Zvok ustvarjanja, ritem rušenja

»Premiki ljudstev so nekaj zelo zelo velikega. V zgodovini jih je bilo veliko, vendar po njih nikoli več ni bilo enako kot prej.«

pet, 30.10.2015, 06:00

Njene skladbe v Srbiji in po svetu javno izvajajo od leta 1968. Ukvarja se z mejnimi glasbenimi področji, radiofonsko in scensko glasbo. Hkrati tudi piše. Objavila je nekaj knjig in več esejev. V Srbiji je enako znana kot skladateljica in kot ­pisateljica.

Ko sem zaprosila taksista, naj mi ustavi pred starim, a obnovljenim poslopjem v Karađorđevi ulici, se mi je zdelo povsem logično, da je nekje v tej hiši, po njeni sivi fasadi se je vzpenjala svetloba reflektorjev, pravo prizorišče za koncert, na katerega sem se napotila.

Malo me je zmedla tišina nad rdečo preprogo, razprostrto čez marmornate stopnice. A ko sem vprašala dekle v uradno ozkem krilu in čevljih z zelo visokimi petami, ali je to Mikser House in ali bo tukaj potekalo Ogrevanje za BUNT, mi je ta z zadržanim nasmehom in malce nervozno dlanjo pokazala, da moram stopiti čez cesto in da bom tam našla tisto, kar iščem. »To tukaj,« je za vsak primer dodala deklica, »to je poslopje Geozavoda in tukaj lahko vidite makete projekta Beograd na vodi

Če je postal ta projekt metafora institucije, v katere simboličnost vlagajo velike politične investicije, če je poslopje Geozavoda dom, v katerem stanujejo slabo oblikovane ambicije sedanje srbske vlade, da bi iz mesta z dvema milijonoma prebivalcev s strmimi ulicami in kaotičnim antiurbanizmom naredili bleščečo metropolo, je bil kraj, ki sem ga iskala, gnezdo alternative. V vseh pogledih.

To je bila nekdanja industrijska garaža, ki so jo spremenili v prostor za kulturne dejavnosti in multidisciplinarna izhodišča za razvoj kreativne ekonomije Srbije in celotnega območja. Tukaj se, kot je zapisano na njihovi spletni strani, »vzpostavlja dialog med sodobnimi globalnimi težnjami in domačo območno prakso«.

Naziv Mikser House sem si v mislih prevedla kot »hiša, v kateri se prepleta ­različnost«.

In res, tak je bil tudi koncert, s katerim so napovedali letošnji festival BUNT. Klasični glasbi so sledili džez, gospel in blues, pri čemer je bil vsak trenutek dveurne prireditve nekje na vrhuncu vala takšne umetniške energije, kakršno je imel Beograd, ki se ga spominjam iz rane mladosti.

Bunt = upor

Na prireditev Ogrevanje za BUNT sem odšla predvsem zato, ker sem se za naslednji dan dogovorila za intervju z Ivano Stefanović, skladateljico, pisateljico, esejistko in članico skupine, ki stoji za festivalom, katerega polno ime je Beogradska umetniška nova teritorija (Beograjsko novo umetniško ozemlje). Najprej sem hotela slišati, ali v resnici zveni v dobesednem pomenu te besede. »Bunt« v srbskem jeziku pomeni »upor«.

(Ivana Stefanović. Foto: Dragan Jevremović)

»BUNT je nastal pred tremi leti,« mi je pojasnila Ivana Stefanović, ko sva se naslednjega dne sestali v njenem beograjskem stanovanju, »in to kot izraz nezadovoljstva glasbenikov nad sedanjimi razmerami. Čeprav gre za akronim, ta v resnici pomeni upor. Odkrito smo hoteli povedati, da nam niti najmanj ne ugaja smer, s katero se tako zelo omalovažuje glasbo.«

