Zombi Praslovan, Lidija in Zoranov novi svet

Glasbeno kariero je začel s skupino Lačni Franz. To je blagovna znamka, ki je bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sopomenka za subverzivnost in kritično držo do oblasti. Predin spet obuja Lačnega Franza in po uspešnem umetniškem udejstvovanju po Balkanu in drugod po svetu verjame, da je treba Sloveniji ponuditi nekaj podobnega kot pred tridesetimi leti in več.

Ko se pogovarjam z vami, imam vtis, da pripadava dvema povsem različnima svetovoma.

V tem vidim dober izziv, bolje je, kot če bi pogovor tekel po utečenih kanalih. Gre za to, da na primer daš nogometno tekmo komentirati nekomu, ki je duhovit, nima pa pojma o nogometu. Tak opazi stvari, ki jih drugi ne.

Kolega Boris Jež je v pogovoru z vami parafraziral kritika Aleša Bergerja, češ da so besedila vaših pesmi kot koncentrirana kontroverznost s polno voljo do življenja. Pravzaprav parada paradoksov, protislovnosti. Naša družba je polna protislovij in ne predstavljam si svojega intervjuja z vami, ne da bi vas izzval na družbeni ravni ...

Izvolite. Enako je v zadnjih intervjujih, ki jih dajem hrvaškim in srbskim medijem. Vedno se dotaknejo družbenih, političnih, mednarodnih tem med našimi narodi. Berger ima še vedno prav. Privlačijo me simpatični nesmisli, ki jih namenoma vpletam v svoja besedila ali pa tudi v pogovore. To se mi zdi kratkočasno in duhovito.

Če prav vem, ste na Hrvaškem predstavljali tudi svoj literarni prvenec z naslovom Druga žena v haremu. Nekdo je zapisal, da se naslov zgleduje po Azri. To drži?

No ja, niti ne. V hrvaški verziji je drugačen vrstni red, knjiga je nekoliko spremenjena. Naslov pa je razložen že takoj na začetku in očitno je zelo dober. Gre za šaljivo ugotovitev moje tašče, ki je v kavi videla, da sem bil v enem od prejšnjih življenj druga žena v haremu. Vprašal sem jo, zakaj ravno druga, in povedala mi je, da je pač prvo vzel po uradni dolžnosti, drugo pa je imel rad in mu je bila všeč. Skratka, bil sem ljubljena žena. Toda to je sovpadlo z bolj banalno zadevo. Tako na Hrvaškem kot v Sloveniji je bila neka turška telenovela o nekem sultanu in so jo vsi gledali, podobno kot pri nas zdaj gledajo Gorskega zdravnika. Naslov knjige je bil torej nehote asociativen tudi za najširše množice. V resnici je šlo za to, da sem hotel dati naslov, ki bo originalen. Zgodilo se mi je namreč že, da mi je znan slovenski politik ukradel naslov. Eno leto po objavi albuma Na svoji strani je objavil svoj literarni prvenec z istim naslovom.

Ko sem bral knjigo in tudi vaše kolumne v Dnevniku, sem videl, da imate zelo dober pisateljski slog. Vam pisanje enako dobro leži kot komponiranje glasbe?

Rad bi si domišljal, da je tako, ampak za zdaj še nisem dovolj vešč. Res pa je, da bom nekoč zgrabil zmaja za rep in bom res napisal knjigo, zgodbo, fikcijo. Kuham jo že deset let, pa še nisem čisto pripravljen. Fascinirajo me dobre zgodbe tako v literaturi kot v dobrih filmih.

V vaši glasbi moje mladosti se spominjam družbeno zelo angažiranih besedil. Tu je bila Naša Lidija je pri vojakih, tu je bil Praslovan, zdaj pa poslušam Bolj star, bolj nor in podobno. Kakšen družbeni premik se vam je zgodil v glavi?

