Tiskane izdaje
Ljubljana - Po konačani sloviti dirki po Franciji, na kateri se je končne zmage veselil novi britanski junak Bradley Wiggins, se je v domovino vrnil tudi najboljši slovenski predstavnik Jani Brajkovič. Zadovoljen, ker je tritedenskega pekla konec, zadovoljen s svojo predstavo in rezultatom, je strnil vtise s Toura, po njegovih besedah pa se je dalo videti, da na največji kolesarski prireditvi ni bilo vse, kot bi si sam želel.
»Mislim, da imam še kar nekaj rezerve. Za boljši rezultat bi predvsem moral imeti več sreče, padci so v veliki meri krivi, da moja uvrstitev ni še lepša. Treba se je zavedati, da vsako napako drago plačaš. Po padcih je treba loviti, vsaka nepotrebna poraba energije se ti pozna. Druga stvar pa je, da bi z boljšo ekipo prav tako lahko dosegel več,« je na novinarski konferenci dejal Brajkovič.
Ob strani mu je stal le Božič
Kot se je sam izrazil, je svojo nezadovoljstvo z delom ekipe izrazil s tišino, pomoči ni hotel komentirati tudi tokrat, je pa športno priznal, da se v kolesarstvu take stvari, kot so se tokrat z njim, dogajajo. »Ob strani mi je ves čas stal le Borut Božič. A po svoje to razumem. Moji sotekmovalci so dirkali na etapno zmago, ki je za medije in sponzorje mnogo bolj zanimiva kot boj za osmo mesto v skupnem seštevku,« je vendarle izrazil razumevanje za odločitve vodstva ekipe Astana, piše STA.
Je pa pohvalil tudi Hrvata Roberta Kišerlovskega in izrazil obžalovanje zaradi načina, kako je v kontroverzni etapi z žebljički na cesti prišlo do zamenjave njunih koles: »On je poškodovan sedel na cesti, jaz pa sem od njega želel kolo, se mi pa je zelo mudilo. Bolj kot za njega, me je takrat skrbelo, da bi izgubil preveč časa. A to je kolesarstvo.«
Največji strah je bil odstop
Belokranjec se jasno zaveda, da je v zadnji etapi izgubil lepo priložnost, da se v skupni razvrstitvi prebije še kakšno mesto naprej, toda zaustavile so ga bolečine: »Čeprav me je bolelo koleno, čeprav me je že od druge etape grabilo v vratu, je bil glavna težava komolec. Nisem se mogel upreti, kot bi si želel, zato nisem imel pravega položaja in rezultat ni bil najboljši. Za to so edini krivec bolečine v komolcu. Če gledamo s svetlejše plati, pa lahko rečem, da je sploh dobro, da sem prišel do cilja. Po predzadnji etapi, v kateri sem padel, ni dosti manjkalo, da dirko predčasno končam. Odstopiti pa bi si najmanj želel. Vse leto sem se pripravljal na to dirko in zelo bi bil razočaran, če bi moral predčasno končati dirko, pri tem ni važno, ali bi bilo to v drugi ali predzadnji etapi.«
Brajkovič večje krize na dirki ni imel, čeprav se Pireneji niso iztekli po njegovih pričakovanjih. V svoje sposobnosti nikoli ni dvomil, po dirki pa vendarle meni, da bi lahko bil še za odtenek bolje pripravljen. »Menim, da sem bil pred dvema letoma, ko sem zmagal dirko Criterium Dauphine, na katerim sem se boril z Albertom Contadorjem, malo bolje pripravljen, čeprav je tudi jasno, da takratna pripravljenost mojih konkurentov ni bila na najvišji ravni,« meni Brajkovič.
Vloge obrnjene - tokrat bo on pomagal Božiču v lovu za olimpijsko kolajno
Sedaj je svoje misli že preusmeril na olimpijske igre: »V cestni dirki se želim oddolžiti Božiču in mu pomagati do kolajne. Menim, da je Borut tega sposoben. Na Touru tega ni pokazal, a predvsem, ker mi je ves čas pomagal. Profil proge v Londonu pa mu ustreza, jaz bom garal za njega. Verjamem, da bom do sobote, ko bo cestna dirka, spočit, zdrav in brez bolečin. V kronometru pa bom napadel uvrstitev med najboljšo deseterico.«
Po olimpijskih igrah bo Brajkovič odšel na »polnjenje« baterij v Kolorado, nato pa ga čakajo le še enodnevne preizkušnje v Quebecu, Montrealu in dirki po Lombardiji. Na Vuelti in na svetovnem prvenstvu na Nizozemskem ne namerava nastopiti.
