V rokometu je imela več poškodb kot v boksu

Ženski boks si čedalje bolj utira pot tudi v Sloveniji. Največ obeta Ema Kozin, kadetska »amaterska« prvakinja Evropske unije iz Keszthelyja '13, ki se bo ta konec tedna kar dvakrat predstavila ljubiteljem borilnih športov na sončni strani Alp. Potem ko bo v Mariboru prestala ognjeni krst v profesionalnem boksu, bo imela v nedeljo zvečer v Ljubljani še prvi poklicni dvoboj po pravilih K1.

Čeprav sta obe tekmici – v mariborski dvorani Lukna se bo udarila s hrvatico Ino Milohanić, v bežigrajskem Triglavu pa na prireditvi Cage Fight Championship (CFC) z Milico Cvijić iz BiH – precej izkušenejši, je še ne 18-letna borka iz Šmartnega ob Savi odločno napovedala boj za dve zmagi. Še več, vse razen tega, da bi po obeh obračunih v znamenje uspeha dvignila visoko v zrak svoji roki, bi bilo zanjo precejšnje razočaranje.

Kozinova si je pod vodstvom trenerja Rudolfa Pavlina zastavila velike načrte za svojo športno pot. »Nekega dne bi se rada borila za naslov evropske ali svetovne prvakinje. To je moj glavni dolgoročni cilj, ki ga bom zasledovala po svojih najboljših močeh,« si je začrtala dijakinja četrtega letnika Elektrotehniško-računalniške strokovne šole oziroma Vegove gimnazije v Ljubljani (prihodnje leto se namerava vpisati na fakulteto za matematiko – smer finančna matematika), ki bo poskušala do uresničitve svojih sanj zbrati čim več dvobojev in zmag. Prvi profesionalni uspeh v boksu si je torej samozavestno vpisala, še preden se je na sobotnem »Večeru prvakov« v Mariboru sploh povzpela v ring.

S tem plemenitim borilnim športom se je januarja 2010 začela ukvarjati bolj ali manj po naključju. »Do takrat sem pri Krimu tri leta trenirala rokomet, v katerem pa nisem uživala, zato sem se poslovila od njega. Ker nisem bila najbolj samozavestna, mi je oče Janko predlagal, da bi se preizkusila še v kateri od borilnih veščin. In potem sem res nekega dne potrkala na vrata boksarskega kluba, ki je bil najbliže mojemu domu,« se je Kozinova spomnila svojih začetkov in pripomnila, da se ji je boks prikupil že s prvim dobro izvedenim udarcem v boksarsko vrečo.

»Že po nekaj treningih mi je postalo tako všeč, da nisem več hotela poskusiti ničesar drugega,« je razkrila, kako je boks postal njen način življenja. Ker je hitro napredovala, jo je Pavlin že po šestih mesecih odpeljal na prvo tekmo, ki jo je prestala z odliko. »Prepričljivo je ugnala hrvaško kadetsko prvakinjo, kaj premagala, povsem jo je pretepla,« je zaupal 41-letni Slovenjgradčan, zadovoljen z uspešno opravljenim preizkusom, ki mu je pokazal, da je Emica, kakor jo tudi kliče, iz pravega testa.

Od takrat je nanizala 31 »amaterskih« zmag in doživela le tri poraze.

Strahu v ringu ne pozna, ji pa pred dvoboji, pred katerimi jo poskuša oče dodatno spodbuditi z naslednjimi besedami: »Za malico jo imaš,« po žilah vselej požene adrenalin. Na vprašanje, ali je bila že kdaj resneje poškodovana, je odkimala. »Le enkrat sem imela malce 'opraskan' bobnič, to pa je bilo tudi vse, če odmislim modrice, ki so sestavni del sparingov in obračunov. Zaradi njih se mati Andreja pogosto jezi name, češ da sem spet vsa plava,« je povedala v smehu in pribila, da je imela v rokometu precej več poškodb.

Kakšnega posebnega vzornika nikoli ni imela, od boksarjev pa ji je še najbolj všeč filipinski šampion Manny Pacquiao, ker je levičar; tako kot ona. Zgledovati pa se poskuša po Dejanu Zavcu, ki ga je tudi osebno spoznala, potem ko jo je začel Pavlin ob vsakodnevnih pripravah v prostorih Centra vadbenih užitkov Oaza na Leskoškovi v Ljubljani voziti enkrat na teden tudi na trening k »Mr. Sympathikusu« na Ptuj. »Dejan je super človek, odličen učitelj in še večji motivator. Z njegovo pomočjo si širim svoja obzorja,« je še dejala Kozinova, za katero bi si upal dati Pavlin roko v ogenj, da se bo že čez nekaj let gibala okrog šampionskega pasu.