Tiskane izdaje
Lani se je vrnil iz Rima, kjer je bil veleposlanik, pred tem je koordiniral odnose s Hrvaško, bil pogajalec za arbitražni sporazum, še prej ambasador v Britaniji. V diplomaciji je od leta 1995. Pogovarjala sva se na gradu Jable, kjer je locirana služba za strateške analize zunanjega ministrstva. Suvereno se sprehaja med geopolitiko, odnosi s sosednjimi državami, razrahljano Evropo in zunanjepolitičnimi ambicijami Slovenije.
Mineva 25 let od samostojnosti. Kje smo zunanjepolitično?
Smo v samostojni, neodvisni Sloveniji in v zelo kompliciranem mednarodnem okolju. Ob osamosvajanju smo verjetno pričakovali, da se bo mednarodno okolje poenostavilo, v resnici se je zapletlo. Za diplomacijo majhne države z omejenimi možnostmi to pomeni, da mora vsaj toliko truda kot v času osamosvajanja vložiti v zaznavanje sprememb v okolju; s tem prispeva k notranjemu razvoju države, modernizaciji, varnosti za državljane. Te tri temeljne funkcije so v sodobnem svetu spet prvovrstne teme. EU in Nato sta globalni okvir naše zunanje politike, tu se Slovenija giblje in tu mora uresničevati svoje interese, prvi okvir še vedno ostaja neposredna bližina, odnosi s sosedi. Če imaš dobre odnose s sosedi, je veliko reči prihranjenih. Lažje se usmeriš v razvoj.
Pred četrt stoletja je bil začetek videti obetaven. Slovenska zunanja politika je imela napisan program, še preden smo imeli državo. V desetletju pred vstopom v EU je bilo doseženega največ. Je po letu 2004 zunanja politika implodirala?
Ne bi rekel, da je implodirala, visoka frekvenca pa se je po doseženih ciljih seveda znižala. Imeli smo desetletje intenzivne zunanje politike, povezane z notranjim preoblikovanjem države: pridruževanje Evropski uniji je bil razvojni proces, ki je spremenil ustroj države, celotni sistem birokracije in ekonomskih odnosov. Diplomacija je z včlanitvijo v EU zagotovila gospodarstvu normalne okvire za delovanje in z Natom varnost, lahko smo se posvetili razvoju, ne več toliko vojnam in nestabilnosti na Balkanu. Beg z Balkana je bil razumljiv; ko smo cilje dosegli, se je Slovenija preveč sramežljivo, prepozno vrnila. Imeli smo priložnost, da bi vzpostavili Ljubljano kot neke vrste center regije. Danes se nam dogaja, da sedeži velikih korporacij odhajajo v Zagreb, Beograd, izgubili smo priložnost, da bi se bolj odprli za tuje investicije. Majhno gospodarstvo, kot je slovensko, je težko izolirano. Tuje investicije se kažejo kot dobre, ne samo za slovensko gospodarstvo, tudi za delavce, saj se prispevki redno plačujejo. Intenzivnost je nedvomno padla, toda težko je najti enakovredne cilje, ki bi bili za majhno diplomacijo energetsko izzivalni. Ne nazadnje je zunanja politika odvisna od notranje politike – ta je tista, ki je skozi voljo ljudstva definirala približevanje EU in Natu.
Diplomacija je eden najbolj državotvornih resorjev. V zadnjem času je malo vidna.
Ne vem, koliko sta vidni avstrijska ali švicarska diplomacija v njunem sistemu. Če diplomacija dosega svoje notranje cilje, to ne glede na njeno vidnost pomeni, da sistem deluje. Slovenska diplomacija je postavila temelje države, ogromno je naredila za varnost, zagotavljanje pravnega in ekonomskega okvira za delovanje gospodarstva, za nadomeščanje izgubljenih trgov nekdanje Jugoslavije, umeščanje Slovenije v tokove modernizacije – to sta EU in Nato, ne glede, kaj si danes, ko sta v težavah, mislimo o njiju. Zdaj je nastopilo obdobje manjših korakov, manj spektakularnih zadev, drobnih dejanj, ki predstavljajo kontinuiteto, po čemer je država zaznana v mednarodni skupnosti. Če se Norveška ukvarja s humanitarnimi zadevami ali Danska s posredovanji, je to, tudi če ni vidno, v mednarodni skupnosti prepoznavno in definira njun položaj. V zunanji politiki ne sme biti preveč nihanj, zlasti majhne države morajo graditi brend ali imidž, ki je prepoznaven.
