Žagar: S tekmeci imam raje hladen odnos

Matej Žagar, lani šesti spidvejist sveta, je več na Poljskem kot v domovini. Slovenijo ima rad, ker ga na ulici ljudje ne ustavljajo, ogovarjajo, prosijo za avtogram. Na Poljskem, v Gorzowu, ga. Pove, kar misli, ne ovija v celofan, in to ga rado tepe. Spidvejist stare šole je, pravi sam, ki tekmece raje »sovraži«, kot da bi jih imel rad.

Matej, tri poglavitne cilje ste si postavili v karieri. Dva, serijsko osvajanje naslova državnega prvaka in lovorika za evropskega prvaka, sta že pod streho, tretji, naslov svetovnega prvaka, še ne. Kako uresničljiv je?

Realne možnosti so dobre. Za zdaj so moja glavna težava štarti, ko jih bom popravil, izpilil, bi bil to lahko ključ do uspeha.

Je uresničljiv že letos?

Ne. Letos sem tudi menjal ekipo, začetek sezone ni bil po mojih željah, upam, da sem bonus tistih nekaj odstotkov slabih dirk že izkoristil in da bo v nadaljevanju drugače.

In ko ga boste enkrat uresničili in postali svetovni prvak, boste takoj »zaprli trgovino« in si našli nove izzive?

Težko predvidevam. Šele ko enkrat prideš do tja, veš, kako se boš odločil. Ko si lačen, misliš samo na hrano; ko pa se najéš, misliš na 300 drugih stvari. Trenutno sem lačen naslova svetovnega prvaka, videl pa bom, kako bom razmišljal, ko bom enkrat to postal – upam, da bom, delam na tem.

Smučarski skoki imajo Kasaia, hokej Jagra, biatlon Bjørndalna, spidvej pa 45-letnega Grega Hancocka. Očitno emšo v vašem športu ni pretirana ovira?

Vsak človek je drugačen. Rad dirkam in verjamem, da bo enako tudi, ko bom star 45, 50 let. Imam 33 let, polovico življenja sem že dal za šport, ne mislim pa v njem ostati vse življenje. So še druge pomembne stvari.

Pa ste bili že kdaj v karieri tako nasičeni, da ste mislili vse skupaj pustiti?

Do nasičenosti pride, ko se nabere preveč dirk, skoraj vsako leto avgusta. Letos sem zato izločil angleško ligo, v njej bom nastopal le do konca aprila. S tem si želim nekoliko sprostiti urnik, da bom imel nekoliko več časa tudi zase. Za priprave, seveda, na hrbtu ležal z vsemi štirimi od sebe ne bom.

Ste perfekcionist?

Se mi zdi, da sem, ja.

Pa sicer, kakšni ste značajsko?

Dosleden sem. In kar rečem, to drži.

Vam ti dve vrlini v spidveju kaj koristita?

Niti ne, v športu moraš biti čisto drugačen. Športa je dejansko vedno manj, vse več je politike, demokracije, z vsemi moraš biti v dobrih odnosih. Jaz pa sem še bolj dirkač stare šole in tekmece raje »sovražim«, kot da jih imam rad. Smo pač konkurenca, dirkaš zase, ostali te ne zanimajo, želiš jih le »nažgati«.

Torej velikih prijateljstev v spidveju ni, kar je verjetno tudi posledica tega, da je individualen šport ...

Dirkači smo si zelo podobni. Jaz vsakega spoštujem in razumem. Zagotovo bo drugače, ko bomo enkrat vsi nehali dirkati, imam občutek, da bi bili lahko takrat vsi najboljši prijatelji, ker imamo toliko skupnih točk. Ko pa je enkrat vmes tekmovalnost, ne moreš biti super prijatelj.

Ko sva že pri tem: med vama z Nickijem Pedersenom so nekoč na dirki zapele celo pesti. V kakšnem odnosu ste danes do njega?

V nikakršnem. Niti ne gledam nazaj, nazadnje me je Nicki na dirki poljske ekstralige premagal, dvignil je palec proti meni, jaz tudi, to je to. Starih zamer ni. Vsi smo toliko profesionalci, da na te stvari ne gledamo skozi zamere. Imaš pa v spominu, kar se je zgodilo, in če pride do novega delikatnega položaja, je jasno: komu drugemu bi odpustil, njemu ne.

Zamerljivi pa niste?

Nisem.

Občutek imam, da nočete iti vštric z množico, nočete zgolj kimati in biti ovca. Vam je to kdaj povzročalo težave?

