Tiskane izdaje
Ljubljana – Sijajna popotnica zadnjih tednov daje Jorgeju Lorenzu dobro izhodišče za ponovitev lanske lovorike, a še preden se bo v nedeljo v Katarju začela nova sezona, je Španec poračunal tudi z vrsto stereotipov, ki ga spremljajo v karieri. Med drugim je razkril, da ga prav nič ne moti, da mu Valentino Rossi ukrade večino medijske pozornosti in je večji ljubljenec šefov.
Čeprav je bil med zimskimi testiranji šibkega zdravja, v Maleziji je denimo jemal antibiotike zaradi hujšega prehlada, nihče ni mogel ogroziti njegovih časov, tudi sam priznava, da tako dobro še nikoli ni začel tekmovalnega leta. »Malo prispeva to, da sem še na krilih lanske zgodbe, a obenem se zavedam, da tudi ob drugačnem koncu letos ne bi bilo nič drugače. Kvečjemu bolje, saj sem po lovoriki pozneje začel priprave zaradi mnogih obveznosti, pa tudi bolan sem bil,« pove Španec, ki se nadeja, da je konec njegovih muk s pnevmatikami, ki so zaznamovale njegovo lansko sezono. Te so ga prisilile, da je iz sebe potegnil vse, kar zmore in zna, in ga okrepile v bitki za svetovni prestol, na katerega se je po celoletnem dvoboju z Rossijem dokončno zavihtel šele na finalu v Valencii.
»Lanske gume so bile najslabše, ki bi jih lahko izbral za svoj slog dirkanja. To je bil tudi razlog, zakaj sem tako slabo odprl sezono. Podobno je bilo tudi na začetku leta 2014, vendar so jih tedaj nato nekoliko prilagodili in jim zagotovili boljši oprijem, vseeno pa se nikoli nisem počutil tako dobro kot v letih 2010, 2012 in 2013. A dobra plat tega je, da sem se naučil, kako voziti v nemogočih razmerah. Vse, kar sem preživel, me je okrepilo,« trdi 28-letnik, ki ima še vedno nekaj grenkega priokusa v ustih ob večnih očitkih, da ni dovolj psihološko trden. Ti so v zadnjih letih sicer precej potihnili, a se okrepijo zlasti ob spodrsljajih, kot je bil lanski uvod v sezono, ko tri dirke zapored ni prišel na zmagovalni oder.
»Kdor bo analiziral mojo kariero, bo ugotovil, da sem sezone vedno končal kot prvi ali drugi z izjemo uvodne leta 2008 in pred dvema letoma, ko sem bil tretji. Če nimaš urejene glave, je to nemogoče. Zato tudi ne razumem kritikov. Še celo v letih, ko nisem bil najmočnejši, sem se držal pri vrhu,« opozarja Lorenzo, ki se nadeja, da bo na vrhu ostal tudi letos, v zgodovino Yamahe pa bi se želel vpisati kot njen najuspešnejši dirkač. »Nikoli me ni skrbelo, ker je Rossi medijem bolj všečen in ga vedno obkroža več fotografov. Celo to, da pri Yamahi raje vidijo zmagovati njega, se mi zdi normalno, saj podjetje zaradi tega proda več motorjev. Pomembno mi je le to, da mi je na voljo enaka oprema, saj zaupam v svoje sposobnosti. Po tej plati nimam skrbi, saj gre za japonsko podjetje in vedno so me podpirali, kolikor je bilo mogoče,« dodaja dirkač z Balearov, ki nikoli ni dal veta na Yamahino odločitev, da v svojo jato vrne Rossija, s katerim pred leti nista bila v najboljših odnosih.
»Niti pri njem niti pri kom drugem mi to ne pade na pamet, jasno mi je, da je zelo pomemben za Yamahino znamko, na dirkališču in zunaj njega. Poleg tega smo tako prišli tudi do konstruktorske lovorike, brez dveh kakovostnih dirkačev to ne bi bilo mogoče. Je pa zanimivo, da je bilo leta 2014 videti, da bo prevlada Marca Marqueza trajala še pet ali šest let. Šele potem smo se soočili z dejstvom, da v resnici nič ni večno in da je imel argentinski dirkač formule ena Juan Manuel Fangio, petkratni svetovni prvak, prav, ko je dejal, da se moraš vedno truditi biti najboljši, a nikoli misliti, da si. Počivati ne smeš. Lahko le izkoristiš prednosti trenutkov, ko si močan, a prej ali slej te bodo drugi ujeli,« je Lorenzo še enkrat oplazil mlajšega tekmeca in rojaka, obenem pa opozoril, da je lahko tudi njegova prevlada krhka in da bo tudi on v prihajajočih mesecih le človek iz mesa in krvi.
