Bogdan Gabrovec: Nad vodo nas držijo pokrovitelji

Nedavno je minilo dve leti od volitev predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS), na katerih se je zavihtel na vrh krovne slovenske hiše športa Bogdan Gabrovec. Z nekdanjim predsednikom judo zveze smo potegnili črto pod polovico njegovega mandata in odprli vprašanja, ki ta čas najbolj zanimajo športno družino pri nas.

Pred mesecem dni ste dobili zaupnico članov skupščine OKS, v drugo polovico predsedniškega mandata ste lahko vstopili samozavestno. Kako bi ocenili prvo polovico?

Kot odlično, če ocenim rezultate slovenskega športa, in negotovo oziroma turbulentno, če opišem položaj, v kakršnem se v tej državi nahaja financiranje športa. Športniki in OKS bi želeli drugače ... Člani OKS so mi dali pozitivno oceno, čeprav nismo naredili vsega, kot bi morali. V tujih športnih inštitucijah imamo veliko ljudi – pa ne mislim na Aleksandra Čeferina, ki zaseda najbolj prestižen položaj –, a bi lahko postorili več. Zaspali smo tudi na področju objektov, nismo dovolj pritisnili na državo, da bi naredila popis in razvid objektov.

Zakaj?

Ugotoviti moramo, ali imamo dovolj površin za izvajanje trenažnih procesov in rekreacijo ter v kakšnem stanju so ti objekti? Obstaja ocena, da so objekti v povprečju stari 37 let, pri čemer ne vemo, koliko bi jih bilo treba energetsko sanirati. V delitvi energetskih sredstev bi lahko izkoristili možnost za sanacijo objektov, ki so namenjeni športu. Na številnih drugih področij pa smo izpeljali veliko, kar smo si zadali za prvi dve leti.

Vselej je aktualen tudi odnos športa in države. Kako bi opisali ta odnos?

Dejansko smo neuspešno pritiskali na vlado, da pospeši reševanje problematike športa in pri krovnem zakonu sprejme, kar bi morala že pred dvema letoma. Tu je naš rezultat nič.

Ste lahko konkretni?

Država pri zakonu o visokem šolstvu ni vrnila športne vzgoje na fakultete, zakona o fundacijah še ni, tudi zakon o igrah na srečo ni prenovljen, krovni zakon o športu nastaja, kakor nastaja že dolgo ... Na ministrstvu za infrastrukturo nam ni uspelo iztržiti brezplačnih prevozov športnikov na treninge, govorim o enotni vozovnici za dijake, študente in učence. Ministrstvo za zdravje nam ni šlo naproti pri plačanih preventivnih pregledih športnikov. Še vedno je aktualno tudi plačevanje enormnih stroškov za varnost na prireditvah, neuspešni smo bili tudi pri spremembi 142. člena zakona o dohodnini, da bi povečali del namenskih dohodninskih sredstev iz 0,5 na 1 odstotek. Z olajšavami DDV pri nakupu opreme tudi ni bilo nič.

Država je z zakonom o davku na srečke zbrala 34 milijonov evrov, a z njim znižala konkurenčnost Športne loterije in Loterije Slovenije. Posledica so bile nižje koncesije, na koncu pa ima Fundacija za šport (FŠO) 2 milijona evrov letno manj.

To je velika težava športa. Če ni možno ukiniti zakona, ki je škodljiv za šport in je bil sprejet kot del Zujfa, bi morali športu vsaj vrniti omenjena 2 milijona evrov iz pridobljenih 34 milijonov. In to že letos. Država potrebuje denar, toda omenjeni dohodek je nastal tudi zaradi športa, ki vsaj delno generira igranje iger na srečo oziroma športnih stav.

Kako bi torej ocenili odnos OKS z državo?

Čakamo, da se bo spremenil na bolje. Upam, da bo premier prepričal ministrici za šport in finance, da najdeta pot do izgubljenih dveh milijonov evrov, ki ju je šport izgubil prek FŠO, pozneje je treba sistemsko slediti že sprejetemu nacionalnemu programu športa (NPŠ). NPŠ velja že tretje leto, a se ne izvaja, četudi ga je sprejel državni zbor s soglasjem 77 poslancev. Nihče ni bil proti.

