Tiskane izdaje
Ko vstopiš v pisarniški del njegovega podjetja, te prijetno ozračje in sproščeni uslužbenci hitro prepričajo, da se tam piše uspešna zgodba. Žalčan Enes Draganovič je bil del svojega življenja dirkač, še mnogo dlje pa je tudi poslovnež, direktor družinskega podjetja, ki od A do Ž skrbi za tovornjake. Z njimi je povezan tudi njegov novi športni izziv.
Desetletje je že od konca njegove dirkaške kariere, že prej se je spogledoval s športno upokojitvijo. »Volja me je malo minila, želel sem se več posvečati družini in poslu. Dirke so mi vzele 14 koncev tedna na leto, nisem šel niti na morje, družina je hodila z menoj na dirke, zaposleni v mojem podjetju ravno tako. Na koncu je bilo že precej stresno, pa še strah me je postalo, saj se je na gorskih dirkah smrtno ponesrečilo nekaj dirkačev.«
Začel je pozno, pri 28 letih, prej ni imel finančnih sredstev, pa tudi dela je bilo veliko, a želja je vseskozi tlela. Na prvi dirki, krožni na mariborskem letališču, je odstopil, »os mi je odtrgalo, sem pa imel že takoj najboljši čas«. Bil je vsestranski, preizkusil se je na krožnih, gorskih preizkušnjah, tudi na nekaj relijih in celo vztrajnostnih dirkah. Najbolj mu je dišala pista, »v tujini, Brnu ali Salzburgu, se je res dogajalo. Niti pri nas, v Cerkljah, ni bilo tako slabo, le konkurence je bilo premalo. Več je je bilo v reliju, a tam je bila moja težava to, da nisem imel dovolj časa za ogled proge. Reli te res zahteva celega. Nisem se ga še navadil, odpeljal sem pet, šest dirk, sovoznika niti nisem mogel dobro spoznati. Ne da mu ne bi zaupal – preprosto sem imel premalo kilometrov,« časovni stroj zavrti v preteklost žalski podjetnik, ki ni šel po končani karieri na niti eno dirko več, od nekdanjih tekmecev pa ima stike le še z Alešem Hacetom, saj opravljata enako dejavnost.
Vse za kamione
Prevozništvo. Enes vodi več podjetij v Žalcu s 95 lastnimi tovornjaki in 130 zaposlenimi, na dveh lokacijah izvaja tudi tehnične preglede. »Posel gre za zdaj dobro, krizne čase smo prebrodili. V Žalcu imamo servisne delavnice, ličarske, kleparske, pa avtopralnico – torej vse za kamione. Največ poslujemo z Rusijo, Armenijo, Azerbajdžanom, Kazahstanom, tudi preostalo Evropo. Imamo 26-letno tradicijo, rodili smo se skoraj sočasno z našo državo,« našteva Draganovič, ki svojo poslovno kariero ocenjuje kot uspešno in ne obžaluje ničesar, morda le to, da se ni izšolal in bi bil lahko kaj drugega kot avtoprevoznik. »Če bi bil kakšen zdravnik, bi imel svojo ordinacijo, delal osem ur in šel domov. Tako pa sem v službi od osmih zjutraj do devetih zvečer. Telefoni nenehno zvonijo, saj veste, kakšni smo šoferji,« se nasmehne.
Tudi čez desetletje se še vidi na enakem položaju. »Življenje me spontano vodi, nikdar nisem razmišljal, ali bi lahko počel še kaj drugega. Sem se pa vselej iskal na področjih, ki dišijo po gumah. Nisem šel v nepremičninske posle, ker se na to ne spoznam. Ostal sem tam, kjer se vrtijo kolesa.« Izbrusilo ga je življenje, ne šole in diplome, vse, kar ima, je naredil s svojimi rokami, zdaj pa uživa, kolikor je mogoče. V poslu še ni rekel zadnje: kupil je pet hektarov veliko zemljišče v Arnovskem gozdu, tik ob avtocesti, na katerem namerava postaviti obrat verige s hitro hrano, pralnico, črpalko, parkirišče za tovorna vozila, delavnice. »Z občino zelo dobro sodelujem, sedanji župan Janko Kos ima posluh za lokalno gospodarstvo.«
Bil je vsestranski dirkač, preizkusil se je na krožnih, gorskih, vztrajnostnih dirkah in relijih. Foto: Igor Zaplatil/Delo.