V teh sedemintridesetih letih sem skozi različne glasbene izraze pretekel ustvarjalni krog. Ko se je obdobje prvega Lačnega Franza zaokrožilo, sem se na glavo vrgel v vse druge žanre, da bi se avtorsko dokazal. Najprej sem zavil v pop glasbo in napisal pesem Sonček je in ti si skuštrana. Postala je megahit. Sledili so še drugi, toda po dveh letih sem se tega naveličal in šel v diametralno nasprotno stran. Pridružil sem se skupini Šukar. Posneli smo Mentol bombon, skladbo s tipično žanrsko glasbo in zelo drugačnim, nežanrskim besedilom. V vseh žanrih, ki sem se jih loteval, sem iskal svoj izraz in namenoma kršil njihova pravila, ki so bila postavljena zelo ostro. Danes vidimo, da na primer narodnozabavni ansambli ne morejo peti družbenokritičnih besedil, recimo, ne morejo peti o ekoloških težavah niti o perečih socialnih problemih. Verjetno bi bil narodnozabavni ansambel, ki bi pel o pojavu pedofilije pri duhovnikih ali pa o cinku v reki Dravi, povsem neuspešen.

Enako je v drugih žanrih. Na primer resni speed metalci in jezni trash metalci ne morejo peti o ljubezni do matere ali o podeželskem cvetju, ki ga barva večerna zarja. Žanri so zelo omejeni znotraj svoje konservativnosti in prav to je bil zame vedno izziv. Vedno sem poskušal napisati nekaj drugačnega. Po etnoavanturi sem se obkrožil z jazzy muzikanti in iz tega se je leta 1996 rodil album Ljubimec iz omare, prvi slovenski avtorski gipsy swing. Dvajset let prehitro tudi za globalno publiko. Takrat je bilo petje kvalitetnih besedil v izključno instrumentalni glasbi standardov Djanga Reinhardta. Gypsy swing je eden redkih glasbenih žanrov, ki prenesejo kakovosten tekst. Pri šansonih se rado zgodi, da publika zraven zadrema, tu pa je ritem tisti, ki ti poganja kri po žilah in povzroči, da so ušesa bolj odprta. Danes takšna glasba polni stadione, pred dvajsetimi leti je bila sprejeta kot simpatičen in zanimiv eksperiment. Zato sem se vrnil v poprock in iz tistega obdobja so tudi Bolj star, bolj nor in podobne pesmi. Zgodilo se je še nekaj lepo posrečenih eksperimentov. Na primer album Tragovi u sjeti, kjer na svoj način pojem največje jugoslovanske hite ob spremljavi vrhunskega pianista Matije Dedića ...

»Ko se je obdobje prvega Lačnega Franza zaokrožilo, sem se na glavo vrgel v vse druge žanre, da bi se avtorsko dokazal.« Foto: Uroš Hočevar

Je v sorodu z Arsenom Dedićem?

To je Arsenov sin. Vsi so rekli, da sem malo nor, ko sem napovedal takšno avanturo. Nihče namreč ne poje pesmi Magla, kot jo zapoje Josipa Lisac, ali pa pesmi Galeb i ja tako, kot jo zapoje Oliver Dragojević, ali pesmi Ti si mi u krvi, kot jo zapoje Zdravko Čolić. Ideja, da jih vrnem v zibelko, aranžmaje drastično zminimaliziram za klavir in vokal – verjel sem namreč, da aranžmaje vsak posameznik ob izvedbi sliši v glavi –, se je pokazala kot zmagovalna. Album je namreč letos dobil nadaljevanje Tragovi u sjeti 2. Na koncertih pa se mi je zgodilo še nekaj, kar me je nagradilo za pogumno idejo, namreč, redke so priložnosti, ko se na območju nekdanje države pokaže, da je »fajn« biti Slovenec. Zakaj? Zato, ker sem lahko v Nišu pel dalmatinsko pesem Galeb i ja, ki je tam niso slišali že petindvajset let, ne na radiu ne v živo, vsi pa jo znajo na pamet. Z mano vred so jokali od sreče v Domu vojske. In obratno: lahko sem pel Priču o Vasi Ladačkom in Ti si mi u krvi v Dalmaciji. V tej vlogi se počutim koristnega, kot most, ki zbližuje ljudi, in to je zame največja nagrada.

