Dan boja z velikanom
pon, 30.10.2017, 06:00
Dan boja z velikanom
Vedno grem v zadnjo vrsto. Tam so ljudje, ki tečejo zaradi veselja, zmage v dirki s samim sabo.
Prišel je čas boja z velikanom. Tekaški krog, ki je speljan okrog mesta, je zame velikan. Je tisto, kar je za alpinista visoka stena. Je tisto, kar je velika modrina za potapljača. Na tekaške copate privežem čip, ki meri čas. Potem zajtrk, ne prav razkošen. Kava, kot običajno. Vremenska napoved. Zjutraj je mraz, a ta je varljiv. Vroče bo postalo. Odločim se za majico s kratkimi rokavi. Seboj bom nesel moj mali gramofon z muziko. Koleni natrem s kremo proti bolečini. Nisem sicer prepričan, ali ima kak učinek. A škode najbrž ne dela.

Potem ogrevanje. Nog ne mučim preveč. Razgibavam vrat, tam po 15 kilometru rado zaboli. Krožim z rameni. Tam rado škripa. Razgibam kolke. Krožim s koleni. Kolena itak vedno bolijo. In grem proti centru mesta, množici. Ta je vsako leto večja, večja, večja.

Na startu sem petnajstič. Eno leto sem manjkal, ker so bila kolena zanič. Nekajkrat mi je celo uspelo, da me tekači, ki so tekli dva kroga in pretekli 42 kilometrov, niso ujeli. A občutek, ko te ujame, prehiti in švigne mimo gruča vrhunskim maratoncev, ki lahko 42 kilometrov pretečejo v času 2;10 ali hitreje, je nekaj neponovljivega. Za trenutek si z ramo ob rami z nekom, ki prestavlja meje zmogljivosti najboljših na svetu. Čutiš veter, vidiš dolge noge, ki se tal dotikajo le za trenutek in se odbijejo od asfalta. Čez sekundo so nekje daleč. Čez pol minute jih ne vidiš več. Letos me ne bo nihče ujel. Maratonci gredo tik pred mojim ciljem naravnost, mi, ki gremo na polovičko, bomo zavili levo. Le na cilju bodo poravnani z maratonci.

Na startu sem, v zadnji vrsti. Vedno grem v zadnjo vrsto. Tam so ljudje, ki tečejo zaradi veselja, zmage v dirki s samim sabo. Veter podira varnostne ograje in nosi listje po cesti. Od daleč slišim, da župan strelja v zrak. Kenijci in Etiopijci že letijo. Na pot bo treba. Počasi. Na žepnem gramofonu imam tudi uro, zemljevid, neka pametna reč meri razdaljo in pripoveduje, kakšno pot sem naredil in kako hiter sem. Poženem gramofon. Poženem uro. Start je za mano. Nad mano je oder, na odru bobnajo Stroj Machine.

Pot skozi koridor mestnega centra je vetrovna. Gledam obraze od stezi. Včasih se kdo nasmehne. Veš, da na stezi nisi sam. Prvi kilometer. Pri Bavarskem dvoru je rešilec, ob rešilcu so policisti. Zgleda resno. Za trenutek se mi zdi, kot da bi nekomu pomagali z defibrilatorjem. Ne vem, kaj se je zgodilo. Grem naprej. In groza me je.

Moj pametni merilec razdalje je odpovedal. Tabla od progi pravi, da sem pretekel drugi kilometer, moja digitalna merilna naprava pa mi z minutno zamudo izmeri obupen vmesni čas. Poslej se zanašam na starodavne, a zanesljive table z vpisano razdaljo.

Pri pekarni me čakata navijačici. Vesel sem, zelo vesel.

Še en rešilec. Pomaga nekom pri obvoznici.

Veter. Pri Ruskem carju je zabava. Tam je vedno zabava. Vem, da moram na postaji vase zliti nekaj vode. Kam bo pihal veter za naslednjim ovinkom? Na cesti so vrtinci listja. Zaradi listja korak nekoliko drsi. Kilometri gredo. Počasi.

