Da bi postal prvak? Nemogoče!

Odkar je leta 2008 presedlal v razred motogp, italijanski motociklist Andrea Dovizioso ni izpustil niti ene preizkušnje SP.

Objavljeno
25. junij 2017 03.18
Eduardo Brozovič
Eduardo Brozovič
Odkar je leta 2008 presedlal v razred motogp, italijanski motociklist Andrea Dovizioso ni izpustil niti ene preizkušnje svetovnega prvenstva. V prvih 158 nastopih je zmagal le enkrat – v razmočenem Doningtonu 2009 –, torej v 0,6 odstotka dirk. Zato pa se je po zadnjih devetih štartih kar trikrat veselil prvega mesta. Pri 31 letih je hitrejši kot kadarkoli prej, po zaporednih zmagah v Mugellu in Barceloni pa je tik za petami vodilnemu Mavericku Viñalesu.

Kaj se je spremenilo v življenju izkušenega motorista Ducatija, svetovnega prvaka do 125 ccm leta 2004 in podprvaka v četrtlitrskem razredu 2006 in 2007, ki je kar 2653 dni in noči čakal na drugi preblisk v kraljevski konkurenci in se boril z vsemi možnimi demoni dvoma? Mnogi so prepričani, da mu je koristil odhod Andree Iannoneja k Suzukiju, saj sta bila vedno na robu prepira. Še več jih meni, da je nanj blagodejno vplival prihod trikratnega svetovnega prvaka Jorgeja Lorenza, od katerega se je lahko nalezel šampionske miselnosti. Tretji bi dodali sodelovanje s psihologom, po katerem je spremenil svoj sistem življenjskih vrednot. Zdaj bolj ceni vse, kar ga obkroža, da ima po ločitvi od dolgoletne spremljevalke Denise še vedno sedemletno hčerko Saro in tudi novo zaročenko Alessandro ... Zanjo v šali pravi, da ima le eno napako. Piše se Rossi, tako kot njegov ogorčeni italijanski tekmec Valentino.

Vsakič, ko zmagaš, se nekaj spremeni

»Tudi sam opažam, da sem v zadnjih šestih mesecih postal drugačen človek. Vsakič, ko zmagaš, se nekaj spremeni. Ne le v tebi, ampak v celotnem dirkalnem moštvu. Vsi smo bolj samozavestni in sproščeni. Stvari okoli sebe vidim bolj trezno, kar mi nedvomno koristi. V našem poklicu vsi dirkajo do skrajnih meja, zato odločajo že malenkosti in tvoj odziv nanje,« razmišlja trenutno najbolj vroči motorist svetovnega prvenstva. Njegova ljubezen do hitrosti pa sega še v rosna otroška leta v rojstnem Forliju. Ko je bil star tri leta, ga je oče Antonio, velik ljubitelj motorjev, posadil predse, zadaj pa sestrico Valentino. Pol leta pozneje je že prišel na svoj račun. Dobil je namreč stavo z očetom, da se bo naučil voziti kolo brez pomoči stranskih kolesc in padcev; za nagrado je dobil »brneči bicikel«.

Rojen domala na dirkališču

»Rodil sem se domala na dirkališču in oče me je že kot otroka prepričeval, da lahko postanem svetovni prvak. Zelo je verjel vame, kar mi je olajšalo delo pri prvih resnejših krogih, toda kljub obilici trdega dela sva se oba načakala. Ne morem prešteti, kolikokrat sem vse skupaj preklel in hotel odvreči motor, toda ko sem prišel domov, sem komaj čakal, da sem se vrnil na stezo. Adrenalin je močnejši od vsakega mamila,« priznava Dovi, ki je debitiral v svetovnem prvenstvu leta 2001 na aprilii do 125 ccm, nato deset sezon dirkal na hondi in eno na yamahi, zadnja štiri leta pa prisega na ducatija. In pred tremi tedni je postal prvi Italijan, ki je na VN Italije zmagal v razredu motogp na italijanskem motorju.

Uživa v domačih dobrotah in tekmah Milana

»Ducati je italijanski stroj, plod znanja mojih rojakov in se kljub svoji majhnosti uspešno kosa z japonskimi pošastmi. Zame pomeni dodatno povezavo z domom. V sebi sem pač še vedno podeželski fantič, ki se je ob začetku kariere vselej zmrdoval nad hrano, ki so mu jo ponujali v raznih državah. Sčasoma sem se odprl in začel odkrivati svet, toda najbolj uživam, ko se vrnem v Forli in k domačim dobrotam. Po okusnem obroku uživam tudi v tekmah nogometašev Milana, a sodim med razumne navijače. Ni ga poraza, ki bi me prikrajšal za dober spanec,« z nasmeškom razkriva italijanski as, prvi Ducatijev dirkač z dvema zaporednima zmagama po Caseyju Stonerju leta 2010.

Če bo najhitrejši še v nedeljo v Assnu, bo najstarejši absolutni zmagovalec treh dirk v nizu po Michaelu Doohanu leta 1998. Neredki ga potiskajo tudi v prve vrste kandidatov za osvojitev naslova prvaka, a sam se bremena odločno otepa, čeprav po prikazanem v zadnjih tednih ne deluje najbolj prepričljivo. »Zdaj zaostajam za Maverickom le za sedem točk in imam 16 točk naskoka pred Marcom Marquezom, vendar ne morem verjeti, da bi po preostalih enajstih dirkah prevozil končni cilj kot prvi. To je nemogoče. Nisem pesimist, le realno presojam razmere in še vedno menim, da moramo izboljšati marsikaj. Poskušam izhajati iz svojih občutkov in ne iz pogleda na vrstni red v svetovnem prvenstvu. Zato ne čutim prav nikakršnega pritiska, da bi moral postati prvak,« vztraja Andrea Dovizioso.