Koliko se je po več kot desetih letih članstva Slovenija pozicionirala v Evropski uniji?
Se je pozicionirala, je prepoznavna, v internih evropskih razpravah in nasploh. Mislim, da je še referenčna točka, nanjo se obrnejo, ko gre za jugovzhodno Evropo in države nekdanje Jugoslavije. Imamo izkušnje, mogoče bi jih lahko imeli več.
Nas niso nekateri prehiteli? Avstrija?
Ja, so dobri poznavalci. To izhaja iz naših omejitev, ukvarjali smo se z reševanjem medsosedskih sporov s Hrvaško, s sukcesijskimi vprašanji, mogoče smo imeli problem pri definiranju, katera je tista panoga, ki bi bila slovenska na območju Zahodnega Balkana. Hrvaška država aktivno podpira svoja podjetja pri prevzemanju regionalne vodilne vloge v prehrambni industriji, Srbija ima druge zadeve. Težko je namreč voditi, biti prepoznaven samo z zunanjo politiko zaradi zunanje politike. Zunanja politika mora temeljiti na konkretnem, materialnem interesu. Slovenija je recimo zelo dobra v zavarovalništvu, mislim, da je vodilna v jugovzhodni Evropi, država bi lahko aktivneje pristopila k temu. Potem bi lažje vodili zunanjo politiko na področju, ki nam je blizu, je za nas varnostno zelo zanimivo. Težko je razumeti to, kar se nam je zgodilo v preteklih letih, čeprav so v ekonomskem svetu te stvari normalne, da neka hrvaška sardina poje slovenskega brancina. Mislim na to, da manjše hrvaško podjetje prevzame večje slovensko podjetje.
Kako Slovenija deluje v EU?
Je aktivna, lahko bi bila veliko bolj, predvsem pri oblikovanju direktiv. EU ni samo zunanja politika, je zlasti oblikovanje zakonodaje, ki se tiče našega vsakdanjega življenja, država bi lahko vložila več truda v koordiniranje aktivnosti ministrstev. V Italiji in Britaniji sem videl, da v času oblikovanja direktive država da pobudo za sestanek z neposrednimi uporabniki, potrošniki ali gospodarstvom, zbere njihova stališča in jih zagovarja; potem ne prihaja do težav pri uveljavljanju direktive, ko je že sprejeta ... Za obstoj Slovenije pa je temeljnega pomena, da prispeva k evropski zgodbi. Če postaneš v mednarodni skupnosti manj aktiven, nisi več zanimiv. To se prej ali slej povrne prek drugih kanalov v notranji razvoj države.
Kam se umeščamo v EU? V višegrajski krog?
Zgodovinsko smo pripadali srednjeevropskemu prostoru, nakar smo se oddaljili, zdaj je videti, da se spet vračamo. Ko smo imeli zasedanje z analitičnimi srednjeevropskimi think tanki, ni bilo občutka, da bi se višegrajski format lahko širil ali da bi imeli podobna stališča do različnih evropskih tem. Višegrajska skupina se oblikuje kot regionalna skupina pritiska v EU. Podobni smo si bili v migrantski situaciji, prišlo je do dokaj sorodnih stališč, verjetno zaradi odsotnosti evropskega organiziranja. Nasploh pa v preteklosti regionalne skupine niso bile zaželene, ker bi to kazalo na zavezništva, čeprav neformalno vedno obstajajo. Slovenija je bila precej samostojna pri oblikovanju svojih odločitev. S skoraj vsemi skupinami v EU ima skupna in divergentna stališča, tudi z vzhodnimi državami.
