Tiskane izdaje
V Kairo sem prispela 1. novembra 2009 zvečer in opolnoči že zrla z balkona hotelske sobe v šestindvajsetem nadstropju navzdol na turkizni bazen in luči tihega Nila. Pri sebi sem ga poimenovala Nil-nihil, saj še nisem bila povsem prepričana, da je res tam. V nočnem hrupu velemesta je nekje čisto blizu neumorno pel čriček, ki še ni spal. Na letu z Dunaja sem do konca prebrala knjigo egiptovskega pisatelja Nagiba Mahfuza Midaq Alley v angleškem prevodu, ki sem jo začela brati že nekaj večerov prej. Prvi Nobelov nagrajenec za literaturo iz arabskega sveta, čigar pisavo odlikuje tudi prefinjen humor, je bil takrat že tri leta mrtev.
Zgodba iz knjige, s katero sem pripotovala, se dogaja v osrčju Kaira. Zame je bila tisti večer bolj živa kot mesto, ki sem ga prvič okušala z vsemi čutili. Naslednje zgodnje jutro je bilo sončno in jasno in z balkona sem v daljavi presenečena odkrila razločne obrise piramid. Zdelo se mi je, da so mi s tem, ko so se tako presenetljivo odkrile pogledu, namenile posebno milost.
Konferenca o varovanju vodnih virov v sredozemskih državah je bila zelo zanimiva. Potekala je v bližnjem hotelu, zaradi česar sem lahko zjutraj in zvečer razdaljo premerila peš po natrpanih pločnikih, kjer so se med ljudmi sprehajali vojaki, oboroženi z brzostrelkami. Pred vstopom v hotel so tudi obvezno pregledali osebno prtljago.
Kairo. Foto: Reuters
Popoldne drugega dne je bilo delo končano in s taksijem sem se odpeljala v četrt Azhar, v kateri je Zukak al Midak (Midaq Alley). Tako je vsaj pisalo v spremni besedi Trevorja LeGassicka, prevajalca knjige, kjer je tudi skromno navedel, da je prevod le približek tega, kar bi pisatelj hotel povedati, če bi bila angleščina njegov materni jezik.
Mahfuz je zgodbo napisal v začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. V njej opisuje pisan svet malih ljudi, v katerem vladajo univerzalne moralne in materialne vrednote brezčasnega mesta, soočenega z modernostjo dobe. Za njegove junake je bila skromna služba pri angleški okupacijski vojski skoraj nepredstavljiv zadetek v polno.
Taksist me je odložil pred bazarjem. Še preden sem se ustavila pri prvi stojnici, sem dobila nenadejanega spremljevalca, nasmejanega in prijaznega. Ponudil se mi je, da mi bo prijateljsko razkazal okoliš. Bilo mi je jasno, da se ga ne bom mogla znebiti, razen če odidem. Ampak notranji občutek mi je govoril, da se ga ni treba bati. Pokazala sem mu Mahfuzovo knjigo in mu povedala, da bi rada šla do ulice al Midak. Možak srednjih let se je razveselil in samoumevno prikimal.
Sledila sem mu v labirinte med stojnicami, potem čez trge in spet mimo neštetih trgovskih hramov. Tu in tam sem se malce ustavila, da bi prekinila njegovo nenehno govorjenje, tako ali tako me ni izpustil iz oči. Njegova približna angleščina in obnašanje sta razodevala, da ni poklicni vodič. Seveda sva zavila tudi do trgovinic, do katerih me je kar najbolj diskretno usmerjal, in tam pri njegovih prijateljih kupila nekaj zelišč in dišav.
Ko je opazil, da sem se ustavila pred nekimi odprtimi vrati in se osupla zazrla navzdol v starodavno podzemno pekarno, kjer so pekli kruh v preprosti kamniti peči, je rekel, da mi bo pokazal še nekaj bolj zanimivega. Hodila sva naprej po vse bolj prašnih tleh in zaščitniško me je branil pred vsiljivci. Pripeljal me je do nekakšne pralnice in krojaške delavnice v prostorni kletni vdolbini, kjer so se na odprtem oglju kadili veliki lonci s perilom in greli ogromni predpotopni likalniki.
Preblisnil me je prizor izpred mnogih let, ko sem kot študentka delala anketo za neko ljubljansko podjetje. V Mostarju sem trkala na domove ljudi in jih spraševala o njihovih potrošniških navadah glede kozmetičnih izdelkov. V najstarejšem delu mesta sem sredi prelepega vrta zagledala napol podrto razvalino z izveskom krojaške delavnice, kjer je starejši moški stoično likal z likalnikom na oglje. Prijazno in potrpežljivo mi je odgovoril na vsa vprašanja iz vprašalnika. Tudi na tisto, ali si anketiranec s kom v družini deli pripomočke za osebno nego. »Z nikomer – tu sva samo jaz in moja mačka!« se je ozrl na dremajočo žival na oknu.
