Sredstev za šport je vse manj

Športna politika: razpis Fundacije za leto 2017 bo odprt do 14. novembra. Le 68 % sredstev razpisa izpred štirih let.

Objavljeno
27. oktober 2016 01.51
regent/KATJA KOREN
Jernej Suhadolnik
Jernej Suhadolnik

Ljubljana – Krizno leto 2008 je v marsičem spremenilo svet, novonastalim gospodarskim razmeram so se prilagodili tudi na številnih področjih civilno-družbenega življenja. Podobno je bilo v slovenski športni družini; Fundacija za financiranje športnih organizacij (FŠO) je odtlej najbolj zanesljivo podpirala šport prek vsakoletnih javnih razpisov. Gotovo ni obetavno, da je FŠO za leto 2017 razpisala 8 milijonov evrov – denimo le 68 odstotkov razpisa izpred štirih let.

Fundacija za šport ima v zadnjih letih na voljo vse manj sredstev. Letos je razdelila 10 milijonov evrov, kar je pol milijona manj kot lani, predlani je razdelila 11 milijonov, še leto prej pa 11,7 milijona (glej tabelo). Časi, ko je FŠO razpisala 13,5 milijona evrov, so lep spomin. V zadnjih treh letih bo FŠO zgolj zaradi uvedenega davka na srečke, ki ga je vlada v času finančne krize sprejela kot interventni davek, predvidoma izgubila 1,2 milijona pri Športni loteriji in 1,7 milijona pri Loteriji Slovenija. FŠO se namreč večinsko napaja prek koncesijskih dajatev od iger na srečo.

Zakon o davku od srečk (ZDavS) so uvedli poleti 2013, prihodki od davka od srečk razumljivo pripadajo proračunu Republike Slovenije. Po statistiki finančne uprave sta omenjeni loteriji za leto 2014, torej za prvo polno leto po uvedbi davka, plačali 16,67 milijona evrov davka od srečk. Skupni izplen je navidez večji od kumulativnega izpada prihodkov, ki ju beležita FŠO in sestrska fundacija FIHO, toda zdi se, da je ustvarjen predvsem na plečih (vrhunskega) športa v Sloveniji. S prirejanjem klasičnih iger na srečo se krepijo dajatve v državni proračun, hkrati se zmanjšujejo sredstva za večino ostalih deležnikov, tudi Fundacije za šport. Kako pomembna je slednja za ohranjanje športa nad vodno gladino, je bilo razvidno v minulih letih številnih rebalansov državnega proračuna, zaradi katerih se je sistemsko (so)financiranje programov vrhunskega športa prek resornega ministrstva pogosto zavleklo v konec meseca junija, kar bi bilo za številne izvajalce nacionalnega programa športa prepozno. FŠO je v tovrstnih primerih športnim subjektom med marcem in junijem pogosto že izplačala vse štiri kvartalne obroke.

Infografika: Delo

Redefiniranje prioritet v slovenskem športu?

Teh sredstev bo v prihodnje očitno še manj, saj svet FŠO, ki ga vodi predsednica Katja Koren Miklavec, nima prostih rok pri delitvi denarja, manevrski prostor za njegovo delovanje pa je omejen tudi s Pravilnikom FŠO. Ta denimo v 4. členu določa razrez razpisanih sredstev med področja financiranja, in sicer: 1) za športne dejavnosti ne manj kot 40 in ne več kot 60 odstotkov sredstev, 2) za gradnje športnih objektov pa ne manj kot 30 in ne več kot 50 % sredstev. Raziskovanje in razvoj v športu (4 do 12 %) ter založništvo v športu (1 do 4 %) numerično nista pomembna kot športni programi (D) in infrastruktura. Na razpisu za leto 2017 področji D1 in D2 (vrhunski šport) tako dosegata maksimalno dovoljenih 40 % (1,92 milijona €) od področja D ...

»Člani sveta FŠO smo že septembra na podlagi podatkov pretekle realizacije, trendov gibanja koncesijskih dajatev in predvidevanj obeh loterij ugotovili, da se lahko sofinanciranje slovenskih športnih organizacij, njihovih projektov, športnikov in objektov zmanjša za 20 odstotkov na okrog osem milijonov. Če bi bilo na voljo več denarja, bi denar pozneje razdelili v naslednjem obdobju. Toda v vseh zadnjih letih smo razdeljevali denar po optimističnem scenariju in rezerv ni več; že pred časom smo zaradi negativnih obresti razdelili tudi prej vezana denarna sredstva. Če ne bo večjih odpisov ali nerealiziranih pogodb, tudi naslednje leto ne more biti v razpisu na voljo več kot osem in pol milijona evrov,« je zatrdila Katja Koren Miklavec, nekdanja vrhunska smučarka in dobitnica bronaste olimpijske kolajne leta 1994 v Lillehammerju.

Klubi kot proizvajalci športa, panožne zveze, Olimpijski komite Slovenije, FŠO, resorno ministrstvo in drugi člani športne družine bi morali čimprej zaznati realnost, da je torej sredstev za šport manj. Nujno bo sistemsko stabilnejše financiranje športa, najverjetneje bo treba vnovič odpreti tudi zastalo razpravo o redefiniranju prioritet v slovenskem športu.