Tiskane izdaje
Ljubljana – V sezoni, ki jo je končal z nazivom svetovnega prvaka, je Tim Gajser preživel padce, dehidracijo, pretres možganov, poškodbo gležnja ... A prav vsakič se je, kot tudi sicer v dosedanjem življenju in karieri, 19-letnik pobral – močnejši in še bolj osredotočen. Od tretjega leta starosti, ko ga je oče posedel na motocikel, je prehodil pot od trnja do zvezd.
Vtisi ob naslovu svetovnega prvaka so še zelo sveži. Na letalu iz ZDA ste imeli veliko časa za razmislek. O čem ste premlevali?
Pravzaprav sem gledal filme, pet sem jih pogledal v devetih urah, spal nisem nič. Odpočil sem si šele ob prihodu v Italijo (od tod prihaja Timova ekipa Honde, op. a.). Res je, da šele zdaj spoznavam, kaj se je zgodilo. Ko sem v nedeljo pridirkal v cilj, je bilo veselje nepopisno, vendar še nisem povsem dojel veličine uspeha. Ko sem se povezal na družabna omrežja, so mi vsi čestitali in govorili o mojem uspehu. Priznam, občutki so zelo lepi.
Prvič ste se znašli v zahtevnem položaju; na zadnji dirki ste napadali naslov svetovnega prvaka. Kako vam je uspelo obdržati zbranost?
Osemnajst točk prednosti pred najbližjim zasledovalcem Paulsom Jonassom pred finalom je bil dober zalogaj, na zadnji dirki je bilo namreč na voljo največ 50 točk. Z očetom sva se veliko pogovarjala o tem, da nimam razloga za to, da bi se obremenjeval, naj se le sprostim, saj smo – tudi če bi nam na finalu spodletelo – že dosegli zastavljeno. Nihče v ekipi ob začetku sezone ni meril na skupno zmago, cilj je bila uvrstitev med tri najboljše. Leto je bilo polno vzponov in padcev. V Angliji, ko so mi zaradi udarca v glavo na ogrevanju prepovedali nastopiti, sem že mislil, da je vsega konec. A prvenstvo se konča, ko na zadnji tekmi v cilju zamahnejo z zastavico, šele takrat se ve, kdo je svetovni prvak. Vsem, ki so mi stali ob strani v dobrih in slabih trenutkih, sem zelo hvaležen.
Sanje vsakega motokrosista so dirkati v ZDA. Kako ste vi doživeli Ameriko in znano dirkališče Glen Helen?
ZDA sem obiskal prvič. Vse se mi je zdelo ogromno; mesta, avtoceste, tudi hrana je drugačna. Izkušnja je bila zanimiva, sploh pa tista z zgodovinske proge. Glen Helen postreže z visokimi klanci, dolgim štartom in dolgim desnim ovinkom. Zelo sem užival! Veselim se prihodnjega leta, ko bomo tam spet tekmovali.
Letošnji koledar dirk v SP je postregel z 18 dirkami. Na njih ste izkusili vse mogoče – od dehidracije v neznosni vročini, nezavesti, pretresa možganov, poškodbe gležnja ... Ste kdaj podvomili, da bi vam uspelo?
Ne, v športu nikoli ne podvomiš. Delaš, garaš in navsezadnje uživaš. Padci pa vlivajo dodatno motivacijo: še bolj trdo delaš. Verjamem, da se delo vedno poplača, sanje so uresničljive.
Vaš uspeh ni naključje. Je plod dela od tretjega leta starosti, ko vas je oče posedel na motocikel. Družina je življenje podredila vašim sanjam. Kaj vse ste morali prestati na začetku vaše športne poti?
Zgodba je zapletena. Ko sem obiskoval 2. razred osnovne šole, sta se starša ločila. Z očetom sva se preselila k starim staršem. Leta 2005 sem vknjižil prvo zmago v kategoriji do 65 ccm, potem pa je mama preklicala mojo licenco. Nisem smel dirkati in trenirati, saj je pravilnik določal, da morata za licenco pisno odobritev podati oba – mama in oče. Na Hrvaškem je bilo drugače, zato sem takrat začel dirkati za sosednjo državo. Pod hrvaško zastavo sem postal tudi evropski prvak v razredu do 65 ccm. Dirkal sem na starih motociklih. Tekmeci so imeli neprimerno boljšo opremo, pri mojem motorju pa je včasih še olje puščalo, a sem jih kljub temu premagoval. Naslednji naslov evropskega prvaka do 85 ccm pa sem osvojil za Slovenijo. Vse do leta 2013 smo se na dirke vozili s starim kombijem, bil je majhen, nas, ki smo potovali v njem, pa šest. Družina mi je vedno stala ob strani in to zelo cenim. Ko na tekmah pridejo slabi trenutki ali se morda poškoduješ, sicer nimaš nikogar ob sebi. Moja družina pa je vedno zraven, stoji za mano, mi varuje hrbet, me spodbuja in motivira.