Kako je z ambicioznostjo, profiliranjem tukajšnje zunanje politike? Obstaja namreč razočaranje, na začetku je bilo več zunanjepolitičnih hotenj, recimo v času nestalnega članstva v varnostnem svetu ZN. Nakar smo opazili ignoranco do sveta, celo zdaj, ko je z begunci svet prišel k nam, je videti tendenco zapiranja. Koliko slovensko zunanjo politiko zanima svet?
Zunanja politika je toliko ambiciozna, kot je ambiciozna notranja politika. Oziroma kolikor je ambiciozna nacija, ki z volitvami določene politične opcije podpre ambiciozno zunanjo politiko. Nekaj izhaja tudi iz tradicionalnega slovenskega zornega kota, živeli smo v večjih tvorbah, nimamo državnotvorne tradicije, zunanja politika ni bila v domeni slovenskega naroda. Vedno smo bili ogroženi, gledali smo na lastni obstoj. Prvič se srečujemo s samostojno državo, sami kreiramo svojo in sokreiramo zunanjo politiko okolja, v katerem živimo. Ambicije so bile prej bolj medijsko zaznavne, ker so bili cilji večji: članstvo v EU in Natu, predsedovanje EU, Ovseju, varnostnemu svetu; bile so ambicije, da mandat ponovimo, žal neuspešne, malo so zavrle ambicioznejša videnja. Odločili smo se, da bomo bolj aktivni pri varovanju človekovih pravic, usmerili smo se v Mednarodni sklad za razminiranje, ITF, in v Svet ZN za človekove pravice. To sta glavni ambiciji na multilateralnem področju. Imamo tudi kandidata za generalnega sekretarja Združenih narodov, upajmo, da bo uspešen, s profilacijo bi se profilirala tudi slovenska zunanja politika.
Imamo mentaliteto, ki se težko odpira, to je zgodovinsko pogojeno. Slovenski narod je bil do tujcev vedno zelo dvomljiv, niso nam prinašali veliko dobrega. Ta spomin se kaže pri tujih investicijah. Ne vem, ali večina ljudi percepira zunanjo politiko kot tisto, ki je temeljna za obstoj neke države. Vemo, je temeljna, je konstitutivni element, kot vojska, policija, pravosodje; vprašanje je, ali kot taka obstaja v zavesti ljudi. Težko je dopovedati, da so prinašanje in detekcija tujih vplivov na državo, zaznavanje dogajanja v mednarodni skupnosti, pogoj za obstoj same države. Naša samostojnost govori točno to: da smo v tistem trenutku znali natančno detektirati okolje, dosegli smo enotnost za politični projekt osamosvojitve – če tega ne bi znali, tega ne bi dosegli. Če na primer danes ne znamo percepirati, kam gredo mednarodna skupnost, procesi globalizacije, interni procesi EU, si bomo otežili življenje. Če jih bomo, obratno, znali pravilno zaznavati – in zato ima država svoje tipalke skozi diplomatsko mrežo, ta posreduje surovino, to je informacije, da izvoljeni odločevalci znajo presoditi, kam bomo šli –, bomo toliko uspešnejši na gospodarskem, socialnem, tudi diplomatskem področju. Kup malih držav sledi temu modelu. Ne želim primerjati Slovenije s Švedsko, Norveško, Švico. Tudi one nimajo velike moči, pa vendarle vsi vedo, za kaj se zavzemajo, kam grejo, kako se gibljejo. Premorejo izjemno razvite tipalke za dogajanje v mednarodni skupnosti. Če to imaš, nisi samo sledilec, poskušaš biti tudi trendsetter.
Opažamo usihanje evropske ideje, porajanje Evrope več hitrosti. Nedavno so se ustanovne članice sestale v Rimu. Kje vidite Slovenijo?
