Christopher Froome ekskluzivno za Delo in Polet

Letos je z rumeno majico v cilj Dirke po Franciji na Elizejskih poljanah pripeljal mladi, sicer v Keniji rojeni Anglež Christopher Froome. Zanj so bili mnogi prepričani, da bi dirko lahko dobil že lani, ko je bil pomočnik slavnega Bradleyja Wigginsa; mnogokrat so poznavalci dobili občutek, da bi se Christopher lahko odpeljal naprej, a je moral, recimo temu zaradi pravil v svojem podjetju, počakati Bradleyja in poskrbeti, da je ta zmagal. To je povzročilo na Otoku splošno kolesarsko navdušenje, skoraj histerijo, ki je eksplodirala na olimpijskih igrah, ko je Wiggins zmagal v vožnji na čas.

Ko je Bradley postajal kolesarsko božanstvo, je Christopher ostajal v senci, čeprav je Tour končal na drugem mestu, na olimpijskih igrah pa je bil tretji v kronometru.

Letos je eksplodiral. Zmagal je veličastno, a po njegovi zmagi Velika Britanija ni znorela od navdušenja tako kot lani, ko je Bradley postal celo športna osebnost leta po izboru BBC. V Keniji je bilo veselje veliko večje, v Nairobiju so zapisali, da je Froome sicer britanski državljan, a da je po srcu in osebnosti Kenijec. »Britansko slavje bi moralo biti kenijsko,« so zapisali.

V Poletu objavljamo intervju s tem tihim, mirnim, iskreno vljudnim in lepo vzgojenim 28-letnikom, ki si je v etapi na Alp d'Huez želel zmagati v čast - Nelsona Mandele. »On je zelo velik človek, ki je veliko naredil za Afriko,« je v času, ko je tako rekoč nemogoče priti do njega, povedal ekskluzivno za Delo junak največjega vsakoletnega športnega dogodka na planetu.