Tiskane izdaje
Grmelo je in se prašilo. »Najbolj mi ustreza blatna proga, v dežju se vedno najbolje znajdem. A tudi na trdem brniškem terenu sem nabral veliko kilometrov. Ko sem bil mlajši, sem dirkal v vseh razmerah. Kadar je imel oče čas, me je peljal na dirkališče in takrat sem pač treniral, nismo se ozirali na vreme. Če hočeš biti dober, moraš obvladati vse terene,« je povedal Klemen Gerčar, motokrosist iz Lukovice pri Domžalah, drugouvrščeni v skupnem seštevku svetovnega prvenstva v razredu MX3. Najbolj adrenalinski so zanj na brniški progi skoki, pri katerih ga v višino ponese tri do štiri metre, v daljino okrog 40 metrov.
Dirkač AMD Brežice je letos veliko treniral tudi v Orehovi vasi, kjer ga prihodnjo nedeljo čaka vrhunec sezone. Lani se je na tekmi za SP pred domačimi navijači veselil premierne zmage. »Dirkališče je zahtevno in zato tudi meni najljubše. Ima specifično postavitev, veliko klancev in mehko podlago. Pika na i so luknje, pri katerih se pokaže tehnika. Na ravni podlagi si namreč vsak upa pritisniti na plin,« je opisal teren, na katerem si bo poskušal povrniti vodstvo v skupnem seštevku. Dotlej pa bo zavzeto treniral.
Z judom samozavestnejši
Gerčarjev dan za trening se med sezono začne ob 8. uri zjutraj z jutranjim tekom. Kakšno stvar postori še okrog svoje štiritaktne 450-kubične honde. Preden popoldne sede na motor, pomaga očetu v mizarski delavnici. »V zadnjem času največ treniram na Hrvaškem, ker od tam prihaja moj trener Nenad Šipek. V Sloveniji je z izjemo Orehove vasi težko najti progo na ravni zahtevnosti tistih v SP,« je povedal sogovornik. Na treningu simulira dirko. »Najprej je na sporedu ogrevanje 20 do 30 minut, nato dve vožnji, ki ju odpeljem 10 do 15 minut dlje kot na dirki, kar je dobra naložba za takrat, ko gre zares. Po koncu treninga se še raztegnem. Zdaj delam predvsem za eksplozivnost; na dveh, treh krogih, da lahko med dirko dvignem tempo, saj je cilj čim hitreje odpeljati krog.«
Ker so na tekmi pogosti kontakti s tekmeci – izrazita je gneča na štartu –, nas je zanimalo, ali se lahko dirkač s treningom pripravi tudi na prerivanje? »Vsaka točka šteje in zanjo se borimo. Nekatere proge ne dopuščajo, da bi tekmeca prehitel na lep način. In če nobeden ne popusti, pride do neposrednega stika. Da bi se znašel v takšnih situacijah, sem vadil judo. Moj cilj ni, da bi tekmeca vrgel z motorja, ampak pridobitev samozavesti v takšnih primerih,« je razkril Gerčar. Treninge si je popestril tudi z boksom. »A raje se bom držal motorja,« je pripomnil v smehu. Je med tekmeci prostor tudi za prijateljstvo? »Ko je tekma, se tekmuje, takrat prijateljstva ni. Kar se zgodi na progi, tam tudi ostane. Ko je dirke konec, pa se seveda tudi družimo in šalimo. Ni prav pri vseh dirkačih tako, a denimo z Matthiasom Walknerjem, lanskim svetovnim prvakom, se dobro razumeva, sva prijatelja.«
Pri delu z motorjem mu pomaga trener Šipek. Ker ni ves čas ob njem, ga takrat nadomesti kateri od Gerčarjevih prijateljev. »Na pripravah na Sardiniji je bil, denimo, z menoj prijatelj Rok. Pridružil se mi je tudi lani in že obvlada motor,« je razkril sogovornik, ki enkrat na mesec potuje na Češko, od koder je njegova tekmovalna ekipa. »Do tja imam osem ur in pol vožnje, zato grem na pot le, kadar moram urediti kaj nujnega. Pomagajo mi pri delu z motorjem in kritju stroškov za treninge in tekme, česar sam ne bi zmogel,« jim je hvaležen. Njegova honda je v osnovi vredna 8000 evrov. »Njena končna vrednost s prilagojenim vzmetenjem, izpušnim sistemom in drugimi dragimi malenkostmi, pa je med 15.000 do 20.000 evri.« Dva motorja sta namenjena treningu, dva tekmi.
Sezona ga stane med 40.000 in 50.000 evri. »V to so všteti stroški treningov in priprav, plačilo kondicijskega trenerja, trenerja za motokros, fizioterapevta. Znesek zmanjšujem tako, da kondicijskega trenerja nimam ves čas ob sebi, ampak samo v nujnih mesecih. S trenerjem za motokros sodelujem enkrat, dvakrat na teden. Na dve tekmi je z mano fizioterapevt. Poleg češke ekipe mi veliko pomagata tudi sponzorja Makita in Inotherm ter drugi pokrovitelji.«
V preteklosti je dirkal v razredu MX2, največja želja pa je napredovanje v kategorijo MX1. Kakšna je pot do tja? »Trda!« je pribil. »Letos sem imel tri ponudbe za MX1, ampak se nisem odločil za ta korak. Izkušnje iz prejšnjih let so me posvarile, da ne smem biti neučakan. Delati je treba načrtno, preskakovati stopnice ni pametno. V tej sezoni se bom poskušal izkazati v razredu MX3, želel bi si naslov svetovnega prvaka, po koncu pa bomo videli, kako uspešen sem bil in kakšne bodo ponudbe,« zrelo razmišlja 22-letnik.
S harmoniko
Zase pravi, da je vztrajen. »Živim za ta šport in veliko stvari sem se naučil precej zgodaj, saj sem bil v bencinskem svetu prepuščen sam sebi. Poslovni svet sem, denimo, spoznal že kot najstnik. Trmast sem in z obema nogama stojim na realnih tleh,« je povsem osredotočen na motokros.
Svojo športno pot je popestril z glasbo, natančneje s harmoniko. »Veliko časa preživim za volanom in čas si krajšam z domačo glasbo. Med poslušanjem sem se pogosto pretvarjal, da igram na inštrument. In tako se je začelo. Sosed izdeluje harmonike. Z njim in očetom sestavljamo eno zame, takšno unikatno, iz korenine ameriškega javorja,« je povedal dirkač s številko 62 in tetovažo Victoria (zmaga) na nogi, ki se pet mesecev uči igrati na harmoniko. Ni ravno prepričan, da bo nova pridobitev pripravljena do dirke v Orehovi vasi. A če bo, bo že tam z veseljem raztegnil meh za domače navijače.