Govoriva o umetnosti ali o humanitarno-politični misiji?

(Smeh.) Govoriva o posledici umetnosti.

Veliko potujete po Balkanu. Nedavno sem v Sarajevu videl, da tam Lačnega Franza poznajo skorajda bolje kot v Sloveniji.

Iz Sarajeva prihaja pisatelj Miljenko Jergović. Zelo ga spoštujem. Pred dnevi je bil na promociji zadnjega albuma v Zagrebu. On je eden tistih Sarajevčanov, ki so se okrog leta 1982 še kot otroci navdušili nad Lačnim Franzem in nad tem, kar jim je prinašal. Tiste pesmi ima rad še danes. Pred kratkim je v Jutarnjem listu objavil kolumno o skladbi Bog nima telefona in ugotovil prav to, kar trdim, ko odgovarjam na vprašanje, zakaj sem po tolikih letih obudil blagovno znamko Lačni Franz in napravil novi bend. Gre za tradicijo umetniškega izraza, ki mi daje maksimalno umetniško svobodo v vsebini in izvedbi. Takšna svoboda pa zna biti tudi polna pasti. Na primer pesem Naša Lidija je pri vojakih, ki ste jo omenili. To pesem danes razumem kot začetek turbofolka na Slovenskem. Komad je bil takšne vrste virus, da nas je kot band in brand skorajda pokopal. Ne vem, ali ljudje vedo: leta 1984 sem si skupaj s svojim ansamblom zamislil, da bomo na lastnih koncertih sami sebi predskupina. Nadeli smo si lasulje, zamenjali smo se za instrumenti in na odru smo se pojavili kot Topziza. Takrat smo radi poslušali ZZ Top, in ker ima beseda ziza na Štajerskem še neke podpomene, je ime zmagalo že v prvem krogu. Na sporedu smo imeli samo eno pesem, Naša Lidija je pri vojakih. Ko smo odšli z odra, sneli lasulje in prišli nazaj na oder kot Lačni Franz, se nam je rado zgodilo, da so nas izžvižgali in zahtevali vrnitev predskupine. Bilo je noro. Lidija je napravila precej kregarije v bendu. Prinesla nam je vseslovensko slavo in nekaj denarja, po drugi strani pa to ni bil več Lačni Franz. Šlo je za nevarno igračkanje z virusom in smo ga potem takoj opustili.

Ni pa mogoče opustiti misli, da je Lidija tedaj »grabila«, ker je šlo za angažiran trenutek.

Prva generacija punc je v Sarajevu služila vojsko in takrat sem dobil idejo za besedilo, ki bo pelo o pismu kmečkega fanta svoji punci v vojsko. Kar se tiče angažiranosti, sem vedno trdil, da smo bili vedno bolj socialni kot politični, ampak kar nekajkrat smo pa vseeno imeli težave z režimom, in to v treh tipičnih fazah, ki jih je moral preživeti vsak bend. Prva je prepoved. Režim je rekel: pri nas ni lačnih, Franze pa so partizani nagnali čez mejo že leta 1945. V vsako mesto, kjer smo želeli nastopati, sem moral dva meseca prej poslati besedila komandirju ljudske milice. Včasih si jim moral v osebnem pogovoru razložiti, kaj si mislil z določenim besedilom. Ime Franz smo zagovarjali kot navdušeni oboževalci Franza Liszta, kar je komandirjem zvenelo dovolj učeno in resno. Druga faza je bila popolna medijska blokada. Preživeli smo z ustnim izročilom navdušene publike. Tretja faza, nepričakovan udarec pod pas, asimilacija z namenom diskreditacije, pa so bile režimske nagrade. Dobili smo zlato ptico pa sedem sekretarjev Skoja … Čas je pokazal, da so popolnoma zgrešile svoj namen. Za vedno bom ostal v izvrstni družbi Marka Breclja, Buldožerjev in še marsikaterega odličnega umetnika iz nekdanje Jugoslavije. In če se iz teh treh faz izvlečeš živ, ti je potem vedno dovoljeno nekaj malega več kot drugim.

