Zreli smo za novo reformacijo

Pred sedmimi leti smo se v Nedelu hudovali, da država nima resne namere proslaviti 500. obletnice rojstva Primoža Trubarja in reformacije na Slovenskem. Da z lastno zgodovino počnemo kot z vlačugo, da nekateri mečejo v isti koš (kanto za smeti?) Trubarja, Hrena, Rožmana, Kreka itd. Skratka, »kulturni boj« je eskaliral v novo ofenzivo. Sedem let pozneje je marsikaj po starem, vendar so ob letošnjem dnevu reformacije zgodovinske okoliščine drugačne. Tudi na ­Šentflorjanskem.

Matjaž Kmecl se je tedaj razburil, da bodo na Nemškem okoli Trubarja in reformacije naredili cel »kraval«, pri nas pa da smo popolnoma pišmeuhovski do človeka, ki nas je popeljal v evropskost. Kmecl: »Ne silite me, da na glas razmišljam o vzrokih za tolikšno slovensko pišmeuhovstvo. Vse bolj pa se mi zdi, in to bi rad vseeno rekel, da je danes nekomu odveč prav tisto, kar je bilo temelj in srce slovenske reformacije: samostojno misleči, za lastno prepričanje, dejanja in vero odgovorni človek. Pogreznili smo se v senco moloha in mamona; kar priznavamo, sta požrtnost in goljufija, žvižgajo nam se prihodnji rodovi in njihova sreča, čedalje bolj nas vodi strašni generacijski ego­izem; ni nam važen Trubar, neprimerno bolj lokalne pekarne in čokoladice.«

Kmecl je imel v mislih, da nameravajo na Rašci praznovati Trubarja z lectarijo in bižuterijo. No, letos bodo praznovanje dneva reformacije (to pišem v torek) »umaknili« v Novo Gorico, kar niti ni slabo, ampak … Državici Sloveniji je vendarle treba priznati, da je, skupaj s Čilom, edina posvetila reformaciji državni praznik; to je storilo le še nekaj nemških zveznih dežel. No, v sedmih letih so pri nas požrtnost, goljufija, lokalne pekarne in čokoladnice ter brezbrižnost do usode prihodnjih rodov precej »napredovali«. Današnji protireformaciji niti ni treba sežigati Trubarjevih knjig, ker lahko preprosto pomete s pisuni, tiskarji in založbami.

Protireformacijo, ki »sežiga knjige«, je danes seveda treba umevati drugače: kot podivjani kapitalizem, ki postaja vse bolj nehuman, vse bolj požrten in goljufiv, vse nevarnejši od lokalnih pekarn in čokoladnic. Njegovi inkvizicijski tribunali so banke, »finančni trgi« in odtujeni centri oblasti, na primer nam tako ljuba EU.

Pobaral sem Viktorja Žaklja, kaj namerava povedati na osrednji proslavi v Novi Gorici. Odgovoril mi je: »Med drugim bom rekel: Čas, ki nam je odmerjen, potrebuje 'reformacijo' in ne le 'reforme'. Namreč, današnje razmere so podobne razmeram v 16. stoletju. Tedaj se je poslavljal fevdalizem in je prihajal kapitalizem ter z njim novi vek. Danes se izteka čas neoliberalizmu, nujna je nova družbenoekonomska paradigma, ki bo negacija neoliberalizma, kako bomo to poimenovali, ni pomembno – bo pa to začetek 'novega veka'. In če sem za trenutek kritičen homo politicus, moram reči, da aktualna nemška predsednica, naravoslovka, ki bi morala biti na čelu te 'reformacije', ni reformator Lutrovega kova, naš predsednik, politolog Pahor, pa ne Trubarjevega. Zato bo človeštvo morda desetletje, dve, tavalo in poslušalo prazne marnje politikov o skorajšnji fizični rasti in razvoju, svet pa bo soočen s skromnimi rastmi, razviti svet pa z ničelnimi in celo negativnimi. Upam, da se bo svet le prelevil v novo paradigmo po evolutivni in ne revolucionarni poti.«

Pravzaprav k temu osnutku govora ni kaj dodati. Za šentflorjanske razmere lahko le pripomnimo, kaj je med drugim zahteval Martin Luther, ki ga je papež seveda izobčil, kasneje tudi cesar: naj bo cerkev revna in preprosta, prav tako bodi bogoslužje; zavzemal se je proti čaščenju svetnikov in relikvij; cerkev se ne sme postavljati nad državo; vsak vernik naj sam bere Sveto pismo v maternem jeziku.