Ugibam, kdo so ljudje, s katerimi tečem. Nikogar ne poznam. »S tekom proti diabetesu,« piše na tekaški majici. Slutim, da je na progi dvanajst tisoč zgodb. Nekatere so običajne. Nekatere niso. Tekačica s spremljevalko pogumno premaguje razdaljo. Z velikim spoštovanjem gledam vse, ki imajo pripeto zeleno številko. To pomeni, da bodo na tistem ovinku, na katerem bom sam zavil na levo, šli naravnost in tekli še naslednjih 21 kilometrov. V Šiški je zabava. Tam je vedno zabava. V Dravljah plapolajo zastave, ljudje stojijo ob cesti in pozdravljajo nas, ki utrujeno racamo na koncu kolone.

Potem Koseze. In ovinek proti Večni poti. Vleče se. To, da je na Večni poti klanec, je dobro varovana mestna skrivnost, ki jo poznajo samo tekači na dolge proge. A na Večni poti se zgodi še nekaj neprijetnega. Na Večni poti zavohaš živalski vrt in zavohaš center mesta. A sredi Večne poti moraš na desno. Namesto proti Centru greš nazaj v predmestje. Daleč v predmestje, med njive, kjer so včasih poplave. Če ne bi vedel, da me za ovinkom čaka voda in energetski napitek in velik pladenj s čokolado, banane in sladkor, bi resno razmislil, ali se mi splača zaviti. Zavijem. Proti velikemu pladnju s čokolado. Ne želim si, da bi me moral predsednik organizacijskega odbora Andrej Razdrih diskvalificirati, ker sem našel bližnjico.

Na gramofonu mi na Vrhovcih igrajo Res Nullius, fantje iz Velenja. Res znajo delat muziko za dolge proge. V Rožni dolini mi žgejo Pankrti. Eh, tam, v menzi študentskega naselja smo se prvič srečali, dobrih 20 let pred mojim prvim polmaratonom. Partibrejkers. Kje sem jih prvič slišal? Zakaj mi veter ves čas piha v obraz? Ali ne bi bilo logično, da bi nekaj časa pihal v obraz, potem pa hrbet? Veter nese plastične lončke po cesti. Ali ni to pesem Lublanskih psov? So prepevali o plastičnih lončkih ali plastičnih vrečkah? Menda so bile v pesmi plastične vrečke, zdaj tečem med plastičnimi lončki. Zakaj je proga speljana tako, da so na njej sami vzponi, tam, kjer bi pričakoval spust, pa je samo monotona ravnina. Rolling Stones. Je Kenijec že v cilju? Zakaj nimam v nogah kakšnih 100 kilometrov več treninga, da se na Tržaški cesti ne bi mučil kot žival? Zakaj mi je tudi letos zmanjkalo časa za dodatnih 200 kilometrov vaje? Neumni telefon, v katerem je tudi gramofon, mi sporoča čas. Slutim, da sem blizu osebnega rekorda. Ob dosežku, ki je pred mano, ne čutim vzhičenja. »Še nikdar nisi bil tako počasen,« mi sporoča merilec vmesnega časa. Misli so črne. A stvari so na nek način logične. Vsako leto obstaja znatna verjetnost, da boš dosegel najslabši rezultat v karieri. Mi bo uspelo? Še vedno veter.

Potem pa se črne misli na Aškerčevi razbistrijo. Navijačici! Navijačici sta nenapovedano prišli na Aškerčevo, območje, kjer iščeš, kot se reče, zadnje atome moči. Zadnji atomi moči se prenašajo s pogledom, nasmehom. Dobim, kar potrebujem. Pospešim. Zavijem. Še en ovinek. Slišim, da je kolegu iz Kenije le malo zmanjkalo, da bi postavil rekord proge. Tisto, kar ni uspelo njemu, je uspelo meni. Postavil sem osebni rekord. Mojih najpočasnejših 21 kilometrov. To je lepota lova na osebni rekord. Imaš dve možnosti. Lahko loviš najboljši čas v življenju. Lahko pa loviš najslabšega.

A tudi, če želiš poslabšati najpočasnejši čas v karieri, se moraš potruditi. Do dosežka ne prideš kar tako.

Dan boja z velikanom

Tekaški krog, ki je speljan okrog mesta, je zame velikan. Je tisto, kar je za alpinista visoka stena. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Prijavi sovražni govor