Ko omenjate cenzuro: pred seboj imam besedilo Praslovana. Na ploščku, ki ste ga izdali zdaj, se kot bolj sočen sliši tedaj objavljeni refren, »da se zabeli vse, kar se je zabelit dalo« ...

Komisija za šund je postavila pogoj, da se ta del besedila spremeni, če hočemo objaviti prvi album. Rekli so, da gre za pregrdo besedo. Beseda je seveda grda, če jo iztrgaš iz konteksta in pomena verza. Po drugi strani na Balkanu ni nikoli povzročala težav. Opevane dejavnosti enostavno ni mogoče povedati lepše. Danes je hvalabogu že mogoče zapeti, da je nekdo zajebal vse, kar se je zajebat dalo, čeprav se bojim, da ne bo dolgo trajalo.

Metapozicija vaše glasbe v mojih očeh je Praslovan. Besedilo gre v srčiko vsega, kar v slovenski zadevi obstaja in je. Gre v jedro slovenstva, gre v jedro tega prostora, gre v jedro glasbe, umetnosti, mogoče biti. V danem trenutku je bila v besedilu tudi subverzivna. Kaj bi napisali danes, da bi se podobno vrnili v jedro umetniških sporočil?

Za naš novi album Ladja norcev sem napisal nekaj popolnoma novih besedil, jih namenoma postavil ob starejše in ugotovil, da niso nič slabša. Še vedno se znajdem v priborjeni svobodi našega branda. Za hrvaško verzijo sem napisal nov tekst z naslovom Zombi Praslaven. Naredil sem logičen premik; namreč če sem takrat v pesmi ugotavljal, da so »zajebali« vse za nazaj in da bodo zelo verjetno »zajebali« tudi vse za naprej, v nadaljevanju po sedemintridesetih letih potrjujem, da se je res zgodilo vse, kar je povedal prvi Praslovan. Napovedal je kaos, ki je nastal zato, ker smo vsi po vrsti družbeno nezreli, ker smo se tako naivno pustili zapeljati nacionalizmom in propagandi zahodnega kapitala.

Danes Zombi Praslaven funkcionira kot popolnoma nova pesem. Mladostniki, ki jih več ne vznemirjajo slavna osemdeseta, so jo vzeli za svojo. Vrti se na glasbenih lestvicah po Srbiji in na Hrvaškem. Gre dejansko za novo pesem, ki mi pritrjuje, da je Lačni Franz spet mlad.

Vedno sem vas doživljal kot subverzivnega glasbenika tega prostora. V vaši knjigi Druga žena v haremu pa prebiram, da ste prekrižarili ves svet in marsikje tudi muzicirali ...

Gipsy swing je globalni žanr. Odpiral nam je vrata v svet. Igrali smo v Avstraliji, po zahodni Evropi, igrali smo tudi v Afriki. Zdaj ga spet obujam z izvrstnim kitaristom Damirjem Kukuruzovićem in njegovim Django Group. Naslednje leto naju z Matijo Dedićem v okviru programa Tragovi u sjeti 1 + 2, ki ga bova februarja prestavila tudi v Cankarjevem domu, vabijo v Kanado in ZDA. Sem tudi eden redkih Slovencev, ki ga še poslušajo na Balkanu. Zakaj? Predvidevam, da zato, ker povsod radi prisluhnejo tistemu, česar sami nimajo.

Česa pa na Balkanu nimajo, kar mi imamo?

