Države so že kaznovali, vendar ne zaradi dopinga

Ljubljana – Zgodovina svetovnega športa pozna veliko kršiteljev tekmovalnih pravil, ki so se gotovo pojavili že dolgo pred antičnimi olimpijskimi igrami. Toda ob letošnji veliki dopinški aferi v Rusiji smo se zavedeli, da so zaradi največjega zla sodobnega športa do zdaj kaznovali le posameznike. Nekaterim olimpijskim reprezentancam posameznih držav so sicer preprečili nastop na OI, vendar zaradi popolnoma drugih razlogov.

Med večnim ugibanjem, koliko od 49 zlatih olimpijskih kolajn nekdanje Sovjetske zveze na poletnih igrah v Montrealu leta 1976 je plod pomoči farmacije in koliko od takratnih 40 zmag tekmovalcev iz Nemške demokratične republike je negotovih, bi se lahko vprašali, zakaj so minila kar štiri desetletja, da so se odzvali pristojni v Mednarodnem olimpijskem komiteju (Mok). Gotovo niso vedno le capljali za znanostjo, kot bi nas radi prepričali, vedno se je prepletalo nešteto argumentov za in proti ter predvsem za pasivnost, zaradi katerih upravičeno sumimo o celi kopici »nesmrtnih« svetovnih rekordov. Ko je šlo za politične razloge, je bilo zadržkov za kazni ali bojkote veliko manj, kljub vsemu pa je bilo navadno težko izluščiti, kdo je dal komu košarico, saj so bili na koncu vsi moralni zmagovalci.

Prepovedi malo, moralni zmagovalci vsi

Vsesplošno zato velja, da je Mok do zdaj izrekel le peščico prepovedi nastopa olimpijskim reprezentancam. Med njimi je še vedno veljaven ukrep za Kuvajt zaradi prevelikega vpletanja državnih organov v šport in nacionalni olimpijski komite. Če ga ne bodo pravočasno preklicali, bodo kuvajtski športniki letos smeli tekmovati v Riu de Janeiru, vendar kot samostojni posamezniki in pod olimpijsko zastavo s petimi krogi, ne pod simboli svoje domovine. Pod podobnimi pogoji so Indijci pred dvema letoma odpotovali na zimske OI v Sočiju zaradi nepravilnosti pri izboru predsednika državnega olimpijskega komiteja leta 2012. Toda še preden so se igre končale, so proces ponovili in po razveljavitvi ukrepov sta dva tekmovalca še ujela nastop kot »prava« Indijca.

Atleti ruske reprezentance na bližnjih olimpijskih igrah ne bodo smeli nastopiti zaradi dopinške afere. Predsednik Putin je ob tem dejal: »V športu ni in ne more biti prostora za doping«. Foto: Phil Noble/Reuters

Suspenz je v letih 1999–2002 doletel tudi Afganistance, ki so morali zaradi nazadnjaških pogledov talibanov na vlogo žensk v sodobni družbi in športu izpustiti OI 2000 v Sydneyju. Zaradi apartheida se je Južna Afrika po letu 1960 vrnila v olimpijsko družino šele 32 let pozneje, le štiri dneve pred začetkom iger v Münchnu 1972 pa so vabilo preklicali tudi v Rodeziji (današnjemu Zimbvabveja), saj so zaradi rasistične politike njenega političnega vodstva vse druge afriške reprezentance zagrozile, da bodo ostale doma. Športni davek so prinesli tudi vojaški spopadi. Po prvi svetovni vojni Nemcev niso povabili na igre 1920 (prav tako njenih zaveznic Avstrije, Madžarske, Bolgarije in Turčije), namenoma pa so jih prezrli tudi štiri leta pozneje. Praksa se je ponovila po drugi svetovni vojni, a takrat le za Nemce in Japonce.

Sankcije in embargo zaradi sprememb v vzhodni Evropi

Športniki so plačali ceno tudi ob vrtincu sprememb v vzhodni Evropi pred poltretjim desetletjem. Ob razpadu Sovjetske zveze so Estonija, Latvija in Litva še ujele samostojni vlak za Barcelono, drugi so se morali leta 1992 gnesti v skupni reprezentanci Skupnosti neodvisnih držav. Še bolj ekstremne so bile razmere v nekdanji Jugoslaviji. Slovenija, Hrvaška in BiH so v Kataloniji doživele samostojni ognjeni krst na poletnih OI, medtem ko so Makedonci lahko tekmovali le pod olimpijsko zastavo, saj niso pravočasno ustanovili svojega komiteja. Vsesplošne sankcije in embargo zaradi vojne na Balkanu pa so Srbe in Črnogorce omejili le na udeležbo posameznikov (moštva, štafete in veččlanske posadke so morale ostati doma) v oblačilih nevtralne bele barve, ki se niso smeli udeležiti odprtja in sklepne slovesnosti.

OI v Barceloni: sodelovanje vseh članic

Kljub vsemu je v zgodovini ostalo zapisano, da so bile OI v Barceloni prve po Münchnu 1972, na katerih so sodelovale vse članice mednarodnega gibanja po dolgem nizu bojkotov zavezništev političnih blokov, ki sta dosegla vrhunca v Moskvi 1980 in Los Angelesu 1984. Po uradnih podatkih je tako le pet držav sodelovalo na vseh igrah po letu 1986: Avstralija, Francija, Grčija, Švica in Velika Britanija.