Oče je Hamiltonu z udarci privzgojil vztrajnost

Ljubljana – Lewisu Hamiltonu je v minulih dveh mesecih uspel izjemen zasuk v svetovnem prvenstvu formule 1. Potem ko je na začetku sezone z mercedesom W07 vozil še globoko v senci moštvenega tekmeca Nica Rosberga, je konec maja s podvigom v Monte Carlu vendarle zapeljal iz nje in s sanjskim nizom jeziček na tehtnici prevesil na svojo stran.

Kdo bi si še sredi maja po dirki v Barceloni, po kateri je imel Hamilton zajetnih 43 točk zaostanka za Rosbergom, mislil, da bo do poletnega premora v kraljevskem avtomobilističnem razredu izničil razliko? A ne le to; potem ko je branilec naslova svetovnega prvaka v svojo korist odločil šest od zadnjih sedmih dirk, se je na zasluženi oddih odpravil celo s prednostjo 19 točk pred 31-letnim Nemcem.

»Upam, da boste imeli vsi čudovite počitnice, kajti jaz jih bom zagotovo imel! Ležal bom na plači, užival v soncu in se hladil s piño colado. In se ves čas smehljal,« je kar žarel od silnega navdušenja, potem ko je slavil zmago na nedeljski preizkušnji v Hockenheimu. Njegovo razpoloženje je bilo popolnoma drugačno kot 24 ur predtem, ko je v kvalifikacijah izgubil dvoboj z Rosbergom za najboljši štartni položaj. Takrat je bil bistveno manj zgovoren, poleg tega se je že od daleč videlo, da mu je bilo vse odveč.

Ko ga je eden od novinarjev opomnil na to in ga vprašal, ali ga je zelo bolelo, ker ga je moštveni tekmec ugnal, je odvrnil, da ni šlo za bolečino. »Zame je bilo v tem primeru enako kot za vas, ko napišete slab članek. Ali ko naredite kakšno napako. Nisem bil na tleh, sem bil pa nezadovoljen s prikazanim. Počutil sem se najmočnejšega, imel sem tudi izvrsten dirkalnik, na žalost pa tega nisem prenesel na progo,« je Hamilton pojasnil, zakaj je bil dan poprej tako slabe volje.

Njegovo razočaranje je bilo toliko večje zaradi vseh ljudi, ki sodelujejo pri izdelavi njegove »srebrne puščice«. »Kar nekaj mehanikov in inženirjev dela vsak dan do enih, dveh ponoči, da bi mi čim bolje pripravili dirkalnik. In prav zaradi teh, ki so upali, da bom dosegel najboljši štartni položaj, sem bil tako nezadovoljen (s seboj), ker ga nisem. Ko ne dam od sebe toliko kot oni, sem res potrt. In to sem imel potem v glavi pravzaprav vse do nedeljskega štarta,« je zaupal 31-letni Anglež, ki se mu je po brezhibni predstavi in zmagi na veliki nagradi Nemčije s srca odvalila velikanska skala.

»Če sem iskren, res nisem pričakoval, da bom na tej stezi tako močan. Izšlo se je sanjsko, bolje se pravzaprav ne bi moglo,« je priznal in dodal, da enako velja tudi za dosedanji potek v točkovanju za SP. Čeprav še pred nekaj tedni ni bil v zavidljivem položaju, še zdaleč ni obupal ali se vdal. Kljub precejšnjemu zaostanku je ves čas verjel vase in v to, da lahko dohiti Rosberga. Kot je razkril, mu je nepopustljivost in vztrajnost že v otroštvu privzgojil oče Anthony.

»Ko mi ne gre, se spomnim dnevov, ko sem moral z očetom v boksarski ring. Ker je bil močnejši in večji od mene, sem jih seveda dobil po nosu. Zaradi tega nisem želel več boksati z njim, toda oče je vztrajal, da moram še enkrat poskusiti in da se ne smem vdati,« je svoje boksarske začetke opisal Hamilton in pripomnil, da se tudi njegov drugi poskus ni končal najbolje. »Še zmeraj ga nisem zadel, sem pa premagal strah in se naučil, da nikoli – naj ti je še tako hudo – ne smeš odnehati,« je še dejal trikratni svetovni prvak (z McLarnom v sezoni 2008 ter z Mercedesom v letih 2014 in 2015). Zdaj jih ni več malo, ki bi si upali dati roko v ogenj, da bo lovoriko osvojil tudi letos.