Tiskane izdaje
Nedavno klubsko svetovno prvenstvo v moški odbojki je znova razgalilo karte in pahnilo Evropo na realna tla. Finalista minule sezone lige prvakov sta ostala brez lovorike, Trentino Tineta Urnauta je pokleknil v polfinalu, veliki Zenit v finalu. Še tretjič v zadnjih štirih letih je s konkurenco opravila brazilska Sada Cruzeiro.
Do vseh treh kron se je dokopala po finalnih zmagah nad ruskima tekmecema (Zenit, Lokomotiv Novosibirsk) in tako znova razvnela polemiko o tem, v čem je brazilska odbojka boljša od evropske. Enopomenskega odgovora ni, jasno je le nekaj: po denarju se s staro celino ne more kosati.
Seveda so proračuni v brazilski odbojki (javna) skrivnost, a če želite številke, vprašajte Bernardinha, ki je v isti sapi selektor moške izbrane vrste in trener ženskega prvaka Rexone, tudi južnoameriškega klubskega šampiona in udeleženca (lani polfinalista) klubskega svetovnega prvenstva. »Turška ekipa (Eczacibaşi), ki nas je premagala v skupinskem delu in nato osvojila lovoriko, ima več kot dvakrat tolikšen proračun kot mi. V zasedbi, v kateri je še pred kratkim igrala naša reprezentantka Fernanda Garay (Dinamo Krasnodar), pa nekatere igralke zaslužijo tudi do 700.000 dolarjev na leto. Mi o takšnih zneskih zgolj sanjamo.«
Dokaz več torej, da brazilske odbojke ne poganja denar, temveč duša in srce, polne dvorane, strastni navijači, številna rivalstva, izenačeni klubi. Prvak minule sezone Sada Cruzeiro je enega od štirih porazov doživel proti zadnjeuvrščenemu UFJF, kar potrjuje, da lahko vsak premaga vsakogar. Resda je Sada v zadnjih petih sezonah kar štirikrat dvignila ligaško lovoriko, a sta se, na papirju, glavna tekmeca pred začetkom nove pošteno okrepila. Funvic je v svoje vrste zvabil reprezentante libera Maria, blokerja Edra, sprejemalca Lucasa Loha in korektorja Wallacea, SESI pa podajalca Bruna in blokerja Lucasa.
V prestopnem roku pred novo moško prvoligaško sezono je bilo mogoče našteti deset Brazilcev, ki so se vrnili v domovino po evropski avanturi, in šest fantov od drugod, predvsem iz osrednje Azije in arabskega sveta. V nasprotno smer, torej iz brazilske prve lige v širni svet, je poleti odšlo 20 fantov, od tega 17 na staro celino. Ravno Bruno in Lucas, ki ju je (nazaj) v svoje vrste zvabil SESI, sta vzorčna primera odbojkarskih zgodb najkakovostnejših Brazilcev. Kalijo se doma, ko si že ustvarijo ime, gredo za nekaj sezon (za)služit v Evropo, nato pospravijo kovčke in se vrnejo v domovino. Bruno je bil član Modene dve sezoni, Lucas zgolj eno.
Ravno Modena velja za nekakšno brazilsko podružnico na stari celini, saj je njegove barve branilo že enajst vrhunskih Brazilcev, z izjemo Lipeja (2003–2007) pa nihče dlje kot tri sezone. Ko so, denimo, enega najboljših svetovnih liberov vseh časov Alana povprašali po najbolj grenki izkušnji v karieri, je brez pomisleka izstrelil dveletno epizodo pri klubskih velikanih Dinamu Moskvi in Lokomotivu Belgorodu v ruski ligi, ki velja – ob turški – za najbogatejšo na svetu. Nikakor se ni mogel popolnoma privaditi tamkajšnjemu načinu življenja, niti podnebnim razmeram, ki so diametralno nasprotne kot v Braziliji.
Ko smo Bruna ob lanskem obisku brazilske izbrane vrste v Stožicah pobarali, naj umesti odbojko v športno sfero v domovini, je kot iz topa ustrelil: »Pri nas je nogomet božanstvo, odbojka pa šport številka ena.« Panoga je cenjena, opažena, obiskana, navsezadnje je dala največje mojstre v zgodovini odbojke – Gibo, Mauricia Limo, Murila Endresa, Danteja Amarala. Da brazilska odbojka v svetovnem merilu ni dominantna taktično, telesno in tehnično, temveč predvsem organizacijsko, saj vse poteka brezhibno in vsak pozna svoje zadolžitve, so si bili edini tudi slovenski reprezentanti, ki so ob boku izbrancev Bernardinha spomladi opravili skupne priprave in odigrali nekaj prijateljskih tekem v Braziliji. V tem pogledu bi se Evropa lahko marsikaj naučila.