Dostikrat me je to teplo in me še. Mentaliteta. Vemo, kakšni so Američani, kakšni so Skandinavci, kakšni pa smo Slovenci. Za nepomembne reči se enostavno preveč sekiramo. Tudi mene neuspehi včasih malo preveč potolčejo, a karakterja ne moreš spremeniti.

Neposredni ste, iskreni, brez dlake na jeziku. Se to danes splača?

To ste rekli vi. Je pa res: načelen sem in kar rečem, to drži. Če nekdo dela z drugačnimi načeli, lahko z njim sodelujem, prijatelja pa ne moreva biti.

Pa se kaj obremenjujete, kaj si mislijo drugi?

Ne, ne obremenjujem se. Morda sem se včasih, ampak se sprijazniš.

Bi se po vašem športniki morali večkrat izpostaviti, opredeliti do perečih vprašanj? Vi s tem očitno nimate težav. Če bi vas vprašal o kaki aktualni temi, denimo migrantski krizi ...

Nisem političen tip, sem enostavno sestavljena osebnost. Ljudem je treba priskočiti na pomoč, kadar so v stiski, tudi jaz jim. Res pa je, da bi morali Slovenci dati malo več na nacionalno zavest. Kamorkoli bomo »ubogi Slovenčki« šli, povsod nas bodo tepli, druge pa sprejemamo odprtih rok in jih konec koncev sami dobimo po glavi. Evropa na splošno bi morala svoja načela in pravila malo ostreje postaviti. Tudi mi bi jih »fasali« na vzhodu, če bi šla ženska v tangicah na plažo ...

Po eni strani ste tradicionalist, po drugi strani hedonist, užitkar, ki si zna dati duška. Kako gre to dvoje skupaj?

Po Durkheimovi teoriji mora imeti vsakdo varnostni ventil. In nekje ga moraš spustiti. Jaz ga na dirkah, drugače ne vem, kje bi ga. V zasebnem življenju tradicionalist ravno nisem, mi pa družina ogromno pomeni. Eni to govorijo, a delajo drugače, meni pa družina res veliko pomeni, mi je alfa in omega, vse ostalo, kar je zraven, je zgolj ustaljen način življenja.

Spidvej je dirkanje. Tudi vaše življenje je ena sama dirka. Imate kdaj občutek, da vas je čas povozil?

Ne da bi me čas povozil. Zaradi tega, ker se vedno toliko dogaja, ker toliko potujem, se mi zdi, da vedno zaostajam. Ker nimam časa spremljati ničesar. Veliko časa ti spolzi skozi prste, če si usmerjen zgolj v šport. Letališča, hoteli, štadioni, avtoceste, kombiji, to je moj vsakdan. Že skoraj povsod sem bil, videl pa kaj dosti nisem, saj hodim na dirke dirkat, ne pa igrat turista. Vsak šport ima pluse in minuse; kar delam, delam s srcem in tega mi ni žal, ima pa vsaka stvar svoj davek, ki ga je treba plačati.

So potovanja za vas nekaj prijetnega, morda huda muka ali nekaj, s čimer se niti ne obremenjujete?

Potovanja mi postajajo huda muka, zato tudi zmanjšujem število dirk. Vsako leto sem starejši, organizem to vedno težje prebavlja. Na vsaki dirki so pritiski ogromni, večji kot nekoč. Zahteve so večje, konkurenca vse ostrejša, tako da me preizkušnje vedno bolj izčrpajo. In če k temu dodam še potovanja, letala ... Telesno lahko vzdržiš, jaz lahko pretečem 10, 15 kilometrov, psihično te pa včasih tako utrudi, da prideš na dirko brez pravih ambicij. Tudi zato sem si rekel, da bom letos omejil nastope in potovanja.

Koliko kilometrov letno naredite, ko ste na poti?

Imam prav evidenco: lani sem opravil 154 letov, dodati moram še dobrih 100.000 km v kombiju, ker včasih ni dobre povezave, in občasno taksije. To izčrpava telo, vselej neke vibracije, letalo trese, kombi trese, ko se odpravljam spat, potrebujem dolgo časa, da se sploh umirim. Spanec je glavni problem.

Poljska je vaš drugi dom. Vam je kot država ljuba?