»Vodič« iz Kaira mi je pokazal tudi kavarno, kjer je menda rad posedal pisatelj Mahfuz. Občutek sem imela, da je bil to majhen zavajalni manever, kajti vse bolj mi je bilo jasno, da po vsej verjetnosti sploh ne ve, kje je uličica al Midak, in me zato vodi čedalje globlje v trebuh antičnega mesta. Kljub vsemu nisem mogla skriti vesele osuplosti nad tem, kar je na poti sproti odkrivala moja radovednost. Hotel mi je pokazati tudi nekaj, kar ni bilo namenjeno turistom. Prešla sva več ozkih, prašnih in temnih ulic z oboki, do katerih so vodili nekakšni tuneli. Ljudje so se sklanjali med razpadajočimi stebri nad kupi starih cunj in jih v trdem mraku prekladali iz ene vreče v drugo. Resničnost v podobi alegorične revščine.
Potem sva šla naprej in »vodič« je dejal, da ulica, ki jo iščem, ni več daleč. Čez čas se je na začetku novega brezpotja ustavil, rekoč, da sva prispela. Zaman sem obračala glavo na vse strani, da bi videla, kje piše, da je to res Zukak al Midak. Vzdolž kratke in ozke uličice ni bilo videti nobenih obokov, tako značilnih v opisih iz knjige. In nobene kavarne. Kje je torej ulica Sanadiqiya, v katero se, skladno s knjigo, izteka Midaq Alley? Odgovora nisem dobila. Kako se od tod pride do še bolj znamenitega trga Husein in Zelenih vrat? Nobenega pravega pojasnila.
Kljub temu nisem bila razočarana. Več kot dveurno romanje po četrti Azhar je temu, kar sem prebrala v knjigi, dalo dovolj natančen realistični okvir. Resnično življenje se mi je še enkrat pokazalo močnejše od domišljije, ki jo je napajalo. V bistvu sem dobila to, kar sem iskala. In morda še več.
Opazila sem, da se je medtem znočilo, in prosila spremljevalca, naj me odpelje nazaj do tja, kjer sva začela obhod. Odgovoril mi je, da me bo pospremil do najbližjega postajališča, saj je do izvorne točke precej daleč. Vse se je kar najlepše izteklo. Dobil je napitnino, s katero je bil očitno zadovoljen, potem ko mi je med potjo razlagal, da mora preživljati številno družino. In taksi me je varno pripeljal v hotel, kjer sem lahko stresla pesek iz čevljev.
Kairo. Foto: Reuters.
Čez dobrega pol leta me je Unija za Sredozemlje spet pripeljala v Egipt, tokrat v Aleksandrijo. In seveda tudi v njeno slovito knjižico, katere okna so se ogledovala v spomladanskem odsevu morja. S pogledom sem zaman iskala majhno jadrnico z rdečim jadrom. O njej je pisal francoski pevec grškega rodu Georges Moustaki, avtor uspešnice Le Métèque iz leta 1969, ki je bil doma iz Aleksandrije. Oče, ki je imel veliko knjigarno, mu je kupil jadrnico z rdečim jadrom, da jo je ločil od drugih in se prepričal, da fant ni zašel predaleč na morje.
V knjigarni znamenite aleksandrijske knjižnice niso imeli Aleksandrijskega kvarteta Lawrencea Durrella. Namesto tega sem naletela na zbirko novel Seven Days at the Cecil, ki jih je napisal Harry Tzalas. In v njenem uvodu na naslov hiše, kjer je med drugo svetovno vojno bival Lawrence Durrell.
Naslednji večer sem se odpravila peš s trga Saad Zaglul, kjer stoji znameniti hotel Cecil, da bi našla Durrellovo hišo v četrti Moharrem Bey. V hotelu so mi povedali, da je to zelo daleč, in mi dali napotke o smeri, ki je vodila z obale v srce mesta. Ja, res ni bilo blizu, toda pot je bila zanimiva.
Ni se mi mudilo, sprehajala sem se po nesluteno obljudeni večerni Aleksandriji, po bolj ali manj širokih ulicah, na katerih so domačini posedali v kavarnah in klepetali pred trgovinicami. Od časa do časa sem vprašala za smer. Opazila sem, da je vprašani vedno odšel do starejšega možaka, ki je sedel nedaleč stran. In mi potem prijazno pokimal, naj se mu približam in mu pokažem listek z naslovom. Nihče me ni zavrnil, vsi so bili pozorni in vedno sem dobila prava navodila.
Ko sem po skoraj dveh urah na nekem križišču spet oklevala, kam naj zavijem, mi je starosta neke restavracije odredil za spremstvo svojega vnuka. Zadnji del poti je bil res najbolj zapleten.