Evropa je v turbulentnih časih, ki so povezani s tekmovalnostjo na globalni ravni, z globalizacijo. Globalizacija je najbolj prizadela delovna mesta srednjega sloja, in to predvsem v državah blaginje, v članicah EU. Od tu upor proti elitam, občutek ogroženosti in tesnobe, kaj bo z evropskim projektom. V času krize ni več v ospredju komunitarna metoda, temveč medvladna, voditelji kritizirajo EU, čeprav evropska pravila sestavljajo oni sami. V luči brexita, pretekle finančne krize, ki je najbolj prizadela Grčijo, migrantske krize, ki najbolj prizadeva vzhodne in južne članice, in upoštevanja izgube delovnih mest so turbulence, nacionalizmi in populizmi dokaj razumljivi. Za postkomunistični tranzicijski prostor je populizem normalen, novo je, da se pojavlja v starih članicah.
V letu pred 60. obletnico podpisa pogodbe o Evropski gospodarski skupnosti so se zunanji ministri ustanovnih članic zbrali v Rimu, predvsem s sporočilom, da je treba na novo osmisliti projekt evropskega združevanja, premisliti sporočila ob obletnici, omenjali so vedno tesnejšo Unijo, kar je v nasprotju s stališči nekaterih članic. Tu se Slovenija denimo razlikuje od srednje Evrope, ta je bliže britanskemu modelu. Slovenija je tradicionalno bolj naklonjena evropski komunitarni metodi – modelu, ki ga zagovarjata Nemčija in Francija.
Socialnega modela EU, kot je obstajal, v prihodnosti skoraj ne bo več. Zaradi vplivov globalizacije se bo temeljito transformiral, verjetno je naraščanje populizmov v EU, to je skupno transatlantskemu prostoru. Vzpon Hoferja v Avstriji, Le Penove v Franciji, Salvinija v Italiji in tudi Trumpa v ZDA je transatlantski problem. Globalizacija je prizadela srednji sloj v transatlantskem prostoru, ta je izgubil zaupanje v dosedanje modele socialnega urejanja in išče uteho pri politikih, ki obljubljajo varovanje delovnih mest, zapiranje držav, izolacionizem. Nazadnje so tudi vse razprave o TTIP del te zgodbe. Razumem pomisleke, tudi Slovenije, glede varovanja pravic v tožbenih postopkih in kmetijskih, ekoloških standardih. Sam gledam širšo sliko: v globalni trgovini in ekonomiji delež EU in ZDA rapidno pada, TTIP je poskus zavrtja tega in kreiranje pravil novega globalnega sveta, ki bo v zahodnem interesu. V nasprotnem bodo pravila diktirali drugi, tu so veliki igralci, Kitajska. Nisem prepričan, da bodo pravice delavcev bolj zaščitene v okviru reda, ki bi ga vodila Kitajska. Pomanjkanje demokracije na Zahodu je problem, diskusije potekajo v zaprtih krogih, a za zdaj je to še vedno najboljši model. Na to opozarja Timothy Garton Ash, češ da v vseh drugih sistemih v zadnjem času svoboda mišljenja regresira: od Pekinga do Istanbula.
Največji adut Slovenije je geopolitični, geostrateški položaj: lega na križišču romanskega in germanskega sveta, Evrope in Balkana, transportnih poti. Zakaj ga ni znala izkoristiti, koliko je še mogoče narediti?
Če izhajamo iz tega, da so naloge zunanje politike varnost, modernizacija in stabilizacija, to pomeni vključitev države v tiste tokove, ki so najbolj razviti in propulzivni. Slovenija ima izjemno pozicijo, geopolitični položaj na križišču transportnih, energetskih, pristaniških poti, na papirju smo v središču vseh modernizacijskih tokov. Znan je interes ZDA za plinske terminale v Jadranskem morju, ruski interes za omejevanje z Južnim tokom, kitajski ambiciozni načrti v Pireju. Tu poteka boj velikih interesov. Država s tako izjemno lokacijo lahko svoj potencial ali realizira ali zamudi. Še vedno verjamem, da bo Slovenija zgrabila priložnost.
