Draga Stamejčič-Pokovec (1937–2015)

Draga Stamejčič, poročena Pokovec, je umrla tiho in v slovenskem športu prevečkrat pozabljena, čeprav je pustila globoko sled v slovenski in jugoslovanski atletiki. V petdesetih in šestdesetih letih minulega stoletja je bila nosilka ženske kakovosti v prvem prodoru slovenskih atletinj in atletov v svetovni vrh. V rodu, ki so ga zaznamovali olimpijci Olga Šikovec, Nada Kotlušek, Milena Usenik, Stanko Lorger, Franc Červan, Roman Lešek, Jože Brodnik, Mirko Kolnik in Simo Važič.

Je prva slovenska atletinja, ki se je vpisala v knjigo svetovnih rekorderjev. Najboljšo znamko na svetu je dosegla na 80 m z ovirami, in sicer 5. septembra 1964 v Celju. Progo je pretekla v času 10,5 in se izenačila s četverko sorekorderk – z Nemkama Giselle Birkemay in Karin Balzer, Angležinjo Betty Moore ter Rusinjo Irino Press. To je bil, kot je mnogo let kasneje povedala v pogovoru za Delo, njen najsrečnejši dan v življenju.

V olimpijski sezoni se je atletinja, ki je zrasla v ljubljanskih Mostah (trenirala sta jo Marjan Skušek in Jože Šturm), preselila v Celje k bratu pod okrilje tedanjega župana in trenerja Fedorja Gradišnika. Zahvaljujoč popolni predanosti atletiki in treningu je kot za šalo po tekočem traku podirala rekorde. Več kot stokrat je izenačila ali izboljšala jugoslovanske oz. slovenske rekorde v peteroboju, skoku v daljino, na 80 m z ovirami, 100 in 200 m. V Tokiu 1964 je bila najuspešnejša. Že prvi dan iger je v peteroboju izboljšala državni rekord v skoku v daljino na 619 cm, kljub poškodbi kolena pa je dosegla rekordnih 4790 točk. Le 156 točk jo je ločilo od kolajne. Žal pa jo je poškodba ovirala v teku na 80 m z ovirami. Čeprav so ji nastop odsvetovali, se je uvrstila v finale in z 10,8 osvojila 7. mesto. Japonske leta 1964 se je spominjala po hudi vročini, a tudi po športnih copatih Borovo, ki so bili vse prej kot primerni za štadionski tek.

Odličen olimpijski nastop in svetovni rekord sta ji prinesla naslov najboljše slovenske in jugoslovanske atletinje leta 1964. Bila je med najbolj uglednimi atletinjami – tako v jugoslovanskem kot tudi evropskem in svetovnem merilu. V Sloveniji njenih uspehov športni velmožje očitno niso znali ceniti tako kot v IAAF, pri kateri so ji podelili zlato plaketo. Za prvi svetovni rekord v Sloveniji in Jugoslaviji je dobila le Bloudkovo plaketo. Članica Hrama slovenskih športnih junakov je državno nagrado dobila šele 20 let kasneje, leta 1985.

Kariero je končala zaradi operacije meniskusa, prepričana, da bi v Tokiu lahko dosegla več, če ne bi bila poškodovana. Velikokrat prepuščena sama sebi je pogrešala močno osebo oziroma trenerja, ki bi jo podprl v najtežjih trenutkih. Reševali sta jo nadarjenost in neizmerna volja do treninga. Draga Stamejčič je nastopila na dvojih olimpijskih igrah. Vse do srebrne kolajne Brigite Bukovec na igrah leta 1996 v Atlanti je bila skupaj z Natašo Urbančič (v metu kopja je bila 5. na igrah Münchnu leta 1972) najuspešnejša slovenska atletinja.