In potem je bilo natanko tako, kot je zapisal avtor v knjigi, ki sem jo kupila prejšnji dan: »Četudi v propadajočem stanju, pogumno izziva zob časa in človeškega zanemarjanja.« Pred menoj se je dvigala visoka starinska železna ograja, za katero se je v medli svetlobi ulične svetilke skrival divji angleški vrt s starimi drevesi in ruševino med njimi. S ceste je bilo skozi prostran balkon v prvem nadstropju in okna brez stekel mogoče ugledati njeno zevajočo prazno notranjost. Ostale so le zunanje stene vile s prelepo fasado. Na obeh bokih sta jo skoraj popolnoma ukleščila dva ogromna stanovanjska bloka, ki sta očitno stala na delu njenega nekdanjega vrta.
Zdelo se je, da skuša neizprosno zadušljiva prisotnost betonskih kolosov nekdanji lepotici, ki je kljub ruševini ohranila neizbrisne sledi svojih najboljših časov, nedomiselno dopovedati nekaj o neogibni minljivosti lepote in slave. Ona pa na vse odgovarja z elegantno lahkotnostjo in distanco svojega nekdanjega prebivalca Lawrencea Durrella.
Pisatelj Jacques Lacarrière je v predgovoru k francoski izdaji Durrellove novele Stiff upper Lip napisal, da mu je nekoč Durrell navdušen pripovedoval, kako je njegov cenjeni rojak E. M. Forster, avtor Howardovega kota, Sobe z razgledom in Poti v Indijo, dejal, da je grško-aleksandrijski pesnik Kavafis oseba, ki ima »rahlo poševno stališče do preostalega sveta«. Lacarrière ugotavlja, da je bil takšen tudi Durrell, saj si ni delal utvar o svetu, a je do njega občutil »kozmično opitost«.
Moj mladi spremljevalec, okrog katerega se je zbrala gruča ljudi, me je vprašal, ali se zanimam za nakup hiše. Ne, ne, samo pogledati sem hotela. Ko sem mu ob slovesu hotela dati napitnino, je džentelmensko dejal, da mu je bilo v veliko čast, in stekel čez cesto nazaj k dedu.
Odločila sem se, da bom tudi nazaj odšla peš, prepričana, da bom sama našla pravo pot. Doseženi podvig me je navdal s prav posebno evforijo. Hodila sem zelo hitro, in ko sem v nekem trenutku stopila izza vogala, sem se spotaknila ob lesene noge reklamnega panoja, ki je bil postavljen na pločniku. Padla sem in trdo pristala na obeh dlaneh in kolenu. Še preden sem se pobrala, so se zraven mene znašli trije moški v tradicionalnih oblačilih. Dva sta mi pomagala vstati, tretji pa mi je podal torbico in stvari, ki so se iz nje raztresle naokrog. Četrti je prišel iz hiše in bil deležen toče jeznih besed vseh treh. Spoštljivo me je povabil v svojo turistično poslovalnico in mi ponudil kozarec vode ter se nadvse opravičeval. Alkohola za razkužitev rane seveda ni imel.
V hotelu sem si čez noč oskrbela rane na dlaneh in kolenu z ledom in bila potihem zadovoljna, da se je moj večerni izlet dobro končal. Veselila sem se vrnitve naslednjega dne, saj sem imela vozovnico za vlak do Kaira, namesto da bi se vračala z avtomobilom po isti poti.
Vožnja je bila magična, kakor da se je čas zavrtel nekaj stoletij nazaj. Železniška proga vodi vzdolž rodovitnih polj ob Nilu, kjer ljudje še vedno orjejo s plugi in bivoljo vprego ter se s prastarimi gibi z rokami sklanjajo k zemlji. Na železniških postajah je bilo povsod ogromno ljudi in zdelo se je, da so premnogi tam samo zato, da mahajo potnikom v mimovozečih vlakih, ki jim s postankom napravijo kar največje veselje ...
Barcelona
Čez dva tedna je bil sestanek nacionalnih koordinatorjev Unije za Sredozemlje na njenem sedežu v Barceloni. S kolegico sem zvečer sedela na vrtu neke restavracije blizu Ramble. Raje kot na sosednji stol sem škatlasto torbico neprevidno položila pod mizo na tla. Medtem sta se približala mizi dva vsiljiva in krileča klovna z rožami v rokah. Ko sta odnesla pete, sem v trenutku dojela, da mi je eden od njiju spretno izmaknil torbico. Nemudoma sem se spomnila, kako mi je prav to torbico, z vso raztreseno vsebino vred, nedavno galantno pobral neznani domačin v Aleksandriji, medtem ko sta mi druga dva pomagala vstati ...
Na Kairo in Aleksandrijo imam zato zelo lepe spomine, nekoliko manj pa na Barcelono. Ne morem se namreč otresti misli, da bi bilo vse drugače, če bi me tudi tisti večer po tem mestu vodila knjiga.
***
Milena Šmit je nekdanja slovenska veleposlanica.
