Gerčar: Pravi športnik se pokaže, ko je na dnu

Motokrosist Klemen Gerčar je, ko sede na motocikel, kakor otrok, ki v roke dobi igračko. V zraku je pravi akrobat z eleganco, na tleh suveren dirkač z agresivno držo. Po polovici sezone za svetovno prvenstvo v elitnem MXGP sproščenost še išče. »Kdo so športniki v pravem pomenu besede, se pokaže, ko so na dnu. Ne obupajo. Tudi jaz verjamem vase,« v kriznih trenutkih razmišlja Gerčar.

Start v letošnjo sezono je bil zanj precej zahteven, saj je vanjo vstopil s samostojno ekipo 62 Motosport in novim motociklom (husqvarna). V mislih ni bilo le dirkanje in napredek, temveč tudi vse druge podrobnosti, za katere so v preteklosti skrbeli drugi. Tekmovalni ritem je začel uspešno. Na dirki za evropsko prvenstvo v Brežicah se je ovenčal z zmago in dobil želeno potrditev pred prvimi nastopi v svetovni konkurenci.

Prvo preizkušnjo za SP v Italiji je končal s poškodbo gležnja. Edine točke si je pridirkal v šestem poskusu, na tekmi v Maggiori. »Proge s prstjo, klanci in spusti mi ustrezajo. Močan dež je namočil teren, v blatu pa sem vedno dober. Tekmeci so v težkih razmerah delali napake, jaz sem ostal zbran,« se je 17. mesta razveselil Gerčar, ki si želi, da bi mu v drugi polovici sezone na motociklu končno steklo in bi se redno uvrščal med dobitnike točk.

Pravi, da mu samostojna ekipa kljub številnim vlogam in nalogam, ki do novega poglavja niso bile njegova skrb, ni pobrala moči. »V pripravljalnem obdobju sem treniral (tako kondicijsko kot na motociklu) še enkrat več kot takrat, ko sem osvojil naslov svetovnega prvaka. Na treningih mi gre super, a tega na dirke še nisem prenesel. Ko gre zares, se v glavi pojavi zavora, želja po rezultatu je premočna, zato naredim preveč napak, vendar verjamem, da bom to uspešno rešil v nadaljevanju sezone,« je razmišljal Gerčar, ki se je znašel v tekmovalnem krču. A padcev je vajen, v sezonah 2010 in 2011 mu prav tako ni šlo, kot si je zamislil, že v naslednji se je pobral in leta 2013 postal svetovni prvak v razredu MX3.

Je lastna ekipa prednost ali slabost, ko se zgodijo krizni trenutki? »Nimam šefa, ki bi mi postavljal pogoje in od mene zahteval rezultat. To vlogo sem prevzel sam in priznam, da sem do sebe zelo kritičen,« je razpredal 24-letni motokrosist in pojasnil, kakšna je glavna sprememba, ki jo je prinesla samostojna pot: »Prej sem 24 ur na dan razmišljal, kako bom boljši, zdaj pa se 12 ur ukvarjam še z vprašanji okrog organizacije in logistike. Ko gre za tekmovanja na vrhunski ravni, pa moraš biti popolnoma zbran samo za tekme. Tudi konkurenca je v MXGP najmočnejša doslej. Dirka se na izjemno visoki ravni, veliko tekmovalcev se tudi poškoduje, ni več dovolj dirkati 100-odstotno, zahteve so še večje.«

V prvi samostojni sezoni si postavlja temelje za prihodnje in si ob tem želi, da bi ga ekipa razbremenila z določenimi nalogami, ki jih zdaj opravlja sam. Sodeluje s trenerjem Sebastijanom Kernom, na daljavo z nekdanjim motokrosistom Harryjem Evertsom, ob sebi ima še niz mehanikov: eden je z njim ves čas, drugi so odgovorni le za posamezne stvari – agregate, vzmetenje, elektroniko. »Ekipa je profesionalno organizirana, imam polno podporo,« je dejal in dodal, da je tudi motocikel odlično pripravljen. »Problem, da mi ne gre, kot si želim, je le v meni,« Gerčar ne išče izgovorov drugje kot pri sebi. Prepričan je, da se bodo s trdim delom kmalu povrnili tudi pravi občutki.