Je peticija pustila večje brazgotine?

Zgodba Marca Marqueza je imela resda hollywoodski začetek, a zlati deček španskega motociklizma, ki je zadnji dve leti rušil vse rekorde v razredu moto gp in jezdil na valu oboževanosti, se v letu 2015 sooča s trdo realnostjo. Odkar so mu pozimi hrbet obrnili mnogi navijači, kar 50.000 jih je podpisalo peticijo proti njemu, išče pot vrnitve na zvezdniško stezo.

Jeza rojakov ga je pred pol leta pretresla, vsega pa je bila kriva vestička o njegovi selitvi v davčni raj Andoro, ki naj bi postala njegov novi dom. Množica njegovih nasprotnikov je čez noč skokovito narasla, češ da beži pred davčnimi obveznostmi v domovini, s peticijo so zahtevali, naj njegovi pokrovitelji nemudoma odstopijo od pogodbe. Marquez je tedaj v solzah stopil pred novinarje in pojasnil, da je v žepni državi v Pirenejih v resnici kupil le hišo, saj tam preživi lep del zimskih priprav, med katerimi je bil predolgo hotelski gost in da ne beži pred nikakršnimi odgovornostmi in obveznostmi do Španije, ki ji bo moral po zakonu še pet let plačevati davke.

A plaz se je že utrgal in 22-letnik je prvič, odkar je z velikimi koraki stopil v svet največjih imen motociklistične elite, spoznal, kako kruta je lahko moč navijaške mase. »Prizadelo me je, najhuje pa je bilo, da so ljudje o tem govorili, ne da bi imeli prave informacije. O meni so si mislili najslabše,« priznava Marquez, za katerega je bila to največja življenska šola, njegovi tekmeci pa so se po vrsti vzdržali komentarjev o zapletu v njegovem življenju. Kaj tudi ne: Jorge Lorenzo in Daniel Pedrosa, ki v Španiji nikoli nista doživela takšnega križanja, trenutno živita v še eni davčno prijazni državi Švici, medtem ko je Valentino Rossi v obdobju življenja v Londonu plačal visoko ceno za neplačevanje davkov v domovini. Italija mu je vzela 100 milijonov evrov, zaradi česar se je kmalu odločil za vrnitev na Apeninski polotok.

»Doktor« je prepričan, da je njegov naslednik moral čez trnov zrelostni izpit, sam je podobnega opravil leta 1998, ko je debitiral v razredu do 250 ccm. »To je bilo najtežje leto v moji karieri, ljudje so o meni govorili številne slabe stvari. Počutil sem se, da sem genij, če zmagujem, in preklet klovn, če sem le drugi. Tisto poletje me je spremenilo kot človeka in dirkača. Bilo je slabo, a nujno obdobje, čez katerega sem moral iti. Zdaj sem pametnejši in manj impulziven, ko me obdajajo nepoznani ljudje. Še v pogovorih z novinarji sem previdnejši. To je kot na policiji: kar rečeš, lahko uporabijo proti tebi,« pravi Rossi, prepričan, da je vprašanje časa, kdaj bo Marquez spet začutil zmagovalni instinkt, ki mu je zadnji dve leti prinesel naziv najmlajšega zmagovalca posamezne dirke v moto gp in svetovnega prvaka, rekord v številu zmag v sezoni, številu prvih štartnih mest …

»Ko sem pred meseci stopil pred novinarje, da bi pojasnil nesporazum, ki je nastal v javnosti, so me obšle solze. Tudi zato, ker sem se spomnil zapleta v moji karieri, ko sem mislil, da bom izgubil vid. Še vedno se učim, tako na dirkališču kot v življenju. Ne pozabite, da imam komaj 22 let. Včasih si zaželim biti drugačen, a imam rad življenje. Na dirkališču vsaj vem, kaj lahko pričakujem, zunanji svet pa je zame še velika neznanka. Prijatelji so sicer ostali enaki, a se je nemogoče izogniti temu, da se spremeniš,« se Španec z navihanim najstniškim nasmehom, ki v marsičem spominja na Rossija z vrhunca njegove kariere, v tej sezoni sooča tudi z mnogimi ugibanji, ali je bila njegova prevlada v letih 2013 in 2014 predvsem posledica izjemnega motorja ali njegovega supertalenta. Letos je vknjižil le eno zmago, na VN Amerik, bil drugi, četrti, peti in po bližnjem srečanju z Rossijem na VN Argentine ostal brez uvrstitve, kar je njegov najslabši uvod v tekmovalno leto od debija v kraljevskem razredu v sezoni 2013, današnjo dirko za VN Italije pa bo začel šele s trinajstega štartnega mesta.