Nimajo kantavtorjev. Đorđe Balašević je tako rekoč sam. Na Hrvaškem po smrti Arsena Dedića ostajajo samo še Ibrica Jusić, Drago Mlinarec in svetla izjema, mlada Sara Renar. Gre za prazen prostor, v katerem nikomur ne hodiš v zelje. Brez hrvaškega in srbskega jezika pa več ne gre. Jezikovna pregrada je previsoka. Sociološko gledano so stvari precej enostavne. V Sloveniji je družba, ki je zrasla iz ekonomskih migrantov, postala najbolj aktivni del slovenske urbane družbe, ki absolutno ne posluša samo »svojih«, ampak tudi vse druge. Predstavljajmo si obratno situacijo: recimo, da bi bili Slovenci gastarbajterji v petdesetih letih in bi hodili delat in živet v Beograd. Danes bi tam živelo na tisoče »slovenskih« družin, Janezov, severnih čefurjev, ki bi polnili dvorane slovenskim bandom. Pa bi bile res?

Če greva na drugo stran »čefurja«, v naraščajoči trend narodnozabavne slovenske glasbe: če analizirava sodobna besedila teh skladb – in nacionalna televizija jih spodbuja v skorajda neomejenih količinah –, pa gre na prikrit način za večkrat prav perverzne vsebine. Mar ni to protislovje?

Gre za nekakšno katoliško namigovanje na seks, ki se mu vsi smejimo in zraven zardevamo; vendar nikoli ne prestopi rubikona. Seks v trdi temi.

Toda v teh besedilih je neka skrita agresivnost?

Seveda je, ker je sestavni del narodnozabavnega izraza. V katoliškem svetu je več takšnih muzik, kakršna je naša narodnozabavna glasba. Ameriška country glasba ji je zelo podobna, ker gre v resnici za isti žanr. Seks v trdi temi. Postavili so svoja pravila in bognedaj, da bi kdo tu skušal kaj spremeniti, ker je takoj obsojen na neuspeh. Nič milosti. Žanr je sveta stvar.

Žanr je na eni strani resna nepremakljiva kategorija, toda na drugi strani bi si izredno težko predstavljal vas, da bi vstopili v narodnozabavni žanr in pri tem ne bi pokazali niti kančka cinizma, ironije ali česa temu podobnega ...

Tja me res ne vleče, možna bi bila edino parodija, s katero se je pa zelo nevarno igrati. Krasen je primer skupine Agropop, ki je hotela delati parodije in je hotela parodirati, pa je na koncu postala sama del tega. Lastna ideja jih je pojedla. Postali so to, iz česar so se norčevali. Pravzaprav so se tega zavedeli in potem sprejeli zelo uspešno poslovno odločitev.

V etnonarodni zgodbi pa so možni presežki. Imenujem Vlada Kreslina, ki se je večkrat poigral z etnomotivi ...

Gre za dva različna pojma. Etno izvira iz ljudske tradicije, melodike in vsega, kar sodi zraven, narodnozabavna glasba je pa poustvarjanje, ki zadnje čase nima več glave nad vodo. Brata Avsenik sta namreč postavila zelo visoke standarde tako v artističnem smislu kot tudi pri besedilih, ki so izjemno kvalitetna, tako rekoč delo pesnikov. Tudi izvedba je bila sijajna, sicer zasluga članov ljubljanskega festivalskega in jazzovskega RTV-orkestra, od koder so izhajali Avsenikovi glasbeniki, vrhunski muzikantje. Danes imamo, kar imamo. Urbana priljubljenost tega žanra je posledica, recimo temu, simpatičnega nacionalizma, ki poskuša povezovati in vzpodbujati nacionalno identiteto tudi na tak način, kar pa ne bo dolgo pilo vode. Samozavestnega Slovenca prisiliti, da bo mahal z državno zastavo za vsako figo, je v obratnem sorazmerju z mahanjem z zastavo devetega najlepšega predsednika na svetu.

Kdo pa je to?

To je naš predsednik države.

Toda on je najlepši!

So še lepši. Za zdaj.

Mahati s slovensko zastavo pa uspe športu, kajne?

Takšna je ideja mednarodnih tekmovanj. Tam se nacije pomerijo na športen način. Mi smo globalni fenomen. Imamo eno in pol hokejsko moštvo in smo člani prve skupine. Premagujemo velikane.

