Dober športnik se rodi v ekstremnih razmerah

V Hrastniku je v mesecu dni dvakrat vrelo od navdušenja. Kajakaš Peter Kauzer se je iz Ria vrnil z olimpijskim srebrom, to seveda ve širna Slovenija. Ne pa tudi, da je nabito polna športna dvorana malo pred tem pozdravila tudi fanta, ki je postavil nov mejnik v slovenskem triatlonu. Denis Šketako je v Poznanu postal evropski prvak v dolgem triatlonu.

Prvi vtis: iskren, simpatičen, zgovoren, preprost, iskriv, duhovit sogovornik. Ko mu jezik steče, ga težko ustaviš, vmes natrese kup anekdot in kakšno modrovanje. Ura in četrt z jeklenim možem mine, kot bi mignil.

Začelo se je s košarko, 1. B-liga, Hrastnik. »Prej smo, še v mladinski kategoriji, domači igralci raztrgali parket, potem pa je prišel trener od zunaj, rinil svoje adute naprej, nas pa zapostavil.« Tako je prekinil to poglavje, se eno leto iskal, naredil izpit za reševalca iz vode, najprej delal v Simonovem zalivu (že prvega dne je uspešno opravil enoinpolurno oživljanje) in nato v Laškem. Tam je bil kolektiv mlad in športen, eden od zaposlenih je imel za seboj tudi že izkušnjo ironmana in je nagovarjal še kolege. Denis je zastrigel z ušesi, se takoj pozanimal, za kaj gre, nikomur povedal, še mama mu je rekla, da je malo nor. Po dveh mesecih je šel na prvo tekmo, 10 ur in 20 minut. »Videl sem, da potencial je, čeprav potem štiri mesece nisem mogel hodit.« Tako se je začelo ...

Vsakomur svetuje: triatlona se lotite postopoma, ne tako kot on, ki je kar padel na prvi ironman – in mu ni bilo nič jasno. »Na kolesarskem delu so tekmeci iz žepa potegnili energijski gel, jaz pa sendvič s pršutom, pa še kruh je bil trd, ker sem ga pripravil dan prej. Sem mislil, da mi bo čeljust odpadla.« A po ognjenem krstu je dobil občutek, česa je sposoben. Zdaj se pozna do podrobnosti. »Punca Maša me spremlja na tekmah in na začetku me je spraševala, kdaj bom, denimo, prišel iz vode. Pa sem ji napisal listek s predvidenimi časi, pet minut gor ali dol, in ji rekel, da če me takrat ne bo, bo nekaj narobe. In prišel sem točno takrat, kot je pisalo na lističu.«

Triatlon sestavljajo tri enakovredne discipline. Pa je med njimi vendarle kakšna hierarhija? »V vseh treh moraš biti povprečen, če znaš energijo v celotni tekmi pravilno razporediti, je to recept za zmago. Moj cilj je na vseh tekmah enak: priti iz vode svež, na kolesarskem delu poskusiti ujeti prvo skupino, tek pa končati pod dvema urama in 50 minutami.« Najraje se pripravlja na Kanarskih otokih, kjer so idealne temperature: »Ne gremo v hotele, stiskamo se v bungalovih, prav tako ne jemo zunaj, s kolesom iz trgovine pripeljemo živila in si skuhamo sami. To je moje življenje. Ni ti vse položeno na roke, temveč se dober športnik rodi v ekstremnih razmerah.«

Kot na fronti

Reševalec iz vode je bil, torej bi človek pričakoval, da je plavanje njegova najmočnejša točka. Pa ni. »Ko sem 14 let treniral košarko, nisem šel nikoli v vodo, ta del v otroštvu sem zamudil. Pri košarki se že nekako naučiš metati na koš, pri plavanju pa morata biti koordinacija telesa usklajena in gibi pravi. Imam smolo, da nisem tako ploven in moram vseskozi 'brusiti' z nogami.« Sodeluje s trenerjem z Raven Gorazdom Podržavnikom: »Ko me je prvič vprašal, koliko plavam, sem dejal: trikrat po dva kilometra na 14 dni. On pa, da toliko preplavajo njegovi v enem dnevu, ko se pripravljajo za 800 metrov, ne pa jaz štiri kilometre za tekmo ...«

Tekma je kakor bojno polje, »kot bi bil v centrifugi«. Padajo udarci, sodniki v gneči tega ne vidijo, če dvigneš roko v opozorilo, ti konkurenca uide. »V Poznanu sva se s tekmecem zapletla z rokami. Jaz z levo, on z desno, nikakor nisva mogla narazen, pa sva se začela v rebra udarjat ...« Če v vodi malo zaideš in to nasprotnik opazi, gre dobesedno čez tebe, čez celo telo in te tudi potopi. »Pogosta sta tudi vlečenje za noge in sneta očala, ko moraš med popravljanjem preiti iz kravla v žabico.« Prvič je bilo kakor v svetovni vojni: »Pókalo je z vseh strani, nisem več vedel, kje bi lovil sapo.«

Sodeluje s psihologinjo Andrejo Holsedl, nekdanjo kolesarko, ki natanko pozna vzdržljivostni šport. Pričakoval je meditacijske vaje in zapiranje oči, dobil pa nekaj povsem drugega: »Na tekmo me pripravi tako, da iz glave odstranim vse, s čimer se obremenjujem.« Bolečini nadene ime, in to še iz časov, ko sta z bratom igrala videoigrice. Tisto znamenito Mario Kart ... »Prvo fazo bolečine imenujem Mario, drugo, hujšo, pa Super Mario. Vse z namenom, da pozabim misliti nanjo.« Včasih je porabil največ energije tam, kjer je bilo največ občinstva, danes z njo varčuje, rokuje in zahvaljuje se raje na cilju.

