V ospredju je zelo dobro organiziran črni trg, ki deluje tudi drugje, vendar se o uporabi različnih poživil v svetu biznisa in zabave ne govori. Za razliko od športa pač ne gre za prepovedane učinkovine.
Slovenija se je pred tremi leti pridružila državam, ki so ratificirale mednarodno konvencijo proti uporabi nedovoljenih snovi v športu, pred dvema letoma pa je sprejela zakon, ki predvideva za neupravičeno proizvodnjo, predelavo in prodajo kazen od enega do desetih let. Kljub temu dobro organizirane mreže, ki sistematično oskrbujejo športnike s prepovedanimi sredstvi, še naprej delujejo. Z mrežami, ki jih nadzoruje organizirani kriminal, se, kot kaže, nihče posebej zavzeto ne ukvarja, čeprav sta neupravičena proizvodnja in prodaja kaznivi. Doslej so bili pri lovu za prepovedanimi poživili uspešni le cariniki, ki so zasegli že precej prepovedanih sredstev. V oči pa bode, da je precej neaktivna policija, čeprav je zaradi uporabe steroidov že prišlo do smrtnega primera. Pred tremi leti se je tudi veliko govorilo o predkazenskem postopku pri organizirani spletni prodaji prepovedanih učinkovin, vendar je nato vse utihnilo.
Črni splet
Jani Dvoršak, vodja oddelka za boj proti dopingu pri Olimpijskem komiteju Slovenije, pravi, da je spletna prodaja največja težava pri uporabi in razpečevanju prepovedanih sredstev, ki so vsem lahko dosegljiva, tudi tiste učinkovine (zdravila), ki jih farmacevtska podjetja še preizkušajo in testirajo. Zanimivo je, kako hitro se znajdejo na črnem trgu. Spletni trg je na tem področju ponavadi tri do pet let pred trgom zdravil. Kako razvejan je ta medmrežni posel, najbolje pove podatek, da na spletu dobite 17 milijonov zadetkov, če vtipkate 'steroids' (pred desetletjem jih je bilo komaj sto tisoč!). V Franciji, pa tudi Evropski uniji, se že nekaj časa pogovarjajo s farmacevtsko industrijo, da bi zajezili črni trg, vendar ni kakšnega velikega upanja, da bi dosegli dogovor.
Športniki, željni denarja in slave, kot najbolj izpostavljeni v »trikotniku izprijencev«, katerega del so tudi brezvestni menedžerji in trenerji ter zdravniki in farmacevti, so seveda le delček v veliki igri, vendar zato največkrat na sramotilnem stebru. Raziskave v svetu in analize strokovnjakov kažejo, da glavni povpraševalci po dopingu in biokemičnih sredstvih niso športniki (teh naj bi bilo med 35 in 37 odstotkov), ampak bodibilderji in studiji za fitnes, veliko pa jih je tudi med varnostniki, vojaki in policisti. Skupaj naj bi zaužili do 45 odstotkov vseh preparatov. Zanimivo je, da pomemben odstotek (15 do 20) porabijo tudi ljudje iz šovbiznisa - predvsem iz filma in glasbe, katerih vzgib ni doseganje rezultatov, ampak zdravljenje bolezni in velikokrat tudi lastnega občutka telesnih pomanjkljivosti.
Nevedni športniki
V Sloveniji, ki je po zagotovilu poznavalcev trga dopinški Eldorado, se do sovražnika številka ena sodobnega športa obnašamo zelo neodgovorno in malomarno ter ga obravnavamo kot nezaželeno težavo, čeprav gre za rakavo rano sodobnega športa. Nacionalna antidopinška komisija je z dolgoletnim predsednikom prof. dr. Jožkom Osredkarjem sicer poskušala to premakniti, vendar kakšnega posebnega zanimanja pri zvezah in zlasti športnikih ni bilo.
V boju proti dopingu smo učinkoviti toliko, kolikor vanj vlagamo. Sedanja osrednja antidopinška komisija deluje z dvesto tisoč evri, kar je veliko premalo za bolj učinkovito kontrolo. Dvoršak si večjo učinkovitost obeta od nastajajoče slovenske protidopinške agencije, ki naj bi zaživela konec leta. Za razliko od sedanje komisije pri olimpijskem komiteju, bo, tako kot v večini na tem področju odgovornih evropskih držav, organizirana profesionalno. Strukturno bo organizirana tako, kot svetovna (WADA), imela bo upravni odbor, v katerem bodo zastopniki športnih organizacij in države, strokovni svet, komisija za kontrole in direktorja. O kaznih bo odločila disciplinska komisija. Dvoršak je prepričan, da imamo v Sloveniji dovolj neodvisnih vrhunskih strokovnjakov z različnih znanstvenih področij (medicine oziroma hematologije, imunologije in endokrinologije ter prava), ki bodo agenciji dali ugled in verodostojnost. »Naša naloga bo povezati vse te strokovnjake in jim omogočiti učinkovito delo. Za to bo seveda potreben denar. Dejstvo je, da se prostovoljno s tako zahtevnim delom nihče ne bo ukvarjal. Profesionalnost je namreč edino zagotovilo za uspešnost na vseh področjih, na katerih želimo delovati. Upam, da bo imela država razumevanje za dejavnost, ki je v Evropi veliko bolj pomembna, kot si mislimo. Evropa se v boju proti dopingu združuje,« je Dvoršak predstavil nastajajočo agencijo in dodal, da bo njen prvi cilj ostal klasičen boj proti dopingu prek testiranj, zelo pomembna pa bo tudi preventiva in osveščanje športnikov. Neizobraženost je najbolj pereč problem naših vrhunskih športnikov, ki pa vselej pride na površje, ko se posamezniki ujamejo v dopinško mrežo. Ena od temeljnih nalog športnih organizacij in bodoče agencije bo športnikom zagotoviti popolno podporo tudi takrat, ko se znajdejo v godlji, ne glede na to, ali so vanjo padli vede ali nevede. Dejstvo je pač, da so protidopinški pravilniki, testiranja in metode, kakršna je denimo kolesarski biološki potni list, nepopolni. Da gre pri dopinških sumničenjih in obtožbah za zelo občutljive postopke, pa pri nas v zadnjih letih najbolje kažejo odmevni primeri kolesarja Tomaža Noseta ter atletinj Jolande Čeplak in Helene Javornik, ki zaradi številnih napak niso v celoti razjasnjeni.
Iz priloge Delo Mag