Hancock dirka in živi brez zavor

Je štirikratni svetovni prvak v spidveju. Od njegove prve lovorike sta minili dve desetletji. Podrl je že vse starostne rekorde, a se še ne spogleduje z upokojitvijo. Je kot staro vino. Vedno boljši je, bolj zanesljiv, bolj premišljen, bolj potrpežljiv. Greg Hancock šteje 46 pomladi, ima tri sinove, najstarejši, 11-letni Wilbur, že žanje prve uspehe. V spidveju, seveda.

Na leta se kratkomalo požvižga. Rad poudari, da je telo še v dobri kondiciji, in dokler se bo odzivala tudi glava, se bo šel ta posel. Klubskih obveznosti si na grbo ne naloži preveč: »Zdajšnji urnik mi zadošča in obenem dovoljuje, da dovolj časa preživim z najbližjimi, saj je prožen in prilagodljiv. Če bi bil na poti šest, sedem dni tedensko, tega ne bi več prenašal tako preprosto kot pri osemnajstih,« se ob omembi staranja zgolj namuzne. »Ko se bom enkrat zbudil in si rekel, da nisem več zmožen postati svetovni prvak, bom slekel kombinezon in ga dokončno zagnal v koš.« Stavi na znanje, manj na srečo. Verjame, da je vsak svoje sreče kovač.

Vse odkar je Billy Hamill pred desetletjem zapečatil svojo garažo z motorji, je Hancock osamljeni ameriški jezdec med svetovno elito. A zadnja leta je spet zaznati znake oživljanja. »Spidvej se vrača onkraj luže. Napredek je viden in hiter. Billy se res trudi in je v ozadju vsega. Ko smo bili mi otroci, smo imeli vrhunski program dela. Nedolgo po tem, ko sem se preselil v Evropo, je spidvej v ZDA začel usihati in zamirati. Toda zdaj se vrača, v velikem slogu,« poudarja štirikratni šampion, a dodaja, da Američani po priljubljenosti panoge zlepa ne bodo ujeli Evrope: »Ne moremo se pač kosati s Poljsko, kjer je spidvej šport št. 1, na Danskem št. 2 in na Švedskem št. 3.«

Letos je, prvič v karieri, zmagal tudi na VN Švedske, ki mu je med vsemi najbolj domača. Švedska je njegova druga dežela, tam živi med sezono in tam je našel tudi življenjsko sopotnico Jennie, s katero ima trojni naraščaj: Wilburja, Billa in Karla. »Vse, kar mi je prejšnja leta v Målilli spolzelo skozi prste, se mi je letos vrnilo. To zmago sem čakal najbolj nestrpno. Večkrat sem bil blizu, a mi ni bila usojena. Vsi vedo, kako sem povezan s Švedsko. Tu imam drugi dom, ženo, otroke, sponzorje, mehanike, številne ljudi, ki mi stojijo ob strani,« je orošenih oči pripovedoval o svoji 21. zmagi za SP, edini letos.

Bil je vzornik in mentor številnim dirkačem, danes je predvsem trojici sinov, ki pridno capljajo po njegovih stopinjah. Skozi spidvej jih tudi vzgaja: »Kot popotnico za življenje jim skušam v glavo vcepiti, da so sestavni del slehernega športa tudi porazi. Enako kot v življenju. Nikdar ne obupaj. Dostojno prenašaj poraze, sprejmi jih kot nekaj koristnega za prihodnost. Dober zmagovalec je tudi dober poraženec.« Brez sramu priznava, da je še vedno živčen pred slehernim štartom. Če nisi, pravi, je nekaj narobe. Da pa je treba znati tremo zasukati v pravo smer, dodaja.

Na najstarejšega sina, Wilburja, je iskreno ponosen, a se mora tu pa tam tudi ugrizniti v jezik: »Do njega ne želim biti pretirano kritičen, saj sem dovolj že do sebe. Zadovoljen sem s tem, kar vidim. Je hitro učljiv. Ne želi si poškodb niti padcev, a ga tega ni strah. Dirka v mejah svojih sposobnosti, a na treningih minule zime sem opazil njegov izjemen napredek. Nič ga ni vrglo iz tira. Storil je par napak, a jih je nemudoma popravil. Ni obupal niti zbezljal. Postavil se je na štart in poskusil znova.«

To, da ga želi najstniški sin posnemati na vsakem koraku, ga občasno tudi moti. »Zavedam se: opazuje me kot sokol in srka vse, kar počnem. Želi doseči, kar sem dosegel jaz. Posluša me in pričakuje nasvete. Nikdar ga ne zavrnem, a ga v isti sapi spodbujam, naj se pusti navdihovati tudi pri drugih ljudeh. Toda, saj veste, oče je najbolj ponosen, kadar ga sin želi kopirati,« prizna Hancock starejši in podčrta, da ga ne sili nikamor, vendar bo, roko na srce, presenečen, če Wilbur čez deset let ne bo spidvejist. »Z Billom je drugače. Ni takšen navdušenec za spidvej, seveda se tudi on usede in dirka, a se po desetih minutah naveliča. Sleče se in igra v blatu. Raje vidim, da počne to, kot da bi ga rinil v nekaj, kar ga ne zanima,« konča superveteran, ki zase rad reče, da dirka in živi – brez zavor.