Kako pa je zdaj z vašo udeležbo na košarkarskih tekmah?

Z Olimpijo sem se sporazumno razšel, tako da zdaj spremljam in hodim le še na tekme slovenske reprezentance. Zanjo sem iskren in nespremenjen navijač. Košarka je šport mojega življenja, ampak tista oslarija, tisti incident na tekmi me je oddaljil. Upravičeno. Ugotovil sem, da krivice nisem znal športno prenesti. Vem pa, da se to ne bo nikoli več ponovilo. Boli me zlonamerno opravljanje v medijih, češ da sem sodnika zahrbtno napadel. To ni res. Sodnik me je zagledal in se pravočasno obrnil, tako da ga k sreči sploh nisem zadel. K sreči.

Kako pa to prenesete in artikulirate v glasbi?

Moram priznati, da prave športne popevke še nisem napisal, ni pa to slaba ideja. Bil pa sem svoj čas vpet v himne.

Da, naredili ste košarkarsko himno, ste soavtor nogometne ...

Začelo pa se je z Zdravljico. Ta sicer nikoli ni bila res himna, saj nismo peli uradne kitice. Toda nekaj časa je bila vseeno prepovedana, ogorčenje je bilo strahovito, češ, kako smo si z rokovsko glasbo drznili oskruniti Prešernovo pesem. Po drugi strani so mi učiteljice pisale, kako zdaj otroci Zdravljico znajo na pamet, prej pa so jih morali »tepsti«, da so se je naučili. Potem je tu moja predelava himne tedanje Sovjetske zveze, pesem Zadnja večerja, v kateri sem se poigral z vprašanjem, kaj se zgodi z muziko, ki jo vsi poznajo, ko zamenjaš aranžma in vsebino, besedilo. Zdaj je to velik hit. Za potrebe neke ruske drame so moje besedilo prevedli v ruščino in je danes del tiste predstave. Če odmislim težave s policijo zaradi Praslovana in Zdravljice, so bili zelo zanimivi odzivi javnosti, ko sem napisal šaljivo pesem o medicinskih sestrah, z naslovom Tisoč modro-belih rožic, v kateri sem jih spraševal, ali poleti, ko je res vroče – dvakrat sem poletje preživel v bolnici –, imajo medicinske sestre pod svojimi haljicami še kaj oblečeno. Starejše so rekle, da je takšno vprašanje navadna svinjarija, mlajše pa so rekle, pridi, pa se boš sam prepričal. Marjan Kralj je to pesem redno vrtel v tistih svojih legendarnih oddajah V nedeljo zvečer in potem užival v telefonskih klicih. Še vedno je živa provokacija z Mravljinčarji in čeladarji. Ta pesem poje o »moškem ponosu«, ki se deli na dva osnovna tipa: na obrezanega in na neobrezanega. Posneli smo video, ki je bil sestavljen iz prizorov iz pornografskih filmov, vendar zmontiran s posnetki iz porničev tako, da se nikjer nič ne vidi. Pravzaprav že takrat na narodnozabavni način. In kot tak je bil na sporedu v vseh jugoslovanskih studiih po polnoči, celo večkrat. Ampak nihče nikoli ne posluša besedila, posebej če je melodija lepa, s harmoniko, udarna, plesna. Lani sem na youtubu po naključju odkril, da je Srednješolski center iz Slovenske Bistrice na svoji proslavi zapel to pesem. Očitno spet ni nihče poslušal besedila. Prav zabavno je, kako se nekatere stvari spreminjajo, nekatere pa definitivno ostajajo enake. Recimo, današnja mladina je na enak način prizadeta, kot smo bili mi na začetku osemdesetih. Takrat je umiral socializem, zdaj pa kapitalizem.

Ali iz teh spoznanj lahko pričakujem vznik novih subverzivnih not v vaši umetnosti ali nadaljevanje poante, da ste bolj stari in bolj nori?

