Tiskane izdaje
Ljubljana – Na Obali se z nostalgijo spominjajo obdobja razcveta tamkajšnjega veslanja, razlogi za zaton pa so večplastni. Pa vendarle je prav član izolskega Arga Rajko Hrvat na svetovnem pokalu na Bledu po dolgem času prebil za Slovence trd led na velikih tekmovanjih in s srebrno kolajno med lahkimi skifisti vlil upanje, da povsem na dnu ta cenjeni akademski šport pri nas vendarle še ni.
Hrvat je bil dolga leta nekakšen grdi raček slovenskega veslanja, saj njegova disciplina v reprezentančnih krogih nikoli ni bila visoko cenjena, ožigosalo jo je to, da ji ni mesta v olimpijskem programu. A 28-letnik, ki se je danes že odpravil na priprave v Maribor, kljub oteženemu statusu ni vrgel puške v koruzo, kar se mu je na Bledu večkratno obrestovalo. »Nisem zaposlen, zato moja družina nosi velik del zaslug, da sem, kjer sem, saj mi stoji tudi finančno ob strani,« niti po uspehu na Bledu ne išče razlogov in ne tarna nad neurejenim socialnim statusom, četudi pristavi, da je donedavno sam pokrival polovico stroškov svojih priprav. »A vedel sem, zakaj treniram in kaj je moj cilj, četudi je bilo občasno zelo težko,« pojasni, zakaj se ni uklonil oteženim razmeram, zaradi katerih je slovensko veslanje izgubilo nekaj uspešnih rodov. V zadnjih dveh letih je skokovito napredoval, zdaj vendarle resno meri tudi na OI v Riu de Janeiru.
»Ko sem bil mlajši, nisem imel možnosti za preboj v lahki dvojni dvojec, ki je olimpijska disciplina, saj so bili drugi še vedno boljši od mene. Primoran sem bil trenirati sam, četudi je na morju težje, ker je gladina nemirna. Potem so nekateri naši lahki skifisti nehali, sam pa sem napredoval, zato bom po evropskem prvenstvu letos vsekakor poskusil v večjem čolnu ujeti kvoto za OI,« pravi Izolan, ki bi moral s še ne izbranim veslaškim partnerjem za dosego cilja na svetovnem prvenstvu končati med najboljšimi enajstimi posadkami. Prav velike izbire sicer nima, na Bledu se mu kot ena od možnosti ponuja mladi Aleš Jalen, na Obali Marko Bolha, a Hrvat težave ne vidi toliko v izbiri partnerja kot v pomanjkanju časa za pripravo dobrega projekta. »Celo kariero veslam v enojcu, zato bom za dvojca potreboval nekaj časa, da se prilagodim. Drugače je, če imaš na voljo leto, dve, tri in se pripravljaš za točno določen cilj,« pravi Hrvat, vrsto let varovanec trenerja Iztoka Butinarja.
Po velikem uspehu na Bledu so ga sicer močno premagala čustva, a pravi, da je podlegel misli na vseh minulih deset in več let. »V sekundi mi je skozi glavo šinila slika vseh trdih treningov, slabih razmer, porabljenega časa in odrekanj. Nabralo se je tudi veliko pritiskov in stresa, lani sem denimo končal študij ekonomije. Enkrat je to moralo priti iz mene,« priznava, da je tudi sicer precej čustven v doživljanju sveta, a obenem psihološko zelo trden. »Pritiskov bo po mojem v naslednjih mesecih še veliko več, saj bodo mnogi pričakovali, da bom kar ponavljal velike rezultate, a se tega izziva ne bojim. Na domači tekmi je teža pričakovanj vedno največja, pa sem zdržal in prišel do srebra,« se sicer ne spušča v napovedi nadaljnjih dosežkov, četudi ne skriva, da bo lanskem finalu v Luzernu in letošnjem uvodnem srebru na Bledu ciljev ne namerava zniževati. Absolutna konkurenca na Gorenjskem resda ni bila popolna, a med enojci, pravi, ni manjkal domala nihče. »Kdor je bil tu, bo tudi na EP,« pravi, saj so v mnogih državah najboljše lahke skifiste zaradi bližine lova na OI jeseni posedli v dvojce.
