Tiskane izdaje
Škofja Loka - Današnja jubilejna deseta izvedba avtomobilistične gorsko-hitrostne preizkušnje Lučine, tretje dirke slovenskega DP in sploh prve letos na domačih tleh, je na štirikilometrsko progo iz Todraža zvabila že pregovorno izjemno veliko število bencinskih navdušencev, prireditelji iz AMD Zvezda pa so - ne po lastni krivdi - ostali brez pike na »i« odlično organizirani dvodnevni prireditvi. Zadnje od treh tekmovalnih voženj namreč niso mogli spraviti pod streho, saj je Madžar s hrvaško licenco Istvan Kavecz s svojim BMW M3 prebil ograjo in končal daleč s proge, jo pri tem k sreči odnesel brez prask, a je bila zaščitna ograja tako močno uničena, da prireditelji v poznem popoldnevu niso mogli zagotoviti varne zadnje vožnje preostalim dirkačem, med njimi vsem kandidatom za zmago in najvišja mesta. Dirko so zato preventivno prekinili.
Generalne zmage se je torej z manj zmogljivim bolidom povsem nenadejano veselil Italijan Federico Liber (formula gloria C8F), ki je enega glavnih favoritov, Čeha Vaclava Janika (lola B02/50), ugnal za dve sekundi, na zmagovalni oder je pričakovano stopil še Madžar s hrvaško dirkaško licenco Laszlo Szasz (zitec 3000). V udarni deseterici sta končala tudi dva Slovenca: Marjan Smrdelj s »Ferrarijevo« lolo F3000 na sedmem mestu in zmagovalec v točkovanju slovenskega DP Aleš Prek z izjemno zmogljivim porschejem 997 GT3 na desetem. Prvega izzivalca Rada Raspeta (mitsubishi lancer evo 8) je pustil za sabo za slabih šest sekund, Slavko Zorman (renault clio williams) je na tretjem mestu zamudil že precej več. V razredu I je nepremagljivi Daniele Trani (citroën AX GTi) za seboj pustil tudi preobraženega Roka Turka, ki je standardnega peugeota zamenjal za MG ZR 105, vendar pa so ga po dirki diskvalificirali, ker ni imel dirkalnika v skladu s homologizacijo.
Smrdelj: Dirkam za hobi, niti ne tekmujem, temveč se peljem
Ob odsotnosti Ljubljančana Vladimirja Stankoviča edini Slovenec z bolidom, prekaljeni Pivčan Marjan Smrdelj, uvodnih dveh preizkušenj DP v Italiji ni odpeljal. »Res je, zame je bila to sploh prva dirka letos, nameravam pa sodelovati še na obeh preostalih na domačih tleh - v Ilirski Bistrici in na Gorjancih - ter pri sosedih v Buzetu. Pošteno povedano mi je dirkanje postalo hobi; niti ne tekmujem, temveč se peljem. Želim priti do cilja s celim bolidom, navožen nisem, vrhunsko dirkanje terja dosti kilometrov in veliko prakse, velikokrat pa tudi zgolj srečo.« In kaj Smrdelja v tem poslu sploh še motivira? »Na dirkah se pomladim, postanem 20, 30 let mlajši,« poudarja. Od Ilirske Bistrice pričakuje še več, to je navsezadnje spektakel pred njegovim domačim pragom: »Tam sem pustil mladost, neštetokrat sem prevozil tisto cesto, teren poznam kot lasten žep, tam treningov ne potrebujem. Potrebujem zgolj dobro voljo in suho cesto.« Tudi njegova hči Sanja je tekmovala v Lučinah za volanom zastave yuga. »Denarja v tem športu ni, sezono si pokrivamo iz lastnih virov, sponzorjev domala ni, jaz ga nimam niti jih ne iščem, s hčerko sama pokrijeva vsak svoj nastop.« Ob tem Smrdelj pohvali gledalce v Lučinah: »Prvovrstni so in neverjetni, pozdravljajo te in ti mahajo, vidi se, da kraj živi za to dirko.«
Prek: Počasi že jaz vozim avto, ne več obratno
Nekdanji evropski prvak Aleš Prek je navdušen nad lastnim napredkom od prejšnje sezone: »Nisem mislil, da bom storil tak korak naprej. Počasi spoznavam dirkalnik, zdaj ga že jaz vozim in ne več on mene. Največ manevrskega prostora imam še v zaviranju. Težava našega športa je, da se vozimo zelo hitro po navadnih cestah in je težko ocenit idealno točko zaviranja. Ko moraš po najhitrejšem delu s hitrosti od 180 do 200 km/h zavirati do 50 km/h, je dejansko težko oceniti optimalno točko zaviranja.« Nekdanji alpski smučar, ki je prav danes napolnil 32 let, ima svojstven pogled na to, kam plovejo gorske dirke pri nas: »Ko se pogovarjam s tujimi kolegi, vidim, da je raven pri nas res padla, vendar še zdaleč ne tako drastično, kot denimo v Italiji in Nemčiji. Pri nas smo napol profesionalci, dirkamo s svojim denarjem in ne s sponzorskimi sredstvi, pa se še vedno znajde 110 dirkalnikov na štartu, pa čeravno so vmes tujci.« Vrhničan z motivacijo doma nima težav: »Po duši sem dirkač, želim tekmovati, ne glede na to, ali na Portugalskem ali v Sloveniji. Doma nastopam, ker želim dve blagovni znamki, ki jih oglašujemo, spet vrniti ljudem, pa tudi, ker imam zelo natrpan urnik in si tujine niti ne morem privoščiti.«
Turk: Z dirkalnikom sva hitro postala domača
Rok Turk je tokrat sedél za volanom jeklenega konjička za reli - MG ZR 105. »Od Tomaža Kavčiča, domačina iz Lučin, in njegove ekipe sem pred dirko dobil povabilo, da imajo dirkalnik, iščejo pa voznika. Seveda sem se z veseljem odzval, cilj je bil tudi dobiti nekaj podatkov o dirkalniku,« je Idrijčan pojasnil, kaj ga je sploh privabilo v Lučine, saj na gorskih dirkah ni nastopil že vsaj sedem sezon: »Izgubil sem tudi malo stika s to panogo. V petek sem moral trikrat, štirikrat po progi, da sem si malo osvežil spomin tudi glede sistema gorskih preizkušenj, včeraj sem se usedel v avto, ki je sicer domačin na tej stezi, in odpeljal vse tri treninge, da sva si s 'konjičkom' postala malo bolj domača. Nekako sva našla skupni jezik, dobro sva se ujela, sem kar pozitivno presenečen. V razredu I je bil Trani pričakovano spredaj, saj vozi le gorske dirke z avtom, pripravljenim zanje, sem pa vesel, da sem bil relativno blizu, saj 2 do 3 sekunde na vožnjo niso tako velika razlika.« Turk, ki so ga zaradi neskladnosti MG ZR 105 s homologizacijo naknadno diskvalificirali, bo letos odpeljal še preostale tri dirke DP v reliju, že zdaj pa intenzivno dela za sezono 2014, v kateri se želi vrniti v Evropo, kjer ima še nekaj neporavnanih računov.