Seveda ne bomo zinili, da je sedanji papež Frančišek luteran, vendar se zdi, da je dodobra proučil tistih 95 tez »o moči odpustkov«, ki jih je Luter 31. oktobra 1517 nabil na vrata cerkve v Wittenbergu. Vse, kar počne, namreč ni videti le kot reforma Cerkve, ampak celo kot »plazeča« reformacija z dolgoročnimi posledicami. Seveda, če mu bo uspelo. Cerkveni »dostojanstveniki« na Šentflorjanskem mu kajpak niso ravno naklonjeni. Bo njim Frančišek žugal z revno in preprosto Cerkvijo?! In ne pozabimo, kako sta Rode in Stres hotela ne samo parirati državi, ampak sta se šopirila z nekakšno »višjo moralno avtoriteto« Cerkve.

Ta »avtoriteta« se je zelo slabo izkazala in Frančišek ni dajal odpustkov.

Dobro, to je stvar Cerkve, kaj pa svet kot tak, ki ga bo nedvomno treba nekako resetirati? Podivjanega kapitalizma, ki uničuje cele generacije, duhovno dediščino kultur, države, okolje in navsezadnje prihodnost človeštva, gotovo ni mogoče poboljšati in izboljšati s kakimi parcialnimi reformicami. Je čas za novo reformacijo? To se ta hip zdi iluzorno, saj ni nikogar, ki bi na vrata svetovnega kapitalizma nabil 95 tez. Intelektualci nekaj mrmrajo in jecljajo, pa nič od tega. Tudi svetovna revolucija, za katero je živel Lev Trocki, se ni posrečila. In navsezadnje ne niti Lutrova reformacija, čeprav je koristila vsaj evropskemu Severu. Na Šenflorjanskem se je v protireformaciji, kot vemo, končala z nekakšnim genocidom plemstva in duhov­ščine ter z »duhovno zimo«, ki še kar traja.

Morda se premalo zavedamo, da smo še zdaj žrtev »partizansko-domobranskega« obračuna ob koncu 16. in na začetku 17. stoletja, ki ga je vodil nadvojvoda Ferdinand II. In ki ga ni končal le s sežiganjem knjig, ampak celo z rušenjem protestantskih cerkev in pokopališč. Podobnosti z 20. stoletjem ne bomo komentirali.

Resnici na ljubo je treba reči, da je v bistvu reformacije nekaj revolucionarnega, vsaka revolucija pa se seveda tako ali drugače konča s požiganjem knjig. Ali pa s še čim hujšim. In vendarle, denimo, slavimo francosko revolucijo kot pomembno prelomnico k razsvetljenstvu in sedanjim vrednotam demokracije.­ Tu je morda treba dodati, da se je Primož Trubar poglabljal predvsem v spise Erazma Rotterdamskega, nizozemskega, pravzaprav svetovljanskega renesančnega humanista in kritika Cerkve, ki se mu je zdel Lutrov reformizem preveč radikalen. Dejansko je reformacija v Nemčiji zavrla vpliv humanizma. Tudi čez sprva napredne zamisli lahko pade mrtvaški prt pretiranega revolucionarnega zanosa. Tudi Luther je morda preveč »levičaril«.

Nihče ne more mimo tega, da nam je Trubar dal prvo knjigo, nas prvi »identificiral« kot Slovence in nas v bistvu evropeiziral; toda če boste v kakem krogu zinili, da sta nam prvo knjigo dala reformacija in protestantizem, utegnete naleteti na pomenljiv molk. Ta reč ima na Šentflorjanskem še vedno posebno politično konotacijo.

V državici, kjer sta celo kaka reformacija pred petsto in tolikimi leti ter Trubar problem, je vsekakor nekaj narobe z duševnim zdravjem ljudi. Srce slovenske reformacije naj bi bili po Kmeclu samostojno misleči, za lastno prepričanje, dejanja in vero odgovorni ljudje … No, pa kaj imamo?! Imamo državico, ki nikamor ne bo napredovala z reformicami, ampak samo z reformacijo, kakršnokoli, samo bognedaj, da bi se sprevrgla v sežiganje knjig in rušenje pokopališč. Temu se v novoreku reče resetiranje.

Kar velja za Slovenijo, velja kajpak tudi za Evropo, v kateri Bruselj zgodovinsko izrinja Vatikan, ­tamkajšnja birokracija pa rimsko kurijo in Sveti sedež. V Bruslju vse bolj živijo od odpustkov, ki jih prodajajo državam v takšni ali drugačni obliki. In Bruselj kot oblast in vera je že tako zacementiran, da tja noče zaiti niti Frančišek. Bruselj se kot cerkev postavlja nad države (če niso velike). Bruselj uvaja vse bolj zapleteno, bogato bogoslužje. Bruselj uvaja čaščenje svetnikov in religij, kar je razvidno na vsakem televizijskem prenosu. In v Bruslju se Svetega pisma ne bere več v maternem jeziku, kot je zahteval Luther, ampak se moraš pačiti vsaj kolikor toliko prepričljivo po angleško.

Evropa in Slovenija sta zreli za novo reformacijo.