Znanost na naslovnicah in v garažah

Nemčija se je na krizo odzvala s širokopoteznimi investicijami v znanost. Avstrija je v zadnjih treh letih v univerze vložila dodatno milijardo evrov. Tudi slovenska politična elita sanjari, da bo nekje v državi zrasla nova silicijeva dolina. Vendar se je slovenski proračun, namenjen znanosti, v zadnjih treh letih skrčil za 20 odstotkov.

Slovenska znanost verjetno še nikoli ni zbujala toliko pozornosti kot v obdobju po uboju dr. Janka Jamnika, direktorja Kemijskega inštituta. Še več, zaradi tega nepojmljivega zločina so se ugibanja o razmerah na tem inštitutu in o dogajanju v znanstvenih ustanovah nasploh znašla tudi v nekaterih splošnejših premislekih o orientiranosti in možnostih znanosti ob koncu oz. začetku koledarskega leta. Toliko ugibanj, povezanih s kako slovensko raziskovalno ustanovo, ni bilo niti v času, ko je znanstvenemu resorju evropske komisije predsedoval Slovenec.

Toda ali je poročevalce res zanimalo dogajanje v znanosti ali je šlo zgolj za površinsko razglabljanje o vzrokih in storilcih tega nerazumnega dogodka? Zdi se, da gre zgolj za slednje. Na trenutke fantastične interpretacije morebitnih povodov za ta zločin pričajo o tem, da razmere, v katerih ali zaradi katerih je umrl eden najboljših slovenskih direktorjev kakega inštituta, za medije še niso dovolj zanimive. Upajmo, da bo po dokončni rekonstrukciji zločina drugače in da se bodo novinarji zanimali tudi za razmere za raziskovalno delo v tej državi. Upajmo tudi, da se bo takrat kdo vprašal, zakaj moramo po stoletju, ki so ga poleg svetovnih vojn zaznamovala prav znanstvena odkritja, še vedno poudarjati in zagovarjati pomen znanja oz. znanosti.

O znanosti brez cinizma

Zadnje je bilo tematizirano kot eno aktualnih vprašanj na oktobrski okrogli mizi O znanosti in politiki, ki sta jo pod programsko mislijo Brez cinizma organizirala KOsRIS in ZRC SAZU in na kateri je sodeloval tudi dr. Jamnik. In prav on je v svojem razmisleku s konkretnimi primeri ovrgel kar dva predsodka o slovenski znanosti. Prvega, ki pravi, da smo raziskovalci v javnem življenju premalo vidni; in drugega, ki govori o slabem sodelovanju med znanstvenimi ustanovami (naj bo univerzami ali samostojnimi inštituti) in gospodarstvom. Ob konkretnih primerih svoje ustanove je namreč pokazal, da je tega sodelovanja veliko, da to raste in da so rezultati (že) vidni. Obenem je opozoril, da je za boljše sodelovanje in sploh za izboljšanje razmer za raziskovalno delo potrebno (vsaj) dvoje: razumeti družbeni in gospodarski pomen znanosti in spremeniti raziskovalno (in inovacijsko) zakonodajo ter z njo povezane spremljajoče uredbe.

Znanost kot kompleksen sistem specializiranega izobraževanja in raziskovanja, stalnega oblikovanja in preoblikovanja okolja ter razmer za nova odkritja in spoznanja je namreč, skupaj s stoletno inovacijsko kulturo, ena najbolj kompleksnih človeških dejavnosti. Predvsem pa je to dejavnost, ki edina lahko na dolgi rok omogoči preživetje našega planeta in dostojno življenje posameznika. Danes postaja že očitno, da so se družbe oz. njihove politične elite, ki so se teh izzivov časa zavedale, zaradi načrtne in premišljene podpore najrazličnejšim raziskovalno-razvojnim ustanovam (inštitutom, univerzam, tehnološkim in inovacijskim parkom ter razvojnim oddelkom gospodarskih družb) razvijale hitreje; tiste, ki so pri tem omagale, so zamujale ali celo stagnirale. Poleg tega je zadnja gospodarska kriza razkrila, da razvojno naravnane države (in njihove vlade) razumejo znanost kot investicijo, skratka kot priložnost, »zamudnice« pa se ukvarjajo predvsem s tem, koliko je pri tej dejavnosti mogoče prihraniti …

Znanost in politika

Politične elite slednjih pri tem namenoma spregledujejo vseprisotnost znanstvenih odkritij, ki že dobro stoletje osvetljujejo in ogrevajo naše domove, omogočajo hitro komunikacijo, ohranjajo ljudi pri življenju in nasploh lajšajo naše vsakdanje življenje. V ta okvir sodi večji del slovenskih politikov, pristojnih za to področje. Podobno kot nekateri njihovi kolegi iz drugih perifernih okolij pozabljajo, da razvoj v obdobju druge moderne terja bistveno več znanja kot v času industrijske revolucije.

Večina omenjenih političnih akterjev celo verjame, da je znanost v skrajni sili mogoče tudi uvoziti. A bolj kot njihova kratkovidnost, zaradi katere pozabljajo, da znanost niso samo nova odkritja, temveč predvsem sposobnost njihovega razumevanja in sposobnost uporabe, pa preseneča dejstvo, da isti ljudje v svojih plakativnih političnih nagovorih nenehno govorijo o znanju kot prvem pogoju za razvoj. Slednje je ne nazadnje mogoče razbrati tudi iz koalicijske pogodbe zadnje vlade. Stranke SMC, SD in Desus v njej znanosti namenjajo le polovico prostora, ki je namenjen kmetijstvu. Res je, da se vse več ljudi v naši državi še vedno (ali znova) »samooskrbuje« z obdelovanjem zemlje, res pa je tudi, da to svojo dejavnost lahko opravljajo precej bolj učinkovito in uspešno z izrabo izumov in inovacij. Ne nazadnje tudi tako prozaični pripomočki, kot je organska čistilna naprava, niso nastali na eni izmed kmetij, temveč v nekem raziskovalnem laboratoriju oz. v sodelovanju z raziskovalci. Tudi ta izum je posledica dognanj cele vrste ljudi, ki lahko na podlagi serije drugih izumov svoja spoznanja posredujejo v manj kot sekundi po vsem planetu.

