Drakšič trenira tako, da bi vsakič posegel po vrhu

Pogovor z Rokom Drakšičem: prvi slovenski judoist z zlato kolajno na EP v moški konkurenci upa, da zanj ni meja.

Objavljeno
28. april 2013 10.57
Hungary Judo Europeans
Miha Šimnovec, poročevalec
Miha Šimnovec, poročevalec
Budimpešta – Rok Drakšič se je z zlatimi črkami vpisal v zgodovino slovenskega juda. Z zmagami nad Turkom Hasanom Vanlioglujem, Nizozemcem Dexom Elmontom, Rusom Muso Moguškovom (vse z 10:0), Francozom Pierrom Dupratom (2:1 v kaznih) in Gruzincem Nugzarijem Tatalašvilijem (5:0) je postal naš prvi judoist, ki se je z naslovom evropskega prvaka ovenčal v moški konkurenci.

»Roki«, kakor kličejo 26-letnega Grižana, je tako ponovil podvige evropskih prvakinj Raše Sraka Vuković (Düsseldorf '03), Urške Žolnir (Tbilisi '09) in Lucije Polavder (Dunaj '10). Med pogovorom za Nedelo smo se lahko znova prepričali, kako zelo preprost in skromen fant je, nadvse cenjen pa je tudi pri tujih kolegih, če sodimo po številnih čestitkah, ki jih je prejel med intervjujem.

Takoj po osvojitvi zlate kolajne ste med drugim izjavili, da še niste povsem dojeli, kaj vam je uspelo. Kako je s tem po prespani noči?

Malo bolj sem že dojel, povsem pa bom verjetno po vrnitvi domov, ko bo vse skupaj prišlo za menoj.

Kateri je bil ključni dvoboj na poti do tega velikega uspeha?

Verjetno drugi. Ko sem ugnal Nizozemca Dexa Elmonta, dvakratnega svetovnega podprvaka in prvega nosilca v kategoriji do 73 kg, v kateri je že vrsto let eden od najboljših judoistov, sem dobil potrditev, da lahko premagam prav vsakogar.

Kako so vam všeč nova pravila v judu?

Sprva niso bila po mojem okusu, a medtem sem se jih že malo navadil. Še več; določene stvari so mi postale v redu, na primer to, da je po novem uradno tehtanje namesto zgodaj zjutraj na dan tekme že večer pred njo, saj se lahko tako v miru naspiš. Poleg tega se je zmanjšala vrednost kazni oziroma se je še povečala vrednost metov, kar je tudi prav; konec koncev so ravno meti smisel juda.

Odločitev, da ste iz kategorije do 66 kg prestopili v višjo do 73 kg, se je torej izkazala za pravilno.

Še pred dvema mesecema si na to, da bi mi lahko tako hitro uspel preboj med težjimi in višjimi tekmeci, niti pomisliti nisem upal. In to kljub temu, da se mi je v tej kategoriji posrečil zelo dober štart. Tako sem si konec novembra na VN Kitajske priboril 2. mesto, na februarskih turnirjih za svetovni pokal v Budimpešti in Düsseldorfu pa 3. mesti. Ti dosežki so po eni strani že napovedovali tukajšnje zlato.

Kaj vam je rojilo po glavi, ko so vam zaigrali slovensko himno?

Potem ko sem po 6 zmagah v svetovnem pokalu naposled prvo mesto osvojil tudi na enem od največjih tekmovanj, je bilo olajšanje res veliko. Ko sem se nato spomnil, koliko truda sem moral vložiti za ta uspeh, so me preplavila čustva.

Komu bi posvetili to lovoriko?

Hm, morda nedavno preminulemu Stanku Topolčniku, sicer prvemu slovenskemu judoistu s kolajno na EP (Oostende '69). Verjamem, da bi se je zelo razveselil, če bi bil tu z nami.

Kam jo boste obesili?

V svojo vitrino, na posebej vidno mesto.

Koliko kolajn ste osvojili doslej?

Uf, nehal sem jih šteti že pred kakšnimi petimi leti, ko sem jih imel 120.

Kateri so vaši naslednji cilji?

Zdaj se bom malo umaknil od tekem in se popolnoma osredotočil za priprave na avgustovsko SP v Riu. V Brazilijo bom – tako kot na Madžarsko – odpotoval neobremenjen, tudi tja pa bom šel po rezultat. Moj cilj je vedno kolajna, v našem športu pa se je nikdar ne da napovedati.

Kje so vaše meje?

Upam, da jih ni. Treniram tako, da bi na sleherni tekmi posegel po vrhu.