Znotraj je votel, okoli pa ga je veliko
Sat, 27.02.2016, 06:00
Znotraj je votel, okoli pa ga je veliko
Človeštvo v vsej zgodovini še nikoli ni bilo tako zdravo in varno kot zdaj. Ljudje živijo dlje, a vendar nas še nikoli ni bilo bolj strah.
Franklin Roosevelt je dobro vedel, kaj je strah. Vedno je bil zelo bolan, bil je paraliziran, preživel je poskus atentata, in ko je leta 1933 prisegal kot dvaintrideseti predsednik ZDA, se je nad Washington spuščal temen oblak. Velika depresija je dosegla dno, banke so padale kot domine, industrija se je sesuvala, vsak četrti delavec je bil brez dela, ljudje so bili lačni in obupani. In vendar je v slavnem inavguracijskem govoru državljanom govoril o tem, kaj je treba storiti, če želijo kaj spremeniti, ne pa, česa se morajo bati. Povedal jim je, da živijo v času, ko je treba govoriti resnico. Samo resnico. Iskreno in pogumno. »To veliko ljudstvo bo preživelo in spet bo uspešno. Prepričan sem, da je edina stvar, ki se je moramo bati, prav strah, ki je v resnici neracionalen, brezimen in neupravičen teror, ki paralizira vsa prizadevanja, ki zrejo v prihodnost.« Roosevelt ni samo govoril, ampak je tudi stopil v akcijo, ljudstvo pa je verjelo in zaupalo njegovi viziji: oblikoval je slavni new deal, reorganiziral je industrijo, dal pomembno vlogo sindikatom, ki so nadzorovali delovne razmere, organiziral je javna dela, z novo agrarno politiko je pomagal kmetom, predvsem pa je združil ljudi: belce, temnopolte, delavce, kmete, intelektualce ... Rooseveltu, ki je v govoru citiral renesančnega misleca Montaigna, ki je dejal, da ga ničesar ni bolj strah kot strahu, je bilo jasno, da bo gospodarska depresija globoko ranila državo, a vedel je tudi, da bi jo neracionalni strah uničil in pahnil v kaos.

Si predstavljate, da bi se namesto Roosevelta pojavil Trump? Za gospodarsko krizo bi obsodil delavce, Mehičane, temnopolte, teroriste, revne in migrante, ljudje bi mu prikimavali in začeli polniti revolverje in šibrovke, zavladal bi kaos, Trump pa bi se režal vso pot do banke in si skupaj z bogato elito na vrhu prehranjevalne verige delil dobiček. Neracionalni strah je socialni konstrukt, s katerim manipulira tisti, ki ima od njega koristi.

Nekoč so politiki obljubljali boljši svet, njihova moč je bila v optimistični viziji, v tem, da so združevali ljudstvo na poti k istim ciljem, blaginji, javnemu dobremu ... Danes, ko so ljudje že zdavnaj zgubili zaupanje v ideologije, saj je potrošništvo postalo eden od naravnih elementov, tako kot voda, zemlja, zrak in ogenj, se politikom ne da več ukvarjati s političnimi programi – postali so menedžerji, ki klestijo stroške in delijo dobiček.

Po 11. septembru 2001 pa se je na obzorju nenadoma pojavila nova politična niša in znova obudila njihovo moč; obljubljati so začeli, da bodo državljane zaščitili pred neznanim, česar se najbolj bojimo. Četudi na račun omejevanja osnovnih človekovih pravic, svobode in invazij na druge države. Država se je odločila, da bo nadzirala prebivalstvo, nadzor pa jim je v resnici ušel iz rok prav tam, kjer bi bil najbolj potreben – pri reguliranju finančnih institucij. In zgodila se je globalna finančna kriza, bančne luknje pa so na koncu pokrili davkoplačevalci. Ni naključja. Najbolj resne težave, ki jih ignoriramo, se mnogokrat preobrazijo v nevarnost, ki se je najbolj bojimo.

Človeštvo v vsej zgodovini še nikoli ni bilo tako zdravo in varno kot zdaj. Ljudje živijo dlje, a vendar nas še nikoli ni bilo bolj strah. Smo anksiozni in pod stresom. Strah je eno glavnih čustev v 21. stoletju. Bojimo se terorističnih napadov, bolezni, globalnega segrevanja, pandemij, strah nas je vseh, ki so drugačni. Strah paralizira kot pik tarantele – in to je za vse, ki želijo manipulirati z ljudmi, odlično stanje, zato jo kultivirajo in hranijo. Strah je v resnici strast do nevednosti.

V Sloveniji znajo desne politične stranke, SDS še posebej, tako kot Trump v ZDA, to strast odlično izkoriščati. Njihova naloga ni težka; treba je ujeti pravi trenutek, sledijo hujskanje, ponavljanje istih laži ali polresnic, dokazovanje, da spremembe niso možne, manipulacije – in politični program je na dlani. Tudi mediji, ki jih podpirajo, nimajo prav težke naloge.

Decembrski referendum o izenačitvi pravic homoseksualnih parov je bil prava intonacija tega, kar se zdaj dogaja z begunci. Širjenje neracionalnih strahov pred tem, da bodo homoseksualci kristjanom kradli otroke, je bilo hitro nagrajeno, saj glavni akterji, ki zdaj ustanavljajo novo stranko, zelo uspešno žanjejo politične točke, ker so sejali paranojo. Pa se ljudem to ne zdi nič čudno?