Oče je imel podjetje, ukvarjalo se je z gradbeno mehanizacijo. Ves prihodek je vložil v mojo kariero. Pozneje je to opustil in se v celoti posvetil mojemu motokrosističnemu razvoju. Še pred dvema letoma nismo imeli denarja za položnice. Nikoli ne bom pozabil Marca Cavallina, bil je prvi, ki nam je pomagal. Leta 2007 je kupil motocikle in opremo, nam denarno pomagal. Ko zdaj gledam nazaj, je bilo pogosto res težko, a če vztrajaš in si predan svojim ciljem, se vse enkrat poplača. Nič pa ne pride čez noč.
Verjetno se o vsaki pomembni odločitvi posvetujete z očetom. Je težko ločevati vlogi očeta in sodelavca?
Zahtevno je, če je oče tvoj trener, saj si z njim v domači hiši in zunaj nje, skupaj preživita 24 ur na dan. Vendar midva sva našla usklajenost in formulo, kako delati. Do dirke v Angliji v uvodnem delu sezone je šlo vse narobe. Delo ni obrodilo sadov, tako ni šlo več naprej, nekaj sva morala spremeniti. Usedla sva se, se pogovorila in od takrat je šla krivulja navzgor. Sicer pa ga na dirkah dojemam kot najboljšega prijatelja in trenerja, doma pa je moj oče. No, tudi na dirkah v cilju, ko me objame, je njegova vloga očetovska.
Z bratom, ki je prav tako v ekipi, je podobno?
Nejc je najboljši brat na svetu! Zelo veliko mi pomaga, je pomočnik, pripravi opremo pred tekmo. Jaz pridem, prevzamem pripravljeno, se usedem na motocikel in grem. Tudi doma je mehanik, poskrbi za motocikel. Je v veliko pomoč. Vsa družina je v tej zgodbi, sanjali smo, da bi lahko živeli samo za motokros in zdaj te sanje tudi živimo.
Včasih ste v napornem urniku, v katerem je bila še šola, razmišljali, da bi pustili izobraževanje, a vam je oče to preprečil. Je imel prav?
Vsekakor, v 90 odstotkih primerov ima oče prav. Zelo sem mu hvaležen, da me je spodbujal tudi pri tem. V motokrosu lahko na prste ene roke preštejemo dirkače, ki so uspešno končali šolanje.
Je bil dolgoletni družinski trud z naslovom svetovnega prvaka tudi finančno poplačan?
Od Youthstreama, organizatorja dirk, ne dobimo ničesar. Denar prinese pogodba, ki jo sklenemo tekmovalci z ekipo, za katero dirkamo. V mojem primeru gre torej za pogodbo s Hondo in pokrovitelji.
S Hondo ste začeli sodelovati lani. Koliko članov šteje ekipa?
Osem inženirjev dela na Japonskem za moj 250-kubični motocikel, letos so ga razvijali že za naslednjo sezono. Oktobra ga bom testiral na Japonskem. Na dirkah imam ob sebi tri Japonce, ki skrbijo za elektroniko, za vzmetenje sta zadolžena dva, potem sta tu še dva mehanika, pa tisti, ki skrbi za motor in sklopko, osebje, ki pripravlja šotor na prizorišču ... Na dirki nas je okrog 15.
Letos ste testirali tudi 450-kubični motocikel. Se nagibate že k prestopu v elitni MXGP?
V razredu MX2 lahko ostanem do 23. leta, a zagotovo ne bom tu tako dolgo. Pogovarjamo se za prihodnje leto, a se še nismo odločili.
Verjetno so se zdaj pojavile številne nove ponudbe?
Zdaj vsi želijo, da bi dirkal zanje, a tega seveda ne morem. Vsi so mi čestitali za naslov – Kawasaki, Yamaha, KTM. S Hondo imam pogodbo do leta 2020, z njimi sem zadovoljen, dobro se razumemo. Vesel sem, ker sem jim po 15 letih zagotovil naslov svetovnega prvaka. To je kar velika stvar.