Vlada je letos že sprejela letni program športa (LPŠ).

Obljubili so nam, da bosta v LPŠ dodana manjkajoča 2 milijona evrov, a se to ni zgodilo.

Zakaj ne?

Češ da so dali 2 milijona k razvoju kadrov. Toda to so evropska sredstva! Pa pri usposabljanju trenerjev da so dali zraven dva milijona. Toda gre za dva milijona, ki ju nismo črpali lani, ker so zamudili z razpisom in tega sploh ni bilo možno koristiti. Obstaja nevarnost, da bi športne zveze izpad javnih sredstev nadomestile z nižanjem sredstev za mladinske pogone, kar bi dolgoročno pomenilo, da bi vrhunski šport začel izginjati.

Je to povezano s finančno stabilnostjo OKS?

Še najmanj. OKS se bo potrudil, da bo pomagal zvezam z drugimi viri. Primer: če bi dobili dodatnega sponzorja za izdelavo kontejnerjev, bomo uredili pogoje Jadralni zvezi, ki potrebuje kontejnerje za prevoze in nastanitve. Jadralci bi tako ohranili denar za programe, ki bi ga sicer izgubili na račun prevozov in nastanitev. JZS je na igrah v Riu osvojila kolajno in 6. mesto, pa bo dobila manj! Pogovarjamo se s 27 potencialnimi novimi pokrovitelji OKS, povečali bomo tudi kreditiranje zvez, kot nam omogoča pravilnik.

Menda se ne razvija ugodno projekt Bežigrajskega športnega parka (BŠP), v katerem je OKS četrtinski delničar.

Ta odisejada traja že 9 let in kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi se največji lastnik Joc Pečečnik odločil, da ga nič več ne zanima skupna zgodba z OKS in Mestno občino Ljubljana. Naš vložek, torej štadion Bežigrad, bi morda dobili nazaj, a si z njim ne moremo pomagati, saj razpada, morda bi morali plačati odškodnino, ki bi lahko postala tako visoka, da bi ogrozila delovanje OKS.

Kako daleč je primer BŠP?

Sprejet je bil nov odlok o hrupnosti pri gradnji objektov. Ta zdaj dovoljuje gradnjo, toda le v dopoldanskem času, četudi dnevni promet na Dunajski cesti ustvari večji hrup, kot bi nastal pri gradnji. Gradnja bi se torej spet zavlekla za nadaljnja štiri leta, če bi do nje sploh prišlo. Toda niti tožba glede funkcionalnosti zemljišča Fondovih blokov, parcele 312, ki tudi že traja 9 let, še ni končana. Nič se ne premakne, čeprav mineva že 60 let od smrti Jožeta Plečnika. Mimogrede, Čehi so naredili vse za vpis v dediščino Unesca, mi ne ... Upam, da bo ministrstvo za kulturo pomagalo prepričati odgovorne, da se proces reši podobno, kot so rešili »projekt Magna« na gospodarskem ministrstvu. V dveh mesecih so vložili zakon in pridobili gradbeno dovoljenje, ker bodo ustvarili delovna mesta. Večina je pozabila, da je tudi v projektu BŠP predvidenih 500 delovnih mest.

Kako komentirate pismo, ki so ga prek Fundacije za šport poslali vladi številni športniki, tudi podpredsednik OKS Iztok čop? Izpostavili so alarmantno stanje na področju javnega financiranja športa v Sloveniji.

Kot zmeren pritisk na vlado, da uredi problematiko športa, kot bi ga morala že zdavnaj. Povsem se strinjam z vsebino pisma, torej z rešitvami, nisem pa se strinjal z obdobjem nastajanja pisma. Tedaj sta bili vloženi interpelaciji proti dvema ministricama, tudi proti celotni vladi, morda je bilo vse skupaj politično motivirano. Danes bi skupščina OKS gotovo podprla pismo, če bi ga dal na glasovanje. Podpredsedniki in drugi sodelavci me prepričujejo, da moramo bolj ostro nastopiti proti odnosu vlade do športa ... Mislim, da moramo počakati z drastičnimi ukrepi, ki jih imamo na voljo športniki. Upam, da ministrstvo razume, da šport zahteva drugačno obravnavo kot doslej.