S tem, da sem bolj star in bolj nor, sem zaključil. Kako naj to pojasnim ... Namesto da bi si kupil nov motor in čelado, sem o tem raje zapel. Druga stvar pa je v tem, da sem doumel, da sem se znotraj žanrov počutil precej utesnjenega, brand Lačni Franz pa mi je s svojimi tremi fazami in s svojo predzgodovino zagotovil nekaj več. Na račun stare svobode so mi zrasla nova krila. Največja objektivna zadrega v novi klimi je, da ljudje ne verjamejo v vrnitev neke blagovne znamke. Ne verjamejo nekomu, ki ima sive lase, da bi lahko imel ali da celo ima mlade ideje. Zelo sumljivo jim je, da bi se nekdo, ki je bil že zelo popularen, po nekem času vrnil in ponudil nekaj novega in provokativnega, svežega in drugačnega. Čutim, da sem kot nekdo iz pozicije osemdesetih let postal artist nekega vzporednega sveta. S projektom Ladja norcev bi rad dokazal, da to ne drži, da sem plul po vzporednih morjih, vendar se kot Odisej vračam domov, v svojo zibelko, v rock'n'roll. To počnem tako, da se držim vseh kakovostnih ravni starega brenda in ga poskušam nadgraditi. Že na koncertu v Kinu Šiška, 22. oktobra, se ljudje lahko prepričajo in me primejo za besedo. Fokus mojega interesa so nove generacije.

Pustili se bomo presenetiti, toda nekdo, ki izraža dvom, že pove, da o tem tudi razmišlja. V svojem času ste imeli zelo čvrsta subverzivna družbena stališča. Tega pogovora si ne znam predstavljati, da ne bi malo politizirala. Kakšna je vaša današnja družbena drža?

Vzdrževal in vzgajal bom svoj status neodvisnega volka samotarja. Dejansko sem se odstranil od vseh javnih zavzemanj. Težava je, ko si kot muzikant povabljen – zlasti če živiš od tega – v stik z različnimi strankami. Vabijo te na svoje prireditve in ti jim skušaš dopovedati, da ne nastopaš za stranke, temveč izključno za denar. Ko jim to dopoveš, so vsi po vrsti užaljeni. Pospraviti moraš doma, v svoji glavi. Jaz sem to storil, naredil sem kup napak. Večino, vsaj tiste, ki se jih zavedam, sem priznal. Zdaj bi se postavil na to, da dejansko zahodni kapital prepoznavam kot osnovnega sovražnika, ki si nas prek raznih vzvodov skuša podjarmiti tako, da na prefinjen način in prek lobijev tudi privatizira stvari, kot je zdravstvo. Za te stvari si vzame čas in ima ga dovolj. Zelo se bojim za vse stvari, ki so še javne, da se bodo našli kvizlingi, ki nas bodo prodali. Še bolj pa me skrbi zavedanje, da demokracija kot družbena ureditev ni več primeren model. Ni več zadostna, ker je kapital namenoma vzgojil neizobraženega človeka. Ljudi namenoma strukturira na svoj način in jim gradi pogled na svet z veliko vzvodi, ki jih ima na voljo. Kar je res grozno, je to, da neke očitno kvalitetne knjige novim generacijam niso več zanimive ali pa da jim objektivno vrhunski humor ni več smešen. V njem ne prepoznajo plemenite kvalitete. Tako pridemo do tega, da se ti dvajset-in-nekaj-letnik pohvali, da ne bere knjig. Pohvali se s tem! Takšna bo kmalu postala večina, če že ni, in ker je demokracija vladavina večine, vidim, da se nam slabo piše in da bo treba demokracijo nujno nekako nadgraditi. Padali bodo očitki o elitizmu, in kdo ve čem še, vendar ne vidim druge rešitve, kot je ta, da državo vodijo pametni in izobraženi ljudje. Države ne sme voditi neizobražena masa. V tem smislu bom pisal, pel in nastopal.

To so zametki novega Lačnega Franza?

To je novi Lačni Franz.