In potem je tu aktualna vlada, ki glede beguncev že od začetka izjemno slabo komunicira z državljani, kar le še podžiga njihove strahove. Vedno se vsega loteva tik pred zdajci in za hrbtom prebivalcev, kot da gre za otroke, ki težko prenesejo resnico ali dogovarjanje. Ko so začeli jeseni begunci množično vstopati v Slovenijo, je bila povsem nepripravljena, zdaj, ko jih je treba nastaniti, se tega znova loteva zelo pozno. Tako kot ob decembrskem referendumu ni znala nič pametnega povedati o človekovih pravicah, tudi zdaj zgolj jeclja. Glas vladajočih v takšnih časih bi moral biti jasen, odločen in humanističen. Druge stranke v resnici niso prav nič boljše. Kaj šele Pahor! Kot je zadnjič dejal novinarski kolega Lenart J. Kučić: kaj bi se zgodilo s Slovenijo, če bi Jelko Kacin leta 1991 z javnostjo komuniciral tako, kot to pri begunski krizi dela vlada? Vsi bi bili begunci. Način njegovega odločnega komuniciranja je imel takrat izjemno pozitiven psihološki učinek.

Vsak racionalen humani glas je v tej situaciji pravi balzam. Recimo župan Gornje Radgone Stanislav Rojko, ki se v svoji občini z begunci srečuje vsak dan in zanj niso le abstraktna temačna bitja, je zadnjič v Tarči dejal, da ko govorimo o beguncih v Sloveniji, v resnici govorimo o tisoč ljudeh, ki pa smo jih menda le sposobni integrirati. Ali res lahko toliko migrantov okupira državo, kot strašijo nekateri, se je še vprašal. In ko mu je Gorenak zagrozil, da zaradi takšnih besed najverjetneje ne bo več izvoljen za župana, mu je odgovoril, da če pač zaradi tega, ker govori, da je treba biti človeški in ljudem v stiski pomagati, ne bo več izvoljen, potem niti kandidiral ne bo.

V oddajah Tednik in Preverjeno smo lahko v začetku tedna gledali odlična prispevka o begunskih otrocih in mladoletnikih, ki so se v Sloveniji znašli brez spremstva odraslih. Nekatere so v »boljši« svet poslali starši, drugi so bili žrtve tihotapcev in bi kmalu lahko pristali v rokah trgovcev z belim blagom. V času begunske krize je namreč v Evropi že izginilo 10.000 otrok, kar 5000 v bližnji Italiji. Kje so? Kaj se je zgodilo z njimi? V omenjenih prispevkih smo lahko videli socialne delavke in skrbnice, ki so pripovedovale, za kako pametne, prijazne, hvaležne in tudi travmatizirane otroke gre, kakšne nočne more jih preganjajo. To so otroci, ki so v vojni in na dolgi poti v Evropo preživeli marsikaj.

In potem so šestim takšnim otrokom v kranjskem dijaškem domu odrekli gostoljubje, nasprotovali so starši, peticije so podpisovali profesorji, dijaki so bili prestrašeni. Zakaj natančno? O čem omenjeni profesorji učijo otroke? O zgodovini, geografiji, umetnosti, morali? Nekoč so tudi srednješolci veljali za odrasle osebe, ki imajo svoj glas, svoje mnenje, zakaj zdaj namesto njih govorijo straši? Glede na to, da so vsak dan na družabnih omrežjih in internetu, morda le vedo kaj več o dogajanju po svetu, in ne le samo o tem, kar seže do prvega hriba.

In če za trenutek zapustimo val iracionalnega strahu, ki preplavlja državo, globoko vdihnemo in se racionalno vprašamo: koga bi lahko ogrozilo šest otrok v dijaškem domu? Koga ogrožajo migranti na Kotnikovi v Ljubljani? Spomnimo se na to, kako velika množica obupanih, utrujenih in prestrašenih ljudi je v zadnjih mesecih prepotovala Slovenijo, in vendar ni bilo nobenega večjega incidenta. Si predstavljate, da bi bili na njihovem mestu? Vprašajmo se tudi, ali si res želimo takšne vlade, kot jo imajo na Madžarskem. Če želimo biti del Evrope, bomo pač morali pomagati pri reševanju begunske krize. Slovenci smo vedno veljali za izjemno solidaren narod. Zakaj bi zdaj moralo biti drugače? So begunci manj ljudje kot mi? Si begunski otroci ne zaslužijo varnosti in sočutja tako kot naši otroci? Najlažje je biti prestrašen.

Filozofinja Hannah Arendt je vedno poudarjala, da je razmišljanje najpomembnejša človekova dejavnost, in ker je kot Judinja dobro vedela, kaj je nacizem, je učila tudi, da je treba razmišljati drugače kot množica. »Nikoli v življenju nisem 'ljubila' neke skupine ljudi ali nekega kolektiva. Resnično ljubim le svoje prijatelje in edina ljubezen, ki jo poznam, je ljubezen do oseb in ne do ideologije.« A politika je bila zanjo vedno človeški čudež svobode, ki so ga sposobni izvesti samo ljudje, kadar skupno delujejo. In verjela je tudi, da se humanost nikoli ne zgodi v izolaciji.


Znotraj je votel, okoli pa ga je veliko

Strah je eno glavnih čustev v 21. stoletju. Foto: Marko Djurica/Reuters