Tiskane izdaje
Ljubljana – Evropski šampion Jugoslovan Miro Cerar je danes v finalnem tekmovanju na posameznih orodjih osvojil zlato kolajno na konju z ročaji. To so bili nepozabni trenutki … S temi besedami je Delov poročevalec z olimpijskih iger v Tokiu Henrik Übeleis v domovino ponesel vest o velikem uspehu našega telovadca, ki je prvi povojni olimpijski naslov za Slovenijo osvojil pred 50 leti.
PREBERITE ŠE: Za Japonce je bil božanstvo na konju
Če bi bilo vse po »pravilih«, bi se morala Slovenija že pred štirimi leti spominjati pol stoletja od prve (zlate) Cerarjeve kolajne, saj so mu jo gimnastični poznavalci napovedovali že za Rim 1960. A tedaj mu odličje z OI še ni bilo usojeno, šlo je za splet zelo različnih in nesrečnih okoliščin, se je pa iz ponesrečenih iger veliko naučil in to s pridom uporabil v Tokiu, kjer ga je doletela tudi ta čast, da je na slovesnem odprtju korakal na čelu jugoslovanske reprezentance z zastavo v roki.
»Prve elemente je izvedel s primerno hitrostjo, nato pa jo je lepo stopnjeval. Na vrsti je bilo trojno zanožno kolo, ki ga nekaj dni pred tem ni izvajal, marveč samo dvojno. Tokrat ga je – in še kako. Njegovi izredno visoki strigi so navdušili občinstvo. Tudi zaključek je bil sila učinkovit, seskočil je, da bolje ne bi mogel. Utrgal se je viharen aplavz. Nestrpno smo pričakovali odločitev sodnikov – 9,80 je bilo njihova povprečna ocena. In najvišja izmed vseh!« je Übeleis opisal zmagoviti olimpijski nastop, s katerim je Cerar na noge dvignil rojake v domovini. Tedaj so bili pač za gimnastiko drugačni časi, Cerar, ki je bil za Japonce božanstvo na konju, je bil v Jugoslaviji veliki junak. »Nimam besed, naredil sem svoje, in sicer to, kar so vsi pričakovali od mene. Srečen sem, ker sem upravičil zaupanje. Ta dogodek mi bo ostal v trajnem spominu,« so bile prve besede našega telovadca, ki je kolajno proslavil s požirkom vode, čašici slivovke, s katero so nazdravili drugi, pa se je odpovedal, saj sta ga naslednji dan čakala še dva nastopa. Na bradlji je naredil napako, je pa zato na drogu osvojil bron.
»Zlata olimpijska kolajna je vsekakor dosežek, vreden spomina, to je nekaj izjemnega. Občutki, ko na največjem tekmovanju igra himna tvoje države in se dviga domača zastava, so prav posebni, težko jih je opisati. V Tokiu je bilo zelo napeto, živčno, trema je bila precejšnja, a če potegnem črto, so bile OI zelo lep dogodek,« se danes spominja slovenski olimpionik, ki še za večji dosežek šteje ubranitev naslova (kar je od Slovencev doslej uspelo le njemu) na igrah v Mehiki in ki v preteklost ne »zajadra« prav rad, a hočeš-nočeš mora, saj ga okolica nenehno spominja na njegove vrhunske rezultate. In teh ni bilo malo, Cerar je slovenski rekorder po številu kolajn na največjih tekmovanjih, zbral jih je kar 30.
»Miro je gotovo eden najboljših, če ne najboljši športnik v slovenski zgodovini. Kolajne je osvajal v občutljivem obdobju, ko je slovenski šport potreboval novo samozavest in on mu jo je dal. Nastopal je v panogi, ki je bila Slovencem zelo blizu, v tistem obdobju je bil vodilna osebnost slovenskega in jugoslovanskega športa. Je pa bil nato zelo pomemben tudi pri osamosvajanju slovenskega športa in ustanavljanju OKS,« predsednik OKS Janez Kocijančič uporablja zgolj presežnike ob Cerarjevem imenu, pri čemer sama zase govorijo tudi številna prestižna priznanja: je član dvorane slavnih, dobitnik Bloudkove nagrade, nagrade Avnoja, zlatega reda za zasluge, častni predsednik GZS itd. »Mira Cerarja poznajo vsi, ne samo v Sloveniji, ampak tudi daleč čez naše meje. Je legenda v pravem pomenu te besede. Take smo potrebovali v preteklosti, potrebujemo jih danes in jih bomo tudi v prihodnje,« je nekdanji slovenski predsednik Danilo Türk odlično zapisal v posvetilu (čestiki) v knjigi Miroslav Cerar in njegov čas, ki je izšla pred petimi leti, ob njegovi 70-letnici. Prihodnji teden, v torek, bo tako Cerar praznoval še en mini jubilej, oktober je pač že dolgo njegov mesec.