Pristanišče bi morali vzpostaviti kot najbolj konkurenčno v jadranskem prostoru, ga preoblikovati v referenčno točko za celotno srednjo Evropo, prometno povezati z zaledjem. Sosedje so zelo aktivni: Italija pospešeno pripravlja reformo razvoja pristanišč in logistike, Avstrija, ki je pred leti ni bilo na zemljevidu železniških transportnih koridorjev, se je vzpostavila kot točka, ki zna zaobiti Slovenijo. Seveda je pomembno vprašanje ekonomska vzdržnost, ampak treba je všteti tudi oportunitete – če tega ne narediš, vlogo prevzame nekdo drug. Potrebne so velike investicije, toda temelj slovenskega sodelovanja z EU vidim predvsem na gospodarskem področju, to je gonilo političnih in drugih povezav.
Koliko je tega strateškega razmisleka pri nas?
Želel bi si, da je strateškega razmišljanja v Sloveniji že konec in da bi bili pri dejanjih, ne razmislekih o našem položaju.
V odnosih s sosednjimi državami ni uspehov. Kako komentirate?
V slovensko-hrvaški zgodbi je bilo vedno več čustev kot razmisleka. Šlo je tudi za splet nesrečnih okoliščin, Hrvaška je bila vendarle v vojni, Slovenija je ravnala pravilno, da je ni izsiljevala. V medsosedskih odnosih z izsiljevanjem težko dosežeš dolgoročne rešitve, še posebej pri sosedi, ki se zgodovinsko počuti večjo in je zamudnica pri priključevanju EU in Natu. Potrebna je previdnost. Čustva in splet okoliščin so vodili v spiralo medsebojnega obtoževanja, kljub izjemni povezanosti obeh narodov je primanjkovalo vizije, da bi skupaj gradili gospodarske odnose. Ne nazadnje tudi uspešni hrvaški prevzemi slovenskih podjetij kažejo, kako prepleteni sta gospodarstvi, tudi gospodarska menjava se je po hrvaškem vstopu v EU povečala. Bojim pa se, da bo Hrvaška veliko bolj usmerjena k interesom na preostali Zahodni Balkan kot na odnose s Slovenijo. To je po eni strani dobro, ker bo imelo gospodarstvo več manevrskega prostora, po drugi strani slabše. Nasploh sem optimist; nenaravno je bilo, da smo imeli toliko časa nenormalne odnose, naravno stanje morajo biti dobri odnosi.
Italija je za Slovenijo skoraj obrobna, medtem ko se z malo Avstrijo veliko ukvarjamo. Ta razmerja so recidiv zgodovine, pa vendar nelogična.
To je zgodovinsko pogojeno, več stoletij smo pripadali habsburškemu cesarstvu, z Avstrijo smo zgradili soroden miselni, vrednostni, tudi kulturni okvir. Na drugi strani je Italija mnogo večja tvorba, ki je, in to dojema tudi večina Slovencev, v zgodovini prišla do kosov našega ozemlja prek vojnih in diplomatskih stanj. Zaupanje Slovencev do Avstrije je večje, kot je zaupanje do Italije. Obratno je v gospodarstvu: Italija je naša druga partnerica, največja za Nemčijo, s šest in pol, sedmimi milijardami menjave, milijardo investicij, turistično je prva partnerica. Odnosi so se bistveno spremenili po včlanitvi v EU, koncert prijateljstva julija 2013 in polaganje vencev sta odprla proces gradnje medsebojnega zaupanja. Predsednik Giorgio Napolitano se je po tisti nesrečni izjavi o Slovanih kot morilcih nedolžnega italijanskega naroda zavedel napake. Z vrha države si je izjemno prizadeval, da se odnosi preusmerijo – ne v pozabljenje preteklosti, bila je izredno težka, zlasti za Slovence pa tudi za optante oziroma ezule, tega se ne da pozabiti; toda na temelju razmisleka o preteklosti skušamo razumeti drug drugega in graditi prihodnost. V zadnjih letih poteka dialog neobremenjeno, manjšini sta dobili drugačno veljavo. Prej je bila slovenska manjšina v Italiji vir stalnih političnih trenj in navdiha za italijansko desnico, danes ni več. V Trstu so izvoljeni slovenski predstavniki deželne in občinske oblasti, kljub problemom glede manjšinskega varstva, ki ostajajo, ideološkega nasprotovanja ni več. To je posledica razvoja meddržavnih odnosov v zadnjih letih, ki so šli v pravo smer. Imamo skupne interese, z Italijo nastopamo skoraj v vseh mednarodnih mirovnih operacijah po svetu, na Kosovu, v Afganistanu, Maliju. Slovenija je s simbolno politično gesto kot edina članica EU poslala svojo ladjo Triglav v italijansko operacijo.
