Timov cilj naslov prvaka, nato razmislek o ZDA

Makole – Tim Gajser je z uspehi v elitnem MXGP postal magnet za množice. Kjerkoli se pojavi, ga oblegajo. »V otroštvu sem sanjal, da bi zmagoval, bil dober motokrosist, znan kot dobra oseba in dober športnik,« je 19-letnik potrdil, da rad ustreže navijačem. Po 12 tekmah v debitantski sezoni v eliti – vknjižil je sedem zmag – je pridirkal do zasluženega premora. Z novimi preizkušnjami bo karavana nadaljevala konec julija.

O čem boste razmišljali po zadnjem delovnem dnevu pred oddihom: o morju ali motorju?

Poskušal se bom osredotočiti na morje. Menim, da mi bo kar prijalo.

Sprašujem zaradi vaše velike zagnanosti, zaradi katere vam je oče pred novim letom za nekaj dni prepovedal na motor. Se je po naporih v SP zmanjšala?

Več kot polovica sezone je za nami in razumljivo je, da se baterije v ritmu, ki ga imamo, izpraznijo. Treba si je povrniti energijo, saj jo bom potreboval za zadnjih šest dirk. Hkrati se je veliko spremenilo od lanskega leta, malo drugače gledam na vse. Zdaj imam tudi dekle, starejši sem. Morda je dobro, da grem na dopust in povsem odklopim. Gotovo pa bom po enem mesecu brez dirk zelo pogrešal tekmovalni ritem.

Ta zagnanost vodi k izjemni fizični pripravljenosti, ki se vidi na dirkah. Ste se za sezono pripravljali drugače kot v preteklosti?

Program vadbe sestavlja oče. Letos je bilo povsem drugače. To je bilo prvo pripravljalno obdobje, v katerem nisem imel več opravka s šolo. Treniral sem dva- do trikrat na dan, kar je res ogromno. Bil sem v fitnesu, na kolesu, tekel sem in preizkušal vse, kar bi lahko bilo povezano s tem, da bi bil boljši. Januarja smo testirali motor na Sardiniji. Količinsko je bila vadba v primerjavi s tisto v preteklosti dvojna.

Pred sezono ste poudarili, da bo debitantsko leto za vas predvsem učno. Zdaj se zdi, da ste vi tisti, ki učite tekmece.

Nisem si hotel ustvariti nekih pričakovanj, saj si nisem predstavljal, kaj in kako se bo vse odvijalo. Vedel sem, da sem dober, hiter in da lahko dobro odpeljem. Oče pa je bil edini, ki je verjel, da lahko na prvi dirki sezone zmagam. Verjel je bolj kot jaz. Ni bilo preprosto štartati v sezono kot novinec. Sploh zato, ker je v tem letu toliko vrhunskih voznikov v razredu.

Čeprav ste veliko mlajši, vas morda pridejo glede na vaše rezultate ti prekaljeni mački kdaj kaj vprašat?

Nihče se še ni spustil na tako raven. Med tekmami se ne pogovarjamo veliko, vsak si skuša poiskati svoj mir, se zbrati. Največ komuniciram z Jevgenijem Bobriševom in Gautierjem Paulinom, ker dirkata prav tako za Hondo. Vprašamo drug drugega, kako je kdo odpeljal, ne razpravljamo pa o podrobnostih, denimo linijah. Ne družimo se, vsi smo tam z istim razlogom, vsak od nas hoče zmagati.

Kako ste se pa znebili strahospoštovanja, ko ste se postavili na štart uvodne letošnje dirke v Katarju?

Vsakega tekmeca spoštujem, vsakega moraš spoštovati. Vsak, ki pride v svetovno prvenstvo, je moral na poti do tja trdo garati. Pri športu je spoštovanje zelo pomembno. Tudi drugi dirkači gledajo name z velikim spoštovanjem.

Pogosto pravimo, da se na prvi tekmi sezone gradijo nadaljnji rezultati. Kaj je bilo ključno za zmago?

To, da sem bil brez pričakovanj in obremenitev, nihče mi ni nalagal pritiska, šel sem uživat na motor in nabirat izkušnje. Drugi pa so bili verjetno že na uvodni dirki na trnih in so hoteli iztržiti dober rezultat.

Katera dirka pa je bila za vas najbolj posebna?

Dirka v Mantovi je bila ena najboljših. Nastopal sem pred množico slovenskih navijačev, zmagal sem in to smo skupaj proslavili, nepopisno je bilo. Res pa je, da je za vsako zmago treba garati in vsaka ostane v tebi.

Še pred dvema letoma ste dejali, da je od motokrosa zelo težko živeti. Ste z uspehi poplačali vložek preteklosti?

Jaz in družina živimo sanje. Če se dela trdo in če si dober človek, se vse poplača. Oče je tisti, ki je začel to zgodbo, jo pripeljal do ravni, na kateri smo zdaj. Seveda ta zgodba potrebuje tudi mene in motivacijo za trening. On je 30 let v motokrosu, prestal je kar nekaj težkih trenutkov. Skratka, vse se povrne. Nikoli pa ne smeš obupati.

Nekoč ste dirkali na starih motociklih, tekmeci na precej boljših, a vi ste jih premagovali. Zdaj imate motor, za katerega skrbi cel kup inženirjev. Koliko je 450-kubično hondo mogoče še izboljšati?

Približno 15 ljudi skrbi za moj motor. Ves čas ga izboljšujemo, nazadnje smo testirali v ponedeljek, dan po zadnji dirki pred premorom v SP. Japonci vedno nekaj preizkušajo, vidiš, da se res trudijo še izboljšati motor, ki je že vrhunski. Vsi tekmeci testirajo, vsi hočejo še boljše motocikle in tudi ti ne smeš pri tem zaspati.

Od otroštva sanjate o superkrosu v ZDA. Je odhod čez lužo možen že v prihodnjem letu?

To je odvisno od razpleta letošnje sezone. Načrt je osvojiti naslov svetovnega prvaka v MXGP. Če ga osvojim, imava z očetom proste roke. To pomeni, da se lahko odločiva za odhod v ZDA, lahko pa ostaneva v Evropi. Nič še ni odločeno. Bom pa oktobra tekmoval na dirki Monster cup, eni največjih na svetu.

Če se vrneva k vašemu oddihu na morju. Kako boste izkoristili čas?

Imamo motorni čoln in vodni skuter. S temi igračkami tudi na morju ne bo dolgčas, malo se bomo zabavali. En teden imam prosto, potem pa se spet vračam k treningom.

Letošnje leto je olimpijsko. Vam je kdaj žal, ker motokros ni olimpijski šport?

Spremljal sem veliko olimpijskih iger. Nekaj časa so razpredali o umeščanju štadionskega superkrosa v olimpijski program. Ne moti me, da sem si izbral neolimpijski šport. Živim za motokros, moje življenje je predano temu, odkar sem bil star dve leti in pol. Diham, jem, vse počnem za motokros. In za to mi ni niti malo žal.