Celo z boljšim izhodiščem kot Bojan Tokič

Ljubljana – Slovenska reprezentanca, predvsem moška, je bila na namiznoteniškem EP, ki se danes končuje v Jekaterinburgu, po sili razmer med najmlajšimi, saj njen najizkušenejši mož Jan Žibrat šteje šele 23 pomladi, medtem ko sta Darko Jorgič (17) in Deni Kožul (18) še najstnika. Izbrana vrsta je bliskovito pomladitev preživela skoraj brez prask.

Da se na letošnjem mladinskem EP v Bratislavi nista naključno okitila s srebrnim (med dvojicami) in bronastim odličjem (ekipno), sta Darko in Deni dokazala s pogumnimi in borbenimi predstavami med člansko elito stare celine, med katero se nista osramotila – prav nasprotno, glasno sta opozorila nase, predvsem Jorgič, ki ga ni spregledala niti Svetovna namiznoteniška zveza (ITTF), ki ga je na svoji spletni strani označila za eno prijetnejših presenečenj prvenstva. Če kdo, potem ju res do obisti pozna slovenski trenerski lisjak Jože Urh, zadolžen za razvoj obetavnih kadrov in vodja namiznoteniškega centra za mlade upe na Otočcu.

»Oba že tretje leto trenirata pod mojo taktirko, Darka pa seveda poznam še posebno dobro, saj ga – skupaj z ženo Andrejo in žensko selektorko Vesno Ojsteršek – spremljam že od njegovega šestega leta, ko je naredil prve korake v našem hrastniškem klubu,« prikimava Urh. Oba mladeniča sta v Rusiji priložnost, da se izkažeta tudi v članski konkurenci, dobila zaradi odpovedi Bojana Tokiča in novopečenega selektorja Saša Lasana in jo, po njegovem mnenju, dobro izkoristila, »kar pa zame ni presenečenje, saj se zavedam njune kakovosti«.

Bosta kdaj dosegla Tokičevo raven? »S tem se ne obremenjujem. Zame je pomembno le to, da iz igralca izvlečem maksimum, kam potem to vodi, je druga stvar. Tokič se kot mladinec niti približno ni mogel pohvaliti s tako odmevnimi dosežki, zato bi lahko rekli, da imata Darko in Deni celo boljše izhodišče. A to ni edino merilo. Bojan je pozneje, med 21. in 23. letom, ko sem bil njegov selektor, naredil največji in najpomembnejši kakovostni preskok v karieri in se s 150. prebil na 38. mesto svetovne lestvice. Vedno treniram in delam igralce na dolgi rok s ciljem, da bi bili nekoč uspešni v članski konkurenci,« poudarja Jože Urh, ki je opravil tudi pomembno delo v italijanskem namiznem tenisu.

Če bosta fanta marljiva in vztrajna, poudarja, se jima lahko posreči. »Danes je največja težava, da se ambicije pri številnih igralcih ustavijo takoj, ko nekaj zaslužijo, in nato igrajo le še za denar, izgine pa želja po preboju v evropski in svetovni vrh, po naslovih. Menim pa, da sta na dobri poti in trenutno med perspektivnejšimi obrazi v Evropi. Tudi zato, ker na Otočcu gojimo napreden in sodoben namizni tenis, primerljiv tudi z najboljšimi svetovnimi šolami,« zatrjuje prekaljeni Hrastničan.

Tokičeve in Lasanove odpovedi ne komentira, poudarja pa: »Škoda le, da si nismo mogli izboriti mesta med 20 najboljšimi in igrati v prvi jakostni skupini, na kar bo treba najbrž počakati še nekaj let. Pozitivno pa je to, da sta oba mlada igralca dobila priložnost za igranje, kar bi bilo v nasprotnem primeru težko. Eden bi bil v pogonu, drugi verjetno ne,« se zaveda Urh, ki na Otočcu bedi tudi na Manco Fajmut, ki se je po številnih letih nastopanja za domačimi mizicami odločila za selitev v Nemčijo, v »Tokičev« Saarbrücken. »Zanjo bo to zanimiva, a hkrati zahtevna izkušnja, a nujna za njen nadaljnji razvoj. V zadnjih letih, odkar trenira v našem centru, je pridobila na sigurnosti in stabilnosti v igri. Letos je nanizala že kar nekaj odmevnih mednarodnih zmag. Tudi sam z zanimanjem pričakujem razplet njenih nastopov v bundesligi, a sem optimist, saj je na treningih zelo vestna, zato rezultat ne bi smel izostati,« je sklenil trener Urh.