Vsako državo po svoje spoštujem, ima svoja pravila, zakone. Začetne prigode s Poljsko so bile bolj čudne. V primerjavi s Slovenijo je to čisto drug svet. Ko sem leta 2003 začenjal mednarodno pot, je bila Poljska precej za nami, nato pa se je intenzivno razvijala in nas tudi že prehitela. Je pa tam še vedno ogromen prepad med urbanim in ruralnim okoljem, (vele)mesta so zelo razvita, vas pa je še vedno v komunizmu. S športne perspektive pa si kariere brez Poljske ne morem predstavljati, tam imam glavne sponzorje, 90 % dirk, nenazadnje je tudi žena Poljakinja.

Spidvej je na Poljskem športno božanstvo. Kako se spoprijemate z zvezdništvom? Verjetno je po eni strani prijetno, po drugi pa tudi naporno?

Meni je to zelo nadležno. Ko po dirki stopim s štadiona, imam rad mir. Slovenija je s tega stališča obljubljena dežela: kamor koli grem, v lokal, kino, restavracijo, imam mir, normalno življenje, nihče me ne pozna. Na Poljskem je to nemogoče. V Gorzowu ni važno, kam greš, povsod te ustavljajo, ogovarjajo. Ne rečem, je tudi kakšna prednost tega, ko te denimo ustavi policist, si lahko miren. Sicer pa imam od športne slave več nadloge kot koristi, a je to sestavni del posla. Vzdušje na dirkah pa je neopisljivo, noro, še bolj kot na nogometnih derbijih. Kdor tega ni doživel, težko razume, ljudje so obsedeni.

In ko sva že na Poljskem: odraščali ste na kmetiji, bili krščansko vzgojeni. Je na Poljskem, ki je tradicionalno katoliška dežela, vaša vera dobila pospešek?

Naj se vrnem v otroštvo: še kot deček sem bil tri leta ministrant v Plečnikovi cerkvi na Barju in zdaj tudi svoje otroke usmerjam na to pot, ki se mi zdi prava. Seveda nisem verski fanatik, v cerkev grem trikrat letno, toda če drugega ne, otrok tam vsaj sliši: spoštuj očeta in mater, ne kradi, ne laži ... To so zame ključne stvari za dober razvoj človeka, ne pa da že v štartu nima nobenih manir in ne spoštuje ničesar. Vsak ima pač svoje poglede, jaz imam takšne, bil sem krščansko vzgojen, kar se mi zdi povsem v redu. Normalno pa, da obsedenci niso dobri ne za levo ne za desno, ne za naprej in ne za nazaj. Vse je treba jemati z mero. Eno pivo je zdravo, deset jih že ni več.

Kogar ni strah, ko gre dirkat, ta je malo prismuknjen, ste rekli nekoč. Se je strah skozi leta, z izkušnjami in kilometri, kaj spreminjal?

Zagotovo. To sem izjavil kot odziv na komentarje, češ da smo mi, ki se vozimo z motorji brez zavor, norci. Mar sem videti nor? Noben vrhunski športnik ni nor ali neumen, saj mora za izjemne dosežke »kompjuter« kar dobro delovati. Je pa res, da ima prag strahu vsak človek drugačen. Strah opozarja na nevarnost in je povsem pozitivna stvar. Jaz si denimo s padalom ne bi upal skočiti. Ne zaupam dovolj tehniki, da bi se vrgel z letala. Na motorju pa se ne bojim, tako kot se tudi Prevc ne boji skakati, morda pa ga je – karikiram – strah, ko začne pes lajati nanj.

In potem pride prva zmaga v SP – majhen korak za spdivej, velik za spidvejista, ki mu lahko kariero temeljito prekucne na glavo. Jo je vam tudi?

Prekucnila ravno ne, mi je pa dala zagon za naprej in potrditev, da je to, kar sem verjel in za kar sem trdo delal, uresničljivo. Seveda pa moraš za to tudi dozoreti, kar sem občutil na lastni koži, saj sem bil prej že petkrat, šestkrat drugi, zmagal pa nisem.

Pa so vas tekmeci po prvi zmagi začeli kaj drugače obravnavati?

Zagotovo nate gledajo drugače. Že prej si zanje v redu, a imaš predznak, da še nisi zmagal. Ko enkrat odpraviš konkurenco, si enakovreden.

Poglejva v prihajajočo sezono SP. Od prejšnjih se bo razlikovala v tem, da jo bo odprla domača preizkušnja v Krškem. Bo to na vas kaj vplivalo?