To je bila lepa gesta.
Bil je predvsem signal na evropski ravni, da Evropa ne more pustiti Italije same z ukvarjanjem s celotno migrantsko problematiko; da je na evropski ravni potreben razmislek, kako bo Evropa kot celota pristopila k upravljanju migracij s kontinentom, ki ima veliko prihodnost. Afrika ima najhitreje rastoče prebivalstvo, nima pa dobrobiti globalizacije kot drugi kontinenti, recimo Azija, Kitajska. Migracije bodo trajni problem, tukaj je bilo slovensko razumevanje kar pomembno.
Kako se je Italija spopadala s prihodom beguncev, ki jo je zajel leta prej kot preostalo Evropo? Ali ni to počela pravzaprav brez prevelikega pritoževanja in dovolj spodobno? Posebej če upoštevamo, kako histerično se je ob prečkanju svojega ozemlja odzvala Slovenija.
Italija se je, ne glede na vse kritike iz Evrope, na pomanjkanje kontrol ali upravljanje migracij iz Libije, registracije in vračanje ilegalnih migrantov, dokaj civilizirano in kulturno obnašala do ljudi, ki bežijo ali iščejo boljše življenje. Verjetno ima del zaslug za tako italijansko politiko tudi papež Frančišek. Ne pozabimo, da je Vatikan odigral zelo pomembno vlogo pri trkanju na vest Evrope. Tudi znotraj EU, med samimi državami, je imel močno profilirano stališče, obrnjeno v prihodnost Unije. Sam sem obiskal ladjo Triglav v Augusti na Siciliji in migrantske centre, kjer so Italijani prišleke sprejemali. Vsi so bili deležni oskrbe, po zakonodaji jih ni mogoče zapreti v neke centre, seveda gredo proti severu, kjer prebivajo njihove družine. Kar pa vodi v druge napetosti; spomnite se problemov na Brennerju med Italijo in Avstrijo. A Italija je vendarle tista, ki je na kultiviran način ljudi sprejela in je opozorila Evropo, da ravnanje ob masovnem toku ljudi ne more sloneti na plečih samo ene članice. To se je pokazalo v Grčiji, zdaj je mogoče na vrsti spet Italija. Zadeve v Libiji se zelo komplicirajo in letos grozi nov migrantski val, ne samo v Italijo, v EU sploh. Vloga Italije je bila zares velika, prva je opozarjala na to, da se mora Evropa organizirati na human in civiliziran način. Vemo, ni bilo povsod razumevanja za italijansko operacijo Mare Nostrum, kot ga ni povsod za njeno nadaljevanje, operacijo Sophia. V nekaterih članicah so prepričani, da bi morali proti migrantom bolj radikalno nastopiti, tudi na morju, jih odklanjati. Italija v te teze ni nikoli privolila. Dala je neko usmeritev in vodilo Evropi, povzela ga je tudi Merklova s pozivom humane obravnave beguncev.
Italija je leta 2008 sklenila migracijski sporazum z Libijo. Kako v tej luči gledate na aktualni dogovor Evropske unije s Turčijo?