Pa vendar znanost v Sloveniji vztrajno nazaduje na lestvici prioritet. Financiranje se je v zadnjih treh letih zmanjšalo za 20 odstotkov. V istem času je avstrijska vlada v svoje univerze vložila milijardo dodatnega denarja (Der Standard, 24. 4. 2012, str. 8), nemška kanclerka pa je že drugič v zadnjih desetih letih zagotovila štirikratnik te vsote za nemške centre odličnosti. Ena sama (Ludvik-Maksimiljanova) univerza v Münchnu je tako pred 18 meseci prejela dodatna sredstva v višini dveh slovenskih raziskovalnih proračunov. Podobno razumevanje znanosti veje iz sklepov vsakoletnega srečanja »političnega vrha« posameznih nemških dežel, na katerem redno sodelujejo tudi znanstvenice in znanstveniki. Med tridesetimi razpravljavci, ki so preteklega decembra v Berlinu razmišljali o razvojni politiki svoje dežele v letu 2015, je bilo vsaj pet znanstvenikov. (Tudi) zato ne preseneča, da je v Berlinu v zadnjem desetletju zrasel največji tehnološko-raziskovalni park v Evropi.

V Sloveniji smo priča diametralno nasprotni »usmeritvi«. Spomnimo se samo ravnanja predsednika države iz časa, ko je še bil predsednik vlade. Napovedal je gradnjo lokalne silicijeve doline in … postal predsednik države. Od takrat naprej so v njegovih nastopih primerjave s Palom Altom in Stanfordom sicer nekoliko redkejše, še vedno pa predsednik ni opazil, da plače znanstvenikov že več kot deset let padajo. Glede na to njegovo govorjenje o »garažnih firmah«, v katerih naj bi se tudi pri nas rodili novi izumi in aplikacije, ni samo neresno, temveč tudi zavajajoče. Še posebej, ker je bilo o pravi vlogi »inovativnih garaž« napisano res veliko odličnih analiz, med njimi tudi knjiga Mariane Mazzucato – The Entreprenuerial State: Debunking Public vs. Private Sector Myths.

V aktualnem trenutku se žal nič boljšega ne obeta iz kabinetov predsednika vlade in ministrice za izobraževanje, znanost in šport. Pri tem imam v mislih zlasti nadaljevanje že omenjenega krčenja sredstev. Preprosteje povedano je bil proračun slovenske znanosti v zadnjih petih letih zmanjšan za okroglih 133 milijonov ali višino predvidenega proračuna za leto 2015. Za temi številkami stojijo visoko usposobljeni raziskovalci; njihovo število se je zmanjšalo za dobrih 8 odstotkov.

Potvorbe

Drugi razlog za pesimizem se nanaša na zamujeno stališče do predloga novega zakona o raziskovalni in inovacijski dejavnosti. Pri slednjem še posebej izpostavljam način komunikacije in odsotnost vsebinskega komentarja. V dveh desetletjih dogovarjanja s predstavniki pristojnega ministrstva namreč še nismo doživeli, da bi ministri ali direktorji direktorata za znanost na naše uradne dopise odgovarjali v časopisnih intervjujih in naročenih člankih, za nameček pa tako prostodušno lagali oz. potvarjali dejstva kot v nedavnem članku Odmev (Delo, 8. 1. 2015, str. 18). Ni namreč res, da delovna skupina za oblikovanje predloga novega zakona za raziskovalno in inovacijsko dejavnost ne bi »sledila resoluciji o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije«. Prav tako ni res, da »pripombe pravne službe ministrstva … niso bile upoštevane«. Pobudnica ali pobudnik omenjenega naročenega članka namreč prav dobro ve, da je bila delovna skupina s pripombami ministrstva seznanjena dva tedna pred menjavo vlade, od predaje naročenega predloga in omenjenih pripomb pa je minilo celo poletje ...

Poleg tega preseneča dejstvo, da po dobrih sto dneh vodenja ministrstva niti ministrica niti državni sekretar za znanost nista ponudila niti enega samega argumentiranega komentarja ključnih predlogov, ki jih ponuja »dokument«, ki »ni imel statusa predloga zakona«. Tukaj mislim predvsem na opredelitev pomena in vloge znanosti, na predlog za institucionalno financiranje raziskovalne dejavnosti, izenačenje pogojev zaposlovanja za vse starostne skupine raziskovalcev, predlog pozitivne diferenciacije raziskovalk in raziskovalcev, izenačenje možnosti raziskovalnih skupin na inštitutih, univerzah in gospodarstvu ter vzpostavitev inovacijske agencije …, kot to predvideva resolucija o raziskovalni in inovacijski strategiji.

Zares strašljivo pa je to, da predstavniki ministrstva v pogajanjih za proračunska sredstva iz tedna v teden izgubljajo milijone.

Dr. Oto Luthar je raziskovalec in direktor ZRC SAZU ter profesor na Univerzi v Novi Gorici.