Pobudnik in glavni idejni vodja, mi je pojasnila Ivana Stefanović, je sloviti flavtist Ljubiša Jovanović, ki je vrsto glasbenikov tako sprovociral, da so povedali, kakšno dogajanje si želijo na tem festivalu. »Danes, torej tri leta pozneje, se še vedno nismo kdo ve kako oddaljili od tistih občutkov. Tudi danes delamo brez kakršnih koli že subvencij – predvsem ne dobivamo ničesar od države. Dejstvo pa je, da odpiramo alternativni prostor za glasbenike, ki kljub nadarjenosti in zmogljivostim ne pridejo do odrov, na katerih v tem mestu potekajo koncerti.«

Sicer pa tudi v glasu Ivane Stefanović slišim uporništvo, ko pravi, da BUNT že ima prvine gibanja in da se širi, čeprav ga ne podpirajo državne institucije in nima denarja za oglaševanje, tako da mora tudi za napovedi letošnjega festivala, ki bo v različnih dvoranah trajal od 1. do 9. novembra, uporabljati facebook in esemese. Alternativa v vseh pogledih. »Želimo si odpreti nov prostor in zapolniti vrzeli v strahotno konvencionalni razporeditvi, ki jo financira država,« pravi skladateljica in znova se mi zdi, da je stisnila pest, kot da bi mi hotela odgovoriti na vprašanje, ki ji ga nisem zastavila. »Ne, ne bomo ­odnehali!«

Presežek kulturnega zanesenjaštva

Ko jo vprašam, kako to, da ima Beograd tolikšno ustvarjalno zmogljivost – kajti vse tisto, kar sem prejšnji večer slišala na koncertu, je bilo v vseh pogledih in segmentih na svetovni ravni –, Ivana Stefanović pokima. »To je čas velikih talentov,« pravi, »z veliko ljudmi z dobro ustvarjalno močjo. Cinično bi bilo, če bi dejala, da se vse to dogaja prav zaradi tega, ker imamo ves čas eno, nato drugo in potem še tretjo krizo, tako da nikakor ne moremo vzpostaviti dobrega sistema. Dejstvo je, da lahko ob tem celo na lastni koži občutimo, da imamo mnogo ne le nadarjenih, ampak tudi vztrajnih ljudi. Tukaj je svojevrsten nenavaden presežek kulturnega zanesenjaštva.«

Ko sem že upala, da bo najin pogovor zašel na bolj optimistično področje, na katero, se mi zdi, v Beogradu pritiskajo vsi mogoči problemi, mi Ivana Stefanović nameni opozorilni pogled. »To ni dobro! Ni dobro, dokler se ne vzpostavi sistem! Kajti zanesenjaštvo lahko v hipu poide. To je nekaj, kar se zelo hitro porazgubi. Lahko si nekdo zlomi gleženj in konec je z njegovim poletom – ne more več plesati baleta.«

Pa vendar, ponavlja sogovornica, »celo takrat, ko ostane brez sleherne podpore – finančne in operativne –, kulturno življenje tukaj dobesedno vre, prepojeno z ustvarjalno energijo in na vrelišču zaradi človeškega zanesenjaštva.«

Na moje vprašanje, ali se bo BUNT razširil tudi na širše območje, Ivana Stefanović zavzdihne in pravi, da je njihov prvi cilj, da se razširijo po Srbiji. Čeprav festival tudi za kaj takega nima denarja, je prepričana, da jim bo na koncu uspelo. Kar zadeva sodelovanje s širšim območjem, pa pravi, da ima za to samo dve besedi: »Na žalost!«

»Na žalost,« še naprej odgovarja na moje vprašanje o sodelovanju umetnikov naše regije, »so nam dovolili, da zanimanje enih za druge preveč usahne. Zaprli smo se v svoje majhne države in nimamo občutka, da se medsebojno potrebujemo. To je zelo slabo.«

Vsakič, ko mi opiše razmere v srbski kulturi kot slabe, se v njen glas povrne upor. »Dobro je, da prihaja nova generacija, ki tega ne bo sprejela. Generacija, ki je zgodovinske zagrenjenosti več ne zadevajo. Ta generacija bo preprosto hotela – in zdaj bom izrekla to grozno, a zelo precizno besedo – trg! Romantično je govoriti, da ima umetnik potrebo po tem, da ga sliši čim več ljudi. Seveda to drži. Po drugi strani pa je prav, da se pove, da si umetnik želi to, kar je ustvaril, ne le pokazati, ampak tudi prodati – neposredno ali posredno. Zmanjševanje trga umetnosti je slaba novica. Ta beseda se mi gnusi, a vsi mi potrebujemo trg.«

