Tiskane izdaje
Ljubljana – Nedavni posvet avtorjev osnutka novega zakona o športu (ZSpo) z nekaterimi drugimi akterji v slovenski športni družini je bil zelo koristen. Udeleženci okrogle mize so predstavili različna mnenja o nekaterih pomembnih dilemah za slovenski šport.
Mojca Pečnik Ternovšek, ki je na direktoratu za šport napisala predlagani osnutek ZSpo, je predstavila ključne razlike med starim zakonom o športu iz leta 1998, ki ga je povozil čas, in predlogom novega: med drugim je izpostavila možnost oddajanja športnih objektov v vodenje športnim društvom, uvajanje podlage za zmanjšanje vadnin, če izvajalci dobijo javna sredstva, in uvajanje enotnih barv nacionalnih reprezentanc.
Avtorji osnutka novega zakona so poskušali upoštevati dejstvo, da pokriva področje športa – posredno – 42 različnih zakonov in določil, kljub temu pa se zdi, da pri načrtovanju osnutka novega ZSpo niso upoštevali nekaterih že sprejetih temeljnih aktov v športu, kot je denimo nacionalni program športa 2014–2023.
»Kdo v športnih društvih si bo ustrezno pojasnil vseh 42 zakonov, ki definirajo delovanje športa?! Grozi nevarnost, da bodo lahko delovala le še najmanjša društva, ki jih zadeva manj kompleksnih stvari, ne pa največja, ki imajo ogromno profesionalcev v svojih ekipah. Vse od leta 1991 nismo definirali poklicnega športa in tudi v osnutku novega zakona o športu ga ne vidim,« je bil denimo kritičen dolgoletni športni delavec in funkcionar Tomo Levovnik. V osnutku ZSpo je poklicni športnik dejansko ohlapno definiran kot (sedma alineja 2. člena) fizična oseba, ki je vpisana v razvid poklicnih športnikov in samostojno opravlja delo v športu kot svojo izključno ali dopolnilno dejavnost. Bolj sporočilen je 47. člen osnutka ZSpo, ki poklicnemu športniku dovoljuje opravljanje dela v športu kot samostojno dejavnost kljub obstoju elementov delovnega razmerja. V tem členu so šli avtorji predloga ZSpo na roko predvsem športnim klubom, torej zaposlovalcem.
Osnutek novega zakona o športu še naprej vznemirja tudi v delu (13. in 29. člen), kjer obravnava delovanje Fundacije za financiranje športnih organizacij (FŠO). Četudi je direktor vladnega direktorata za šport Boro Štrumbelj pospremil osnutek ZSpo z besedami »zakon ne prinaša revolucije«, se vsebinsko dogaja prav to. Osnutek namreč revolucionarno posega v del javnih sredstev za šport, kar je zmotilo tudi predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) Bogdana Gabrovca.
»Denar Fundacije za šport ni denar države, to moramo povedati enkrat za vselej. Če bomo sprejeli takšno ureditev, kot je zapisana v osnutku zakona, bi hipotetično manjkal le še korak resornega ministra, da bi sredstva, s katerimi upravlja FŠO, prenesel v državni proračun. Razlikovati moramo med javnimi in proračunskimi sredstvi. Sredstva FŠO so javna sredstva, pridobljena za civilno-športno sfero prek koncesijskih dajatev od igranja iger na srečo,« je bil nedvoumen Gabrovec, ki je povedal svoje mnenje, ne mnenje OKS, saj slednji še obravnava osnutek zakona. Prvi mož OKS ima dejansko prav: FŠO so ustanovili leta 1998 na podlagi zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZLPLS), in sicer za neposredno financiranje športnih organizacij v Sloveniji, predlagani osnutek ZSpo pa bi (lahko) prinesel delno podržavljanje FŠO z namenom morebitne finančne pomoči kompleksu v Planici. Gre tudi za nedoslednost; zakon o športu bi moral omogočiti izvajanje obeh že sprejetih aktov, predvsem strateškega NPŠ 2014–2023, v katerem pa ni definirano morebitno financiranje Planice iz FŠO.
Zelo ostro so nastopili proti osnutku zakona tudi vodilni možje posameznih občin. Župani so se nazadnje sestali minuli teden, ko so avtorje zakona opozorili, da predlagani osnutek ne bo preživel proceduralnega postopka in ga državni zbor po njihovem ne bo sprejel. Za kaj gre? V osnutku novega zakona o športu je predvideno (tretja alineja 12. člena), da »letni program športa na lokalni ravni sprejme občinski svet po predhodnem soglasju občinske športne zveze, če ta obstaja«. Ali po domače: občine bi izgubile del avtonomije pri delitvi javnega denarja za šport.
Glas županov ima veliko večjo težo, kot bi kdo sklepal na prvi pogled. V Sloveniji je 212 občin, slaba polovica jih ima tudi svoje športne zveze. In, kar je v kontekstu sprejemanja novega zakona o športu najbolj pomembno, številni župani imajo pomembno besedo tudi v državnem zboru, ali vsaj posredno sežejo do poslanskih klopi. To bo v končni posledici težko obšla tudi resorna ministrica Maja Makovec Brenčič, ki bo imela seveda eno od zadnjih besed pri sprejemanju novega zakona.
Kdaj bi predlagani osnutek zakona lahko zaživel kot novi zakon o športu (ZSpo)? Težko je oceniti. Ko bodo mimo trenutna posvetovanja, bi lahko državni zbor razpisal še eno javno razpravo, ne glede na vse pa bo zakon težko sprejet prej kot do poletja. Po slabši različici bi lahko »zorel« vse do konca leta.