Name to kar vpliva in mi ustreza. Iz dveh razlogov. Prvi je, da se pritisk domače dirke nakopiči takoj na začetku in ne sredi sezone. Prva dirka vedno pomeni pritisk, zato je najbolje, da je hkrati še domača. Več kot 100 % pritiska tako ali tako ne more biti. Drugi razlog pa je, da se na to dirko lahko pripravljam, opravil sem nekaj treningov v Krškem, česar v preteklosti nisem mogel, ker je bila dirka sredi sezone, sam pa sem imel tako natrpan koledar, da enostavno nisem imel časa odpeljati se do Krškega in opraviti kakovostnega treninga.

Ste pa prirediteljem v Krškem nekajkrat očitali, da niso naredili nič, da bi vi lahko imeli in izkoristili prednost domačega terena ...

V preteklosti se je dogajalo marsikaj, zdaj pa lahko prireditelje zgolj pohvalim. Sodelovanje med AMD Krško in menoj je odlično in upam, da bomo tako tudi nadaljevali.

Katera je pravzaprav vaša domača dirka, VN Slovenije v Krškem ali VN Poljske v Gorzowu?

Domači sta zame obe. Krško zaradi nacionalnega naboja, Gorzow bolj iz dirkaške perspektive, saj tam v enem letu naredim toliko treningov kot v Krškem v celem desetletju. Tako da tamkajšnjo stezo zagotovo poznam bolje.

Ste v spidveju kdaj prikrajšani, ker ste Slovenec?

Definitivno. Najbolj s finančnega stališča, tudi z razvojnega. Imel sem izkušnjo z nemškim pripravljalcem motorjev, ki je še vedno živel v drugi svetovni vojni. On se je povzdigoval, mi pa smo zanj neki Balkanci in nas drugače obravnava. Prebiti se iz Slovenije v meko spidveja je zagotovo težje, kot če si Anglež, Skandinavec ali Poljak.

V zadnjih osmih letih je imel spidvej šest različnih svetovnih prvakov, kar dokazuje širino tega športa ...

Hvala bogu, da ima vsak možnosti in da ni nihče tako dominanten kot svojčas Rickardsson. Po drugi strani je kar malo čudno, da ni več enega izstopajočega dirkača. Vse se je tako poravnalo, vsi imamo dobre motorje, tako da dejansko ne veš, kdo bo zmagal.

Boste svoje otroke usmerjali v spidvej?

Težko je reči, da svojih otrok ne bom usmerjal, saj odraščajo ob moji spidvejski karieri. Ne moreš jih kar izolirati od tega športa. Morda enako kot z mojim očetom in menoj. Dirke smo hodili samo gledat, ne spomnim se, da bi moj oče dirkal, bil sem premlad, star dve leti, ko je končal kariero. Bili smo zraven na vsaki dirki, pa sem tudi jaz šele pri 17 letih začel, nič prej. Tako da pustimo času čas.

Niso pa v spidveju le zmage in lepi trenutki. Pridejo tudi tragične nesreče, kakršna je bila denimo lanska vašega klubskega kolega Maksa Gregoriča. Kako gledate nanje?

To so težke izkušnje. Ne moreš reči, da se te ne dotaknejo, ker se te, sploh če se zgodijo prijatelju. Uvidiš, da če so drugi ranljivi, si tudi sam. Jaz si stvari čisto poenostavljam: v motošportu se nesreče dogajajo, poglejte denimo Simoncellija, toda če se letno zgodita ena, dve nezgodi, jaz to še vedno vidim kot minimum. Davek mora biti plačan in ni dirke, ki bi bila varna. Lahko so varne bolj ali manj, toda nesreče so vedno bile in bodo. Vse pa je v tvojih rokah.

Serijski svetovni prvak Sebastien Loeb je nekoč dejal, da je počasnejši za sekundo na kilometer, odkar je oče. Ste vi tudi?

Ko sem postal oče, sem imel najboljšo sezono dotlej. Mene to očitno bolj žene, kot zavira.

Spremljate smučarske skoke? Vaša sestrična žanje lepe uspehe ...

Spremljal sem tako moške kot dekleta. Špelo Rogelj dobro poznam, že vrsto let smo družinski prijatelji, zaradi nje sem nekoliko bližje temu športu. Moške sem seveda spremljal zaradi fenomenalnih, zgodovinskih dosežkov Petra Prevca, za kar mu iskreno čestitam, lahko se mu le priklonimo, česa takega ni še nihče dosegel. Špelo pa sem spremljal, ker smo pač prijatelji, vem pa tudi, koliko trenira, gara in da ima za seboj vso družino.

Ste že izpolnili obljubo in si ogledali kakšno njeno tekmo?

Da, bil sem na Ljubnem, lani in letos, v tujino nisem rinil. Špela pa je bila prav tako na SP v Krškem in na DP.