Po padcih dirja še hitreje

Marc Marquez ni najbolje plačani motorist na svetu, a je zagotovo najhitrejši in ljudje se že kar čudijo, če sezone ne konča na prvem mestu. V zadnjih osmih letih je le dvakrat prepustil krono tekmecem in osvojil šampionske lovorike v treh različnih razredih, zato celo nekdanji asi komajda najdejo primerne besede zanj. »Še vedno je zelo mlad, a je že zdaj legenda v klasičnem pomenu besede,« pravi Michael Doohan.

Včeraj si je 24-letni Katalonec zagotovil četrti naslov najhitrejšega v razredu motogp, v katerega se je preselil pred komaj petimi leti. Eliti je zavladal s trdo roko, kot da ne bi spoštoval starejših tekmecev, toda njegovi uspehi so izjemna mešanica mojstrskega občutka za vožnjo in drznosti, s katero od začetka kariere ruši najrazličnejše rekorde. Pri 17 letih je denimo zmagal na dirki SP do 125 ccm, čeprav je štartal z zadnjega mesta, dve leti pozneje je podoben podvig pripravil v moto2. Kar 26 zmag in dva svetovna naslova je nanizal že kot najstnik, preden se je pri 20 letih preselil v kraljevsko konkurenco, so mu vsi napovedovali blestečo kariero in v celoti je upravičil ocene.

V Valencii se je pridružil Geoffu Duku, Johnu Surteesu, Miku Hailwoodu in Eddieju Lawsonu na četrtem mestu večne lestvice SP, pred njimi so le osemkratni prvak Giacomo Agostini (1966-72 in 1975), Valentino Rossi s sedmimi lovorikami (zadnjo leta 2009) in Michael Doohan, ki je bil najuspešnejši pet sezon zapored (1994-98). Vsi po vrsti pa so potrebovali precej več časa, da so se vpisali med nesmrtne. Marquezu je uspelo s silovitim jurišem, med katerim si je privoščil tudi številne napake, a skoraj vse je znal nadomestiti. V letošnji sezoni je večkrat od njega padel na uradnih treningih in tekmah le novinec Sam Lowes, po šestih dirkah si je prislužil 37 točk zaostanka za Maverickom Viñalesom, a si že pred finišem prvenstva zagotovil tolikšno prednost pred Andreo Doviziosom, da je skoraj ni mogel zapraviti.

»Prvi med vsemi sem, ki ne uživam v mojih padcih. Toda če pristaneš na tleh, se moraš pobrati in se razjeziti do tolikšne mere, da nadaljuješ še bolj agresivno. Takšen sem bil že kot otrok,« pravi Marc Marquez, ki je na 18 dirkah sezone šestkrat zmagal in le trikrat se ni povzpel na zmagovalni oder: dvakrat je padel, enkrat ga je na cedilu pustila njegova honda, dvakrat je bil četrti in enkrat šesti. Ni slabo za fanta iz preproste delavske družine iz mesteca Cervere z 9000 prebivalci. Njegova mati Roser je še vedno uslužbenka v transportnem podjetju, oče Julia je domov prinašal kruh kot upravitelj gradbenega žerjava, v prostem času pa je rad sedel na motor za motokros in enduro. Njegova otroka sta se hitro navzela ljubezni do hitrosti. Marc se ji je zapisal že pri osmih, za njim pa tudi tri leta mlajši Alex, v sezoni 2014 prvak razreda moto3 in letos četrti v moto2.

Brata Marquez sta po mamini oceni povsem običajna fanta, ki si pod skupno streho krajšata čas z videoigricami, rada kolesarita ter nergata, če morata poprijeti za sesalec ali kosilnico. »Doma nista prvaka. Obsedena sta le s tem, da morata imeti brezhibno pripravljena motorja,« pravi Roser. Na prvi pogled si vendarle nista podobna. Marc je zaradi drobne postave lep čas potreboval 15 kg dodatne obtežitve na motorju, da je prišel do zahtevanega minimuma, in posebej obogateno prehrano, s katero je zrastel do 168 cm višine in 59 kg. Alex pa je pri svojih 180 cm in 65 kg že skoraj pretežak, zato je obsojen na večno dieto.

V dirkaškem in poslovnem svetu je precej »težji« Marc. Pri Hondi je imel letos 12 milijonov evrov letne plače, s katero je vendarle zaostajal za Jorgejem Lorenzom, ki je pri Ducatiju zaslužil 15 milijonov. Tretji je Valentino Rossi z 10 milijoni, toda Italijan prek svojega podjetja VR46 letno pospravi dodatnih 15 milijonov z individualnim trženjem, medtem ko Marquezu tovrstno oglaševanje navrže med pet in osem milijonov evrov. Razmerja pa se utegnejo zelo kmalu spremeniti.