Izredne pokojnine za športnike ...

... so vključene v novi Zakon o športu (ZSpo). Omejene so na Bloudkove nagrajence za življenjsko delo in nosilce kolajn z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev. Želeli smo razširitev na evropska prvenstva, dosegli smo zdrav kompromis.

Točenje alkoholnih pijač na športnih prireditvah?

V zadnji različini ZSpo obstaja rešitev, ki pa ji mora slediti potrditev v Zakonu o omejevanju pitja alkoholnih pijač. Točenje alkoholnih pijač bi bilo dovoljeno le do tekmovališča, in sicer v omejeni stopnji alkohola. Gre denimo za pivo do določene stopnje alkohola, ne pa denimo žgane pijače. Dovoljeno bi bilo točiti pred prireditvijo, v času prireditve in po prireditvi. Doslej ni bilo možno prodajati alkohola med prireditvijo niti v bližini objekta. Morda Slovenci še nismo dozoreli, da bi prodajali pivo tudi ob igrišču. Popito pivo preveč bi lahko pomenilo, da bi naslednje pivo poletelo proti sodniku ali komu drugemu. Slovenci smo čustven narod, ko ocenimo, da je sodnik storil kakšno napako.

Ste zadovoljni z zadnjo različico zakona o športu?

Ne povsem. V času nastajanja zakona je bilo več poudarka na lokalnem športu, športu za vse in športni rekreaciji. Zveze, ki se ukvarjajo s tem, bodo nezadovoljne. Prek amandmajev bodo poskušale spremeniti vse, a sem jim svetoval, naj ne gredo v revolucijo in rušenje celotnega zakona prek državnega sveta. Naj raje poskušajo doseči delne spremembe, ki bi bile dobre. Trenutno vodstvo OKS podpira omenjeno področje, toda – glede na to, da v ZSpo to ne bo zapisano – vse se lahko spremeni, ko bo nekoč za nami prišla druga ekipa. Druge zahteve smo spravili v zakon, če odmislim, da bodo lokalne športne zveze odslej dajale le mnenje na letni program športa v občinah, in ne soglasja.

V kakšni formi se nahaja slovenski šport?

Veseli me, da kljub vse slabšemu finančnemu položaju vztraja v športu večina volonterjev, brez katerih športa ne bi bilo več. Starši plačujejo vadnine, članarine in prevoze na tekmovanja, četudi v nekaterih okoljih vse težje. Država je šla najmanjšim klubom na roko vsaj z mejo letnih prihodkov 5000 evrov, do katere ne potrebujejo davčnih blagajn. Če bi se osredotočil na financiranje, pa se moram zahvaliti pokroviteljem, ne le komiteja ali športnih zvez, saj nas držijo nad vodo. Imamo odlične izkušnje tako z domačimi kot tujimi sponzorji. Nekatera največja podjetja vlagajo v šport zdaj, ko so v tuji lasti, celo več kot prej.

Kaj še lahko stori OKS?

Naša Fundacija za podporo športnikom iz socialno šibkih okolij vsako leto zbere več denarja, k sodelovanju smo pritegnili organizacijo Lions, v študentski del se vključuje tudi organizacija Rotary, ki ima Fundacijo Leona Štuklja. Športni duh donatorstva je močno prisoten. Pri vladi smo dosegli, da lahko pridobijo štipendije tudi športniki, ki denimo že prejemajo Zoisovo štipendijo, to prej ni bilo možno.

Pogosto vas srečujemo na terenu ... Koliko dogodkov je za vami od 16. decembra 2014?

Ob koncu leta 2015 jih je bilo 281, 40-letnica Bernardina pa je bila moj 467. formalni dogodek v dveh letih in nekaj dneh ... Moram umiriti ritem, sicer bo kakšna prireditev morda zadnja zame. Pride dan, ko obiščem dogodke na štirih koncih Slovenije! To ni ne vzdržno ne varno, na leto prevozim po 100.000 km.