Tiskane izdaje
Ljubljana – Centru Stožice je ob prvem rojstnem dnevu treba priznati: njegov športni del je v 12 mesecih od prve športne prireditve shodil kot motorično izjemno razvit otrok, njegovi najemniki pa pod vtisom še živih spominov na »drvarnice«, v katerih so igrali pred tem, še vedno uživajo ob vsakem vstopu v novi slovenski hram športa.
Ekstaza, ki je spremljala selitev v razkošni novi dom, je košarkarjem Uniona Olimpije, rokometašicam Krima, odbojkarjem ACH Volleyja pa tudi nogometašem Olimpije v povprečju prinesla skoraj podvojen obisk domačih in mednarodnih tekem, slovenskemu košarkarskemu evroligašu pa tudi rezultatski uspeh in po sedmih letih vrnitev med najboljših 16 moštev v Evropi.
Ko beseda nanese na zaslužek, glasnost vseh večinoma pojenja. Na zavodu Šport Ljubljana so se po poskusnem obdobju zaračunavanja podobne najemnine kot v njihovih prejšnjih dvoranah odločili, da športu tudi v prihodnje namenijo poseben status. Klubom za tekmovanja v stožiški dvorani računajo veliko manj kot izvajalcem kulturno-zabavnih prireditev.
To si, kot kaže, kot upravitelji centra Stožice za zdaj lahko privoščijo, saj po besedah direktorja zavoda Romana Jakiča poslujejo s pozitivno bilanco in uspešno pokrivajo povprečni mesečni strošek vzdrževanja obeh kompleksov v znesku 118.000 evrov. Če je za komercialne najemnike cena dvorane za en dan 30.000 evrov, košarkarji Uniona Olimpije in blejski odbojkarji za vsako evropsko tekmo odštejejo 11.000 oziroma 10.000 evrov, polovico manj Union Olimpijo stanejo tekme lige NLB in DP, 5000 evrov so za vsako od svojih šestih tekem lige prvakinj plačale tudi rokometašice Krima Mercatorja, medtem ko se strošek nogometašev Olimpije za najem stadiona – ki je dražji kot dvorana – v povprečju giblje okrog 14.000 evrov, odvisno od tega, ali uporabijo vse tribune ali le del.
Čeprav se vsi radi pohvalijo s krepko povečanim obiskom, pa skoraj v en glas zagotavljajo, da s prihodkom od vstopnic ne morejo pokriti stroškov organizacije tekem. »Za nas je uspeh že to, da smo po selitvi prvič začeli prodajati vstopnice in presegamo prej skoraj vedno brezplačen obisk na Kodeljevem,« je povedala Krimova prokuristka Tanja Polajnar. Razkrila je, da jih vsaka tekma skupaj z najemom stane skoraj 8000 evrov. To je manj kot v isti dvorani blejske odbojkarje, ki so za posamezno tekmo lige prvakov z najemom vred odšteli po 35.000 evrov. Njihova izvršna direktorica Ivanka Mihelčič je dejala, da so s prodajo vstopnic (v povprečju so imeli na štirih tekmah več kot 10.000 obiskovalcev) pokrili le del stroškov za organizacijo. Podobno poudarjajo pri NK Olimpija, pri kateri so menda večino prvenstvenih tekem končali na pozitivni ničli ali celo v minusu.
A ne gre metati vseh športov v isti koš. Svetel zgled je Union Olimpija, izjema v celotni stožiški zgodbi, ki ji je evroliga letos podelila prvo nagrado za neverjetno povečanje obiska tekem v primerjavi s prejšnjo tivolsko sezono ter za kakovostno tržno in prodajno mrežo.
Tudi pri slovenskem košarkarskem evroligašu so se po mesecih vznesenosti zatekli k stari slovenski navadi tajnosti finančnih podatkov in včeraj niso bili posebej zgovorni glede konkretnega zaslužka od prodaje vstopnic. »Prihodek od vstopnic je v prejšnji sezoni postal izjemno pomemben del finančnega načrta, naši obiskovalci pa 'zlati' pokrovitelji kluba.« A ker so imeli v evroligi kar 95-odstotno zasedenost, evropske cene vstopnice, ob lanski razprodani dvorani proti Panathinaikosu (13.000 gledalcev) pa 91.000 evrov čistega dobička, je jasno, da so osem evropskih tekem končali s precejšnjim prihodkom, ki pa ga je treba gledati ob upoštevanju še dveh tekmovanj, v katerih so igrali (lige NLB in DP) in v katerih je bila zasedenost tribun od štiri- do šestkrat manjša.
»Natančnih podatkov o stroških klub javno ne razkriva, gotovo pa so minimalni glede na potrebe, saj veliko projektov in področij urejamo z oglaševalskimi kompenzacijami in prostovoljstvom. Stožiška dvorana nam v nasprotju s Tivolijem omogoča, da ljudem ponudimo več in bolje,« je pojasnil Matevž Zupančič, vodja komuniciranja pri Unionu Olimpiji, ki je po obisku nekje na ravni blejskih odbojkarjev, po zaslužku in cenah vstopnic pa svetlobna leta pred njimi.