Če kdo sliši moj glas

Kljub boleči ugotovitvi, da se je sodelovanje med umetniki iz držav te regije zmanjšalo, ker je usahnilo medsebojno zanimanje, je Ivani Stefanović prejšnji mesec uspelo uresničiti – po njenem – zelo uspešno sodelovanje z zborom Slovenske filharmonije. Ta zveza je bila resda vzpostavljena prek svetovnih povezav, saj je bila njena skladba Če kdo sliši moj glas po dvojni selekciji (najprej v srbskem Združenju skladateljev in nato v Društvu za sodobno glasbo, ki je mednarodna organizacija) izbrana za izvedbo na Svetovnih glasbenih dnevih, ki so septembra letos potekali v Ljubljani.

»To je bila moja prva udeležba na Svetovnih glasbenih dnevih, tako da sem se že zato veselila odhoda v Ljubljano. Nato se je zgodilo še nekaj zelo pomembnega: moje zborovsko delo je prišlo v roke reprezentativnega ansambla, kot je zbor Slovenske filharmonije. Zbor poznam že dolgo in ni nikoli popuščal v kakovosti, zdaj ima za dirigentko mlado in izjemno Martino Batič, ki je v resnici vrhunsko pripravila mojo skladbo.«

»Tukaj sem, stojim pred vrati in trkam: če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom vstopila in večerjala z njim in on z menoj.« Ta stavek iz Apokalipse je Ivana Stefanović uporabila kot človeško sporočilo, ki ga prinaša njena skladba. »Človek stoji pred vrati in želi vstopiti,« pravi. »S trkanjem tistega v hiši poziva, naj odpre vrata, kar je komunikacija na eni ravni. Nato si želi z njim večerjati, kar je višja stopnja komunikacije, in še več, hoče, da tudi ta drugi človek večerja z njim, kar je tretja in najvišja raven komunikacije. S to skladbo sem hotela povedati, da vam 'bom vedno trkala na vrata'.«

Vprašam jo, ali misli, da je to, torej komunikacija med ljudmi, edino, kar lahko ta naš svet reši pred apokalipso, in Ivana Stefanović se s tem previdno strinja: »Bodimo bolj natančni: to je poskus, da bi to storili, poziv, naj to počnejo tudi drugi.«

Civilizacija, ki izginja pred očmi sveta

Pogovor o njeni skladbi, izvedeni v Ljubljani, me vodi naprej. Na drugo celino. Pred vrata velike civilizacije, ki izginja pred očmi sveta.

Ivana Stefanović se je pred dvema desetletjema mudila v Siriji. Mar je ob tem sploh treba posebej poudariti, da je Ivana človek, ki posluša mesta. V tistem obdobju sta nastala knjiga Potovanje v Damask in radiofonski zapis Prve vzhodne sanje. Lahko bi rekli, da gre za isto sliko, ustvarjeno v dveh oblikah. Lahko bi tudi rekli, da gre za dve Ivani Stefanović: eno, ki posluša zvoke in šume neznanega sveta; drugo, ki o zvokih in šumih razmišlja.

»Hotela sem ohraniti takšno Sirijo, kakršna je bila v tistem trenutku,« pravi. »Doživela sem jo neomadeževano, krhko in razmišljala, da se bo kmalu začelo prodiranje zahodnjaštva, da bodo postavili blagajne, na katerih se bodo kupovale vstopnice za ogled spomenikov …, da bodo okoli Palmire namestili reflektorje. Zato sem opisovala to nedolžno deželo v želji, da bi jo po svoje ohranila, izkazalo pa se je, da je šlo vse skupaj v popolnoma drugo smer. Ne v smer sprejemanja zahodnjaštva, temveč v uničenje. Izkazalo se je, da sta moja knjiga in radiofonski zapis pričevanji o deželi, ki ne obstaja več.«

