Pod čelado so sami

Ko je Lin Jarvis, šef Yamahine ekipe, pred finalom v Španiji za tamkajšnji športni dnevnik Marco spregovoril o tem, kako je dogajanje zadnjih tednov zaznamovalo tudi njihove odnose, je odkrito priznal, da je pred nekaj leti pri Jorgeju Lorenzu pričakoval podobno zgodnje športno slovo kot pri Caseyju Stonerju. Namesto tega je Španec doživel popolno preobrazbo in se včeraj prebil do tretje lovorike v karieri moto gp, skupno pete v SP.

Lorenzo nikoli ne bo spadal v krog zvezdnikov, čigar klubi oboževalcev rastejo kot gobe po dežju in ki rušijo rekorde po številu sledilcev na socialnih omrežjih. Pri tem mu je ob nekoliko zadržanem značaju ponagajala tudi usoda, ki je njegovo kariero spretno prepletala s potjo velikega Valentina Rossija. Najprej med letoma 2008 in 2010, ko je svoje motoristično zorenje kronal s prvo lovoriko v moto gp in dočakal Rossijev odhod k Ducatiju. Nato pa še med letoma 2013 in 2015, ko sta se včeraj za svetovni vrh udarila prav na zadnji postaji v Valencii – in to po nizu nevsakdanjih, že kar spornih dogajanj v SP, ki so zaradi medsebojnih obtožb dirkačev in celo vpletanja častnega razsodišča v Lozani vrgla črno luč na celo sezono.

Tudi tokrat je Lorenzo, podobno kot leta 2010, končal kot zmagovalec, s čimer je potrdil, da spada med najbolj popolne tekmovalce motoristične sodobnosti, četudi mu manjka šarma in spogledljivosti, zaradi katerih denimo Rossi in zadnje sezone tudi Marquez skrbita, da temu bencinskemu športu ne upade priljubljenost na vseh koncih zemeljske oble. A za njim je težko obdobje. Sploh lani se je opotekal skozi sezono, proti koncu septembra še vedno ni beležil niti ene posamezne zmage in poslušal, da je žrtev lastne glave, ki hoče več, kot dovoljuje telo. Priporočali so mu psihologa, a je vztrajal, da so obdobja, ko je še potreboval takšne in podobne pomoči, za njim in da po s poškodbami zaznamovani sezoni 2013 potrebuje le čas in potrpljenje, da spet ujame ritem.

Vmes je zamenjal tri trenerje in preoblikoval svoje telo. Izgubil je nekaj kilogramov, začel se je drugače prehranjevati in jeseni 2014 že začel obirati sadove svojega dela. Tedaj si niti sam ni mogel misliti, da ga letos spet čaka era Valentina Rossija, saj Italijanu tudi zaradi njegovih let (36), sploh pa zaradi kariernega padca pri Ducatiju, nihče več ni pripisoval možnosti za lov na lovoriko. Bržkone ni pretirano trditi, da bi bil ljubiteljem motociklizma letošnji dramatični zaključek SP povsem prihranjen, če se Lorenzo ne bi opotekal čez uvodne tri postaje sezone, ko se mu je zmagovalni oder spretno izmikal, Rossi pa je v tem času ustvaril prednost, ki je postala rdeča nit v moto gp. Razlika med njima nikoli ni bila velika, po Brnu jo je Lorenzo celo izničil, a je do včeraj ni mogel obrniti sebi v prid.

Nič čudnega, da so začeli ob sporu Rossi – Marquez tudi njemu popuščati živci, čemur gre tudi pripisati njegov pritisk na častno razsodišče v Lozani, češ naj poslušajo tudi njegovo plat zgodbe, če in ko bodo razsojali o Rossijevi pritožbi na kazen iz Sepanga. Zaradi tega so ga okrcali tudi šefi, a Lorenzo, ki v karieri ni imel veliko pomoči sreče, res ni želel ničesar prepustiti naključju. CAS ga na koncu ni uslišal, a ni niti Rossija, na svoj način pa je Lorenzo nato včeraj vendarle zbrisal tudi madež z dogajanj zadnjega obdobja. Njegova zmaga je bila včeraj tako popolna, da mu je ob končnem preobratu roko lahko stisnil tudi – Rossi. Stisk, ki je potrdil, da med njima ni zamer, četudi je novi prvak pred dnevi v enem stavku povzel vso resnico svojega športa: »Pod čelado smo sami.«