Uživa v naporih

Njegova športna filozofija je brutalna. Denimo: »Če dan po tekmi lahko normalno hodiš, nisi dal vsega od sebe. Če pa čutiš bolečino v nogah, če ti stopnica predstavlja težavo, veš, da si iztisnil maksimum. Profesionalni šport je danes gladiatorstvo, treba je potrpeti.« Pri tem mu precej pomaga knapovska trma: »Imam jasen cilj: treba je stati na stopničkah! Rad tekmujem, rad si tudi malo otežim delo. Uživam v naporih. Pridejo pa tudi dnevi, ko mi je odveč. To pomeni, da si človek, in ne stroj. Takrat prekinem trening, obrnem in grem domov.«

Je odstop zanj poraz? »Če na tekmi nisem v pravi dnevni formi in zato odstopim, je to poraz. Odstop zaradi bolečine pa ne.« Nikdar ne pozabi zlatega pravila košarkarskega trenerja Damirja Grgića: če tedaj, ko ti je v življenju najtežje, nekaj spremeniš in stopiš korak naprej, če takrat vztrajaš, se ti bo trud obrestoval; če pa tedaj odnehaš, pomeni, da v glavi še nisi zrel in moraš najprej stopiti korak nazaj.

Poškodbe so sestavni del športa. »Na EP v polovičnem triatlonu v Riminiju sem si v hudem nalivu pri padcu zlomil tri rebra, izgubil zavest in se zbudil v bolnišnici. Ko sem prišel domov, nisem mogel niti normalno govoriti, največji problem pa je bila velika potreba. Nobelova nagrada izumitelju klistirja! Druga poškodba pa je bila pred Ameriko, tik pred koncem treninga. Kolesaril sem po enosmerni cesti, s strani me je zbil avtomobil, poškodoval sem si kolk in mišične rotatorje pa še vsa bolečina mi je šla čez ritno mišico v križ. Vsa čast fizioterapiji Čebokelj, tam so mi rekli: 'Ti samo treniraj, mi te bomo že popravili.' In so me res, v enem tednu, tako da sem ujel tekmo onkraj luže. Tam bi moral odstopiti, a me je knapovska trma prepričala, da nisem šel v Ameriko zaman, in sem vlekel do konca.«

V travo gledat zvezde

Je evropski prvak v dolgem triatlonu. Ko je, še sredi tekme, začel dojemati, kaj se mu nasmiha, je najprej pomislil, da si bo lahko končno privoščil tekalno stezo za trening. Hip zatem pa: »Denis bo imel priložnost za zaposlitev v vojski, policiji ali carini kot športnik ... Neverjetno! Kaj, da ne bom več gum menjal?« Rad namreč priskoči na pomoč bratu Sebastjanu v vulkanizerski delavnici. Upa, da bo lahko čez deset let pridobljeno znanje prenesel na druge tekmovalce: »Ničesar ne skrivam, ko me kdo vpraša za nasvet, mu pomagam. Grem v podrobnosti, ne zgolj polovično. V tem športu šteje predvsem trdo delo.« Iskreno ga je ganilo, ko zaradi huronskega aplavza in stoječih ovacij ob sprejemu v Hrastniku pet minut ni prišel do besede: »A brez skrbi, ostal bom skromen, ne bom se spremenil, imam še dosti tekmovalnih ciljev.«

Gola dejstva: Denisov glavni trener je že štiri leta Ajdovec Sašo Rupnik, išče tudi trenerja za tek, »toda takšnega, ki bi razumel, da treniram triatlon in je treba uskladiti vse tri discipline, še nisem našel«. Bi tudi njega, podobno kot denimo Davida Plešeta, lahko odneslo v Bahrajn? »Ker triatlon v Sloveniji še ni tako znan, si je zelo težko zagotoviti dobre razmere za trening. Če se pojavi priložnost, je zagotovo ne bi zavrnil.«

Še osebna izkaznica: Šketako je 27-letni Hrastničan »iz Frtice«, študent ekonomske fakultete, manjkajo še štirje izpiti. Delal je že v računovodstvu, spoznal vso strukturo v domu starejših v Hrastniku, v prihodnosti se vidi kot osebni trener v klubu ali pa bolj v ekonomski smeri v kakšnem podjetju, »toda zdajle ne bova našla odgovora, je še predaleč«. V prostem času se ukvarja z rekreativno košarko, hribi, šahom, »včasih se samo uležem v travo, počivam, gledam zvezde«. Igral je sintesajzer, bobne, nameraval je ustanoviti skupino, a se je izjalovilo. Njegov življenjski moto je: »Ko je najtežje, ne obupaj, temveč pojdi naprej in dosegel boš cilj.«