S tovornjaki pa so povezane tudi njegove ambicije za, nekoliko drugačno, športno prihodnost. Že v tej sezoni namerava odpeljati tri ali štiri dirke evropskega prvenstva s tovornjaki. Navdušil ga je nekdanji šampion v tej atraktivni panogi, Hrvat Niko Pulić, in Enes je, skupaj s sinom Alenom, že novembra lani opravil testiranja na Češkem, v Mostu. Oba, oče in sin, sta bila nekoč tovornjakarja tudi v civilu, tako da imata občutek za dolžino in širino vozila. »Imam pa nekaj več izkušenj z dirkanjem, medtem ko Alen tekmovalne kilometrine še nima. Kljub vsemu je bil na testiranjih v najhitrejšem krogu celo za stotinko boljši od mene, ni pa še držal enakega ritma v vseh krogih. Niti Niko ni bil daleč pred nama, do sekunde in pol, čeprav se midva tovornjaka še niti navadila nisva,« poudarja Enes.
Dvesto litrov vode
Dirkalni tovornjak ima 1150 konjskih moči na zadnjem pogonu, zavorni sistem je treba hladiti z vodo, »okrog 200 litrov je porabiš na dirko, ki ima leteči start in okrog osem krogov, kar pomeni od pol ure do 40 minut vožnje. Dve vožnji sta sobotni in dve nedeljski, z Alenom se bova vsak tekmovalni konec tedna izmenjevala. Dirk je osem, devet, tudi prestižna v Le Mansu, nam najbližja pa v Avstriji, na Red Bull Ringu, ki se je bova zagotovo udeležila, tudi nekaj navijačev bova imela tam. Konkurenca je izenačena, od 15 do 20 vozil, tovornjaki imajo pri hitrosti 165 kilometrov na uro blokado, ljudje radi gledajo, kako gredo na nož in se tudi razbijajo. Gledanost teh dirk je celo večja kot pri F1, privabijo tudi do 200.000 navdušencev.«
Draganoviča bosta sedela za volanom freightlinerja iz motokluba Buggyra, ki sodeluje tudi na slovitem Dakarju, na tovornjakarskem EP pa je zraven že skoraj polno desetletje. Enes 25-letnega sina ne poriva pretirano v avtošport, saj je že tudi njegova desna roka v podjetju. »Fant je zagnan v poslu in se zaveda, da bi dirke vzele preveč časa. Kot družinsko podjetje, v katerem sta zaposleni tudi moja žena in sestra, smo imeli lani še precej več prometa kot leto poprej, res smo v vzponu in to je treba zadržati. Če bi Alen preveč ugriznil v dirkanje, bi posel trpel, pa tudi sam se zaveda, da bi moral začeti dirkati že pri desetih, dvanajstih letih, da bi ga lahko forsiral. Morda bom pa vnuka,« se namuzne Enes, že štiri mesece dedek.
Med dirkaško kariero se je najbolje počutil na sedežu BMW 320i ST, »za katerega mi je tudi najbolj žal, da sem ga prodal«. Žalčanov največji primanjkljaj je bil, da ni imel tako močne ekipe mehanikov kot, denimo, Slavko Dekleva: »Njegovi mehaniki so imeli res veliko pojma o stvari, moji so bili priučeni, samouki.« V civilu se Enes, že od nekdaj ljubitelj hitrosti, zmogljivih avtomobilov, adrenalina, zadnje čase vozi bolj umirjeno kot prej. »Glavna težava je to, da imam vselej hitra vozila, in če, denimo, na avtocesti pospešim do 180 kilometrov na uro, so hitro kazenske točke,« pove z nasmeškom.