(Ivana Stefanović. Foto: Dragan Jevremović)

Vprašam jo, kako je doživela to pustošenje, in Ivana Stefanović, vidno pretresena, gleda nekam v daljavo, kot da bi hotela nečemu prisluhniti. »Uničenje Palmire je strašno na več ravneh. Najprej jo je porušil čas, saj je to 3000 let staro mesto v resnici mrtvo. To, kar zdaj rušijo, so ruševine, ne rušijo mesta, temveč ostanke nečesa, kar je bilo nekdaj mesto. Ne morem razumeti uma, ki se odloči, da bo razstrelil Baalov tempelj … Kje je problem v tem starodavnem kamenju? A Palmira in Baal Šamin sta bila nekako živa – in razmišljati o tem, kako je bilo nekaj nekdaj živo, nato pa doživelo drugo, tretjo in še četrto smrt … To je nekaj strašnega.« Obstane, kot da okleva končati stavek, nato pa kljub vsemu doda: »In pravzaprav zelo navdihujoče za umetnika.«

Ko ji predlagam, da bi skupaj razmišljali, kaj je sporočilo smrti nečesa, kar je že mrtvo, se Ivana Stefanović zamisli in prešteje svoja dela, ki so jih navdahnila porušena mesta. V Starem Rasu v Sandžaku je, kot pravi, poskušala »prebuditi razne duhove, ki so se morali tam vrteti zgodovinsko in kulturno«, iz Sarajeva se je rodila njena Lacrimosa, nekakšna žalostinka nad tem porušenim mestom, Prve vzhodne sanje je posvetila Damasku in sirskim mestom, ki so jih pozneje porušili do tal. »Ne morem si kaj, da ne bi opazila, da se po spletu okoliščin, medtem ko živimo nekakšno normalno življenje, ves čas spotikamo ob svojevrstne strašne ruševine nekega prejšnjega ali sedanjega sveta,« pravi. Med naju se tihotapi tema, polna nepričakovane žalosti. Pogovor sva začeli z ustvarjalnim zanesenjaštvom. Ustavili pa sva se ob uničujočem ritmu zgodovine.

»Kakšen bi bil svet, če bi svetovno ureditev vzpostavljal skladatelj?« jo vprašam in upam, da se bova vrnili k bolj vedrim zvokom. »Videti bi bil kaotično,« pravi Ivana Stefanović. »Umetniki ne marajo politike in se jim celo malce gnusi, tako da ne verjamem, da bi se hoteli spuščati v spreminjanje svetovne ureditve.«

Sočutje

»Pa vendar,« vztrajam, »vi tako pri pisanju proze kot pri komponiranju posvečate veliko pozornosti ritmu kot nosilcu sporočila. Če bi hoteli opisati današnji svet z določenim ritmom, kakšen bi bil ta ritem?«

Obe molčiva. Jaz iščem smisel postavljenega vprašanja. Ivana Stefanović v mislih posluša svoj odgovor. »Mislim, da skupnega ritma preprosto ni,« končno izreče. »Skrivnost številnih problemov je v tej aritmičnosti, in to zato, ker en ritem ne upošteva drugega, zato ker to ni kakofonija, temveč določena oblika spopada ritmičnih formul. Ritem je svojevrstna skrivna komunikacija in verjetno je svet nekaj aritmičnega in medsebojno sprtega.«

Verjetno me je pritegnila skladateljica v pisateljici, tako da nadaljujem z vprašanji o zvokih našega časa, ki se ji po mojem mnenju zdijo smešna. Morda celo odvečna. »Predstavljajte si, da nekdo čez sto let posluša vaše skladbe, kaj mislite, kaj bi slišal o tem svetu?«

»Zdaj ste me ujeli v občutkih, da delam zdaj in tukaj. In zdaj hočem nekaj slišati, to je moj cilj in dlje od tega ne grem.«

»Ali pa si predstavljajte, da pridejo vesoljska bitja in s svojimi senzorji zaznajo vašo glasbo. Kaj bi po vašem mnenju izvedeli o nas?«

