Dekle bo na Marquezove poljube še čakalo

Ko je Casey Stoner lani stopil pred novinarje s sporočilom, da ga čaka le še nekaj tednov dirkanja, se je zdelo, da je Jorge Lorenzo izgubil še zadnjo oviro pred prevlado v naslednjih letih. Hondino naznanilo, da bo v Stonerjeve čevlje stopil Marc Marquez, ni sprožilo večjega viharja. A 20-letnik je v sedmih mesecih motociklistično SP obrnil na glavo.

Marquez je za mnoge poosebljenje novodobnega tipa motociklista, ki bo prevladoval v prihodnosti, za mnoge je popolnejši dirkač od junaka 90. letih Valentina Rossija, čigar oboževalci se zdaj množično selijo na stran španskega mladeniča. V tej sezoni je med velike stopil s spoštljivim odnosom do naloge, pred katero so ga postavili, a brez sramežljivosti in previdnosti, ki bi ga zavirali pri uresničevanju njegovih nalog. Ko je sezono odprl s 3. mestom v Katarju, je bilo jasno, da je Honda kupila nebrušen dragulj, ko se je na naslednji postaji v ZDA zavihtel na vrh, je potrdil, da se uči s svetlobno hitrostjo, ko pa je v včerjašnjem finalu taktično ubranil vodstvo in sprejel prvo lovoriko v moto gp, je zgodbi o popolnosti dodal še jeklene živce, s kakršnimi bi se lahko meril tudi Robocop, junak režiserja Paula Verhoevna v istoimenskem filmu.

Četudi po ameriških merilih še niti ni dosegel polnoletnosti in so njegovo krstno sezono med elito zaznamovali tudi številni incidenti zaradi tveganih manevrov, kakršnim se pred leti ni mogel izogniti tudi Jorge Lorenzo, je Marquez prepričal vse, od najbolj čustvenih navijačev do pravih specialistov. Freddie Spencer, ki je desetletja veljal za najmlajšega zmagovalca in prvaka najmočnejšega razreda, si ga je že pred meseci zaželel za svojega naslednika. O njem z izbranimi besedami govori Michael Doohan, ki si lasti pet lovorik, Rossi je že poleti pred njim snel klobuk in tudi sam pritegnil ocenam, da ga prekaša po talentu in občutku za drsenje skozi krivine. Za nameček Španec srca navijačev osvaja z zgovornostjo, odprtostjo, že skoraj otroško prisrčnostjo in šaljivostjo, ki so jo v zadnjih letih ob izmenjujoči se prevladi Stonerja in Lorenza vsi že krepko pogrešali.

Zanj je bilo sicer prelomno leto 2004, ko se mu je pot križala z Emiliem Alzamoro, sicer svetovnim prvakom do 125 ccm iz leta 1999 in zdaj njegovim dirkalnim gurujem, ki je včeraj v boksu točil solze, ko je njegov varovanec končno zadnjič v sezoni prečkal ciljno črto. Jasno je pač, da bo Marquez zdaj postal dobro zaščitena Hondina kokoš, ki bo v naslednjih letih zagotovo znesla še veliko zlatih jajc. Kakšno vrednost nosi v sebi, pove tudi podatek, da je postal šele četrti dirkač v 65-letni zgodovini svetovnih prvenstev, ki je bil prvak v vseh treh razredih. To je pred njim uspelo le Miku Hailwoodu, Philu Readu in Rossiju. Zanimivo, njegove oboževalke so na medmrežju osnovale celo stran z naslovom Hočem postati Marquezovo dekle, kar je sicer še uresničljiv cilj, saj je Španec še vedno samski, a je obenem v enem od intervjujev v poetičnem slogu dal jasno vedeti, zakaj je tako: »Moje trenutno dekle je moj motor. Večino poljubov namenim njemu. Zame to ni stroj, ampak moj spremljevalec na poti. Na njem preživim cele dneve. Zaročenke nimam, zame je ta čas najbolj pomemben motociklizem in ne razumem tistih, ki dekleta s seboj vodijo v bokse. Tja gremo, da delamo,« je z zanimivim razmišljanjem postregel Marquez, sicer prvi svetovni prvak najmočnejšega razreda po Kennyju Robertsu leta 1978, ki je lovoriko osvojil v prvem letu.