Sporazum EU s Turčijo je problematičen, verjetno pa je bil edini možen za ustavitev kaosa na balkanski poti. Ko je Berlusconi sklepal sporazume o vračanju z Gadafijem, sem opozarjal na dva problema: da Libija ni bila varna država za vrnitev in da morajo vsakega ilegalnega migranta individualno obravnavati v postopku vračanja v prvo varno državo. Turško-evropski pakt zagotavlja individualne obravnave, sicer bi kršil mednarodno humanitarno pravo. Očitno se nadzor, nad tem bedi Visoki komisariat ZN za begunce, izvaja, iluzija pa je, kar je predlagala tudi Italija, sklenitev pakta z Libijo. Tam ni avtoritete tipa Erdoğan, obstaja mednarodno podprta vlada, ki pa nima notranje legitimnosti, stanje je še dosti bolj kaotično kot med Turčijo in Grčijo v Egejskem morju. Tudi če bi želeli vračati migrante v Libijo, je to povsem nerealno. Uganka ostaja, kako bo mednarodna skupnost pristopila k stabilizaciji Libije, obstajajo poskusi skozi politični proces in oblikovanje nove vlade, problem pa je, da Daeš izgublja ozemlja v Iraku in Siriji in svoje zmogljivosti seli v Libijo, kar predstavlja novo varnostno grožnjo za Evropo.
Velika Britanija je od vsega začetka znotraj in zunaj Evropske unije hkrati. Kako vidite njene odnose s kontinentom?
Vedno je imela dvojni odnos do EU. Je zelo pragmatična država in natančno izračuna, kakšne so ekonomske koristi, ali se ji izplača biti član neke skupnosti. Članstvo je ves čas na tapeti, kljub referendumu, ki je bil že ob vstopu, razlogi so deloma notranjepolitični. Toda odhod bi bil velika nesreča za oboje in dobiček za tretjega. Velika Britanija je eno najbolj modernih jeder Unije, že zaradi finančne industrije in agregacije vojaške moči, ki jo imata v EU samo Britanija in Francija. Je največja zagovornica reform in modernizacije v skladu s procesi globalizacije na svetovni ravni. Evropski projekt je bil vendarle liberalistični koncept združevanja kapitalskih trgov – in državi, kjer sem služboval, Britanija in Italija, dojemata bolj to kot pa samo zagotavljanje miru med Nemčijo in Francijo. Britanija je najbolj propulzivni del EU, natančno razume, katere reforme so potrebne na področju gospodarstva, konkurenčnosti, brez nje bi bila Unija, posledično tudi nemško in francosko gospodarstvo, manj globalno konkurenčna. Je tudi zagovornica debirokratizacije postopkov in zbirokratiziranost je precejšnja značilnost kontinenta. Z modernizacijskih vidikov je Britanija nujna za Evropo.
Na drugi strani pa je s celino že dosegla menjavo, ki presega polovico BDP. V kampanji za obstoj prevladujejo predvsem ekonomske koristi, za to se opredeljujejo tako združenja podjetnikov kot bančniki. In tu je še mednarodna dimenzija: Britanija s Commonwealthom težko nadomesti pomen, ki ga ima za svojega prvega zaveznika, Združene države, Evropska unija. To je skušal dopovedati Britancem tudi Barack Obama, da »posebni odnosi« nimajo teže, da prevladuje teža Britanije v EU. A referendumi so zelo čudne stvari, odločajo vreme, megla, sonce, dež, dejansko pa bo odločala udeležba. Če bo izid tesen, pa britanskega vprašanja v EU tudi ta referendum ne bo zaprl.
Ali je, paradoksalno, Britanija del svojega vpliva, ne glede na izid, izgubila že s samo razpravo o brexitu? Koliko ji je debata škodila?
Je toliko samozavestna država, da ne vidim, da bi ji to škodilo. Mislim, da si Nemčija in Francija iskreno želita, da ostane v EU. Poglejte, kakšen signal bi bil za mednarodno skupnost, če bi Britanija odšla. Povzročil bi pretrese, od finančnih in nepremičninskih do samega interesa za diplomatsko poslovanje s preostankom EU. Britanija je tako zelo globalizirana država, njena teža je tako pomembna, da bi odhod vplival na videnje Evropske unije, kot ga imajo zunanji partnerji: Kitajska, Amerika, Rusija.
