Planica - Od prvega na Norveškem dokumentirano izmerjenega 9,5 metra dolgega skoka na smučeh (Olaf Rye, 1808) sta minili že 202 leti. Pol metra krajši prvi državni rekord na slovenskih tleh (Janez Pogačar, 1921) bo prihodnjo zimo star že 90 let. Pred tremi dnevi je minilo 74 let od tiste nedelje, 15. marca 1936, ko je Avstrijec Sepp Bradl z daljavo 101,5 metra v Planici začel ero poletov na smučeh.
Skakalci so potrebovali naslednjih 58 let (Matti Nieminen, 203 m, Planica 1994), da so premagali drugo magično mejo 200 metrov. Pred petimi leti je Norvežan Bjørn E. Romøren pod Poncami na finalu svetovnega pokala v smučarskih skokih pristal pri doslej največji daljavi (239 m), Finec Janne Ahonen pa pri 240 metrih, žal, ni obstal na nogah.
Nanizani skopi podatki, ki ponazarjajo neverjeten razvoj smučarskih skokov, so obče znani. Celo Slovenci se skorajda ne sprašujemo več, zakaj se je senzacionalna preobrazba smučarskih skokov v polete na smučeh zgodila prav pri nas. Kako je bilo sploh mogoče, da se je ena izmed najbolj fascinantnih športnih disciplin rodila v deželi, ki je med obema vojnama - z izjemo športne gimnastike - in še lep čas po njej še upravičeno veljala za (zimsko)športno zamudnico?
Pionirji našega športa
Nobenega dvoma ne more biti o tem, da so se, morda niti ne sluteč, kaj se bo iz tega izcimilo, »projekta Planica« v zgodnjih tridesetih letih lotili pravi ljudje. Joso Gorec (1895 - 1962) ter njegov krog somišljenikov in podpornikov z inž. Stankom Bloudkom (1890 - 1959) vred gotovo sodita med najbolj žlahtne in inventivne pionirje slovenskega športa.
Ni namreč naključje, da je Gorec že po prvih »senzacijah v Planici«, kakor je o rekordnih daljavah skakalcev tedaj poročal ljubljanski časnik Jutro, spoznal, da je vrag odnesel šalo. S pronicljivo formulacijo, da gre za polete, novo, posebno disciplino smučarskih skokov, je dosegel, da jih je, čeprav je bila zaradi norveškega vpliva tedaj zelo konzervativno naravnana, Mednarodna smučarska zveza (FIS) na kongresu leta 1938 dovolila »za trening in v študijske namene«.
Našim pionirjem smučarskih poletov so šle na roke tudi druge okoliščine. Smučarski poleti so Slovence osvojili na mah in odtlej leto za letom plebiscitarno izkazujejo zvestobo in podporo našim snovalcem zibelke poletov in planiškim prirediteljem.
Poleti - izziv in navdih
Zlasti pa ne gre prezreti, da so Planici svetovni sloves od leta 1934 do danes ustvarjali in utrjevali najbolj znameniti skakalni šampioni svojega časa. Obenem so bili navdih slovenskim skakalcem, da so sledili njihovemu zgledu in se postopoma, korak za korakom, bližali svetovnemu vrhu.
Smučarski poleti so tuje in slovenske skakalce pritegnili z neustavljivo mikavnostjo in jih nenehno izzivali k preseganju meja že dokazanih zmožnosti človeka. Zgodovina smučarskih poletov prav zaradi ekstremnih zahtev, ki so jim na letalnicah zaradi visokih hitrosti in s tem izjemno velikih sil zračnega vzgona in upora izpostavljeni skakalci, zelo nazorno zrcali fantastičen športno-tehnični razvoj smučarskih skokov.
Znanstvene biomehanične in aerodinamične raziskave (prve je v vetrovniku opravil Švicar Reinhard Straumann že leta 1926!), oplojene z izkušnjami ter navdihom skakalcev in trenerjev, so omogočile inventivne izboljšave skakalne tehnike in tekmovalne opreme pa tudi izpopolnjevanje konstrukcij skakalnic in letalnic.
V sinergiji z vse bolj vrhunsko psihofizično pripravljenostjo skakalcev so se odpirale vedno nove možnosti za preseganje še do nedavnega nepremagljivih meja. Sodobni skakalni dresi (1974/75) in nekatere druge inovacije so omogočile skakalcem, da so se z znižanimi zaletnimi hitrostmi in nižjo krivuljo letenja v 70. in 80. letih približali drugi magični meji (200 m).
Umetelnost letenja
Prevlada škarjaste tehnike letenja v začetku 90. let, s katero se je močno povečala letalna površina »sistema skakalec-smuči« in z njo aerodinamična učinkovitost letenja, je brez povečanih tveganj omogočila prve polete čez to mejo (1994). Bistvenega pomena je, da se je to lahko zgodilo kljub temu, da je FIS vztrajala, in bo iz utemeljenih razlogov najbrž tudi v prihodnje, pri omejitvi največje dovoljene višinske razlike med robom odskočnega mostu in ravnino izteka letalnic na 130 m.
Navzlic tej ključni omejitvi sta prilagajanje profila letalnic in škarjasta tehnika letenja v enem samem desetletju skakalcem omogočila, da so segli do meje 240 metrov. Kar 25 metrov prek točke HS=215, ki označuje nominalno velikost velikanke v Planici! S predpisi o tekmovalni opremi, zlasti o dresih z manjšim »balonskim efektom«, FIS že več kot poldrugo desetletje zavestno usmerja razvoj skokov (in poletov) v skladu z načelom enakih možnosti. O dosežkih in zmagah naj odločajo športne (atletske oziroma gibalne) sposobnosti skakalcev in ne tehnološke prednosti!
Z danimi konstrukcijskimi omejitvami za letalnice in tekmovalno opremo, o tem pričajo poleti v Planici v obdobju 2006 - 2009, se je prostor za nove rekordne daljave v smučarskih poletih prejkone izčrpal. Kvantitativnemu razvoju naj bi torej sledil predvsem kakovostni. Umetelnost letenja na smučeh je v tem, da skakalec s čim manjšo zaletno hitrostjo v optimalnih vremenskih razmerah poleti čim dlje. Kdor zna in zmore vse do varnih fizičnih meja letalnic! Tisti, ki bo to veščino v Planici prihodnje dni najbolje obvladal, naj postane 18. svetovni prvak v smučarskih poletih!