Danteja struktura, ljudska govorica pa množica praks.
Mnoštvenost ljudskih govornih praks je trojna: časovna, zemljepisna in družbena. Ljudski govori se spreminjajo skoz čas, razlikujejo se glede na kraj in glede na družbeno ustanovo, v kateri jih prakticirajo. Prav zato so iznašli »gramatiko«: »ta ni nič drugega kakor nespremenljiva identičnost govorov raznih časov in krajev«. Zato se tudi ne more spreminjati. Nespremenljivost »gramatike« omogoča, da se tisti maloštevilni, ki so se je v dolgih letih in z obilo vztrajnosti naučili, sporazumevajo onkraj mnogoterosti ljudskih govoric. A to je tudi vse, kar zmore ta elitistični govor.
Nasprotno se ljudska govorica spreminja in njena spremenljivost je za Danteja odlika. Dante sicer ne pravi izrecno, a iz besedila lahko razberemo, da so jezikovne spremembe dveh vrst. Prve so tako rekoč naravne, izhajajo iz nestanovitnosti in premenljivosti človeške narave, govor se skoz čas in med kraji spreminja, kakor se razlikujejo nravi in običaji. Te spremembe so sicer nujne, a same na sebi ne proizvedejo nič posebno imenitnega, iz njih nastajajo kvečjemu »občinske«, »municipalne« ljudske govorice, ki jih pogosto obremenjujejo čudaštva, včasih pa zdrsnejo celo v robatost in divjaštvo.
Spremembe, ki lahko prinesejo jeziku sijaj, izhajajo iz različnih družbenih prakticiranj govorice. To so spremembe, ki nastajajo z zahtevnejšimi govornimi praksami. Zlasti s poezijo. Zares imenitna pa bo tista govorica, ki jo bodo omikale višje politične prakse. Dante je imel presenetljiv čut za politični pomen jezika, čut, ki ga manjka sedanjim tukajšnjim politikom. Govorica, ki bo vredna, da postane skupna vsem v Italiji (»skupna vsem, nikogaršnja last«), je napisal, se bo vzdignila nad sedanje občinske govore s poezijo, z govorno prakso na dvoru in na sodiščih. Združitev Italije pod enotno oblastjo in izdelava tistega, čemur bi zdaj rekli knjižna italijanščina, sta za bili za Danteja isto podjetje. Jezikovna politika in državna politika sta bili zanj tesno speti v enoten načrt. Izjemen intelektualni dosežek, če pomislimo, da je Dante živel v svetu, kjer ni bilo samostojne politične sfere.
Če Dantejeva razmišljanja prevedemo v sedanjo govorico, bi rekli, da je izdelal načrt za nacionalni jezik. To je tisti jezik, ki je »skupen vsem, nikomur lasten«. Dejansko obstoječi »občinski« govori se »vrtijo okoli njega kakor vrata okoli tečajev«. Soustvarjajo ga različni ideološki govori, zlasti tisti v vladajočih aparatih, na dvoru in na sodiščih – in pa poetični govori, estetske govorne prakse, te drugotne obdelave ideoloških govorov. Jezik, ki ga je načrtoval Dante, je neskončna množica dejansko obstoječih in še možnih govorov, vsem je skupen – a noben poseben govor si ga ne more prisvajati samo zase. Razločujoči potezi tega jezika sta, da nima privilegiranega nosilca in da obstaja samo v množici govornih praks. Zato so pozneje tisti, ki so ustvarjali nove, dotlej neobstoječe govorne prakse, kakor Galilei moderno znanost ali Descartes moderno filozofijo, lahko (ali celo morali) pisati v tem jeziku, ne pa v »gramatiki«. Latinščina je bila pravo nasprotje dantejevskemu jeziku: njeni institucionalni nosilci, cerkev in univerze, so imeli tako rekoč izključno pravico do nje; v njej sta dejansko obstajali in bili možni samo dve govorni praksi – prava vera in šolska učenost.
Nadaljevanje v naslednji številki.
Dr. Rastko Močnik je profesor sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti.