»Videli bi, da v našem svetu obstaja sočutje,« pravi Ivana Stefanović. »Kajti po mojem mnenju je v vsem, kar sem delala, nekakšno sočutje s preteklostjo, sedanjostjo …, da je čustveno in tega se ne bojim. Tega se ne sramujem, čeprav se zavedam, da je sodobna glasba že pred časom dobila panogo, ki se ukvarja z odnosi in strukturo, ki izhaja iz bolj hladnega odnosa. Vendar pa sem se jaz obdržala na čustveni ravni in menim, da bi lahko vesoljci to prebrali, če bi imeli naprave za odkrivanje glasbe.«

Njen odgovor me je znova ponesel k Siriji. Natančneje povedano – k Sircem. Če kdo sliši moj glas, naj se ta v hipu spremeni v prošnjo beguncev, naj jim Evropa odpre svoja vrata. Skladateljico vprašam, ali se lahko njeno sporočilo nanaša tudi na reko ljudi, ki potujejo skozi Beograd.

»Čutim močno družinsko povezanost s temi ljudmi,« pravi, »čutim, da sem si blizu z njihovimi fiziognomijami, a to, kar se dogaja in pri čemer je Beograd le ena od postaj, saj je pot beguncev veliko daljša, kaže, da je zgodovina prav tukaj obrnila novo stran. To je nekaj zelo velikega, pravzaprav si je nemogoče zamisliti, kaj je to, a posledice bodo velikanske. Kajti premiki ljudstev so nekaj zelo zelo velikega. V zgodovini jih je bilo veliko, vendar po njih nikoli več ni bilo enako kot prej.«

Medtem ko se v pogovoru nenehno sprehajava od Beograda, ki daje vso potrebno pomoč ljudem, ki bežijo pred pustošenjem, pa do Damaska izpred 20 let, kaotičnega in prašnega, a takrat še povsem sekularnega in dobrohotnega, Ivana Stefanović poudarja, da je ponosna na svoje mesto, ki je odprlo vrata in si s prišleki delilo večerjo. »Ponosna sem, ker nisem slišala niti za en primer, da bi kdo sirski materi z otrokom odrekel pomoč,« pravi. »Vsaj kolikor vem …«

Konec žalostne poti

Nekajkrat sva se v pogovoru dotaknili tudi mračnih napovedi vsega tistega, kar se bo zgodilo. In kar nekajkrat sem imela občutek, da je Beograd razkoračen nad globokim prepadom, v katerem sta se pomešali njegova močna kultura in vidna nekultura. Eno nogo ima na tleh navdihujoče alternative, njegova druga noga pa se spreminja v steber Beograda na vodi. »Ne morem si kaj, da vas ne bi vprašala,« sem ji rekla na koncu pogovora. »Upate, da se obetajo boljši časi?«

»Zagotovo,« odločno odgovori Ivana Stefanović. »Ne verjamem v to, da lahko ta žalostna pot, po kateri stopa svet, traja dlje časa. Vem samo to, da po takšnih težkih časih, ki so seveda lahko še težji, prihajajo boljši časi.« In znova je v njenem glasu čutiti upor. Ki pa je malce bolj mil kot na začetku najinega pogovora. Je pa po vsem, česar sva se dotaknili, še odločnejši. Obljubim, da bom spremljala BUNT. In ob smehu vzajemnega prepoznavanja se razideva, kot da se poznava od nekdaj.

Preden se napotim na ulico, ki jo je umilo dolgotrajno deževje, vprašam Ivano Stefanović, kako ona, ki posluša svet okoli sebe kot skladateljica in piše kot pisateljica, sliši Beograd. »Strahotno je hrupen, dokaj kaotičen, a ima v svojem zvoku dobroto,« mi odgovori. »Ne zveni kot hudobno mesto.« Hotela sem dodati, da je v Mikser House prejšnjo noč zvenel kot močno srce, ki utripa z ustvarjalnim zanesenjaštvom, a sem se spomnila, da sva o tem že govorili, tako da sem na hitro pograbila dežnik in se podala v vlažno temo.

Prijavi sovražni govor