Glava še vedno ve kako, a noge ne zmorejo

Z bronasto kolajno v skoku v daljavo in prvo za slovenske atlete na svetovnih prvenstvih je leta 1999 v Sevilli premaknil pomemben mejnik v slovenski atletiki. Pozneje bi njegova kariera lahko sijala še v žlahtnejšem lesku, a ga je od uspehov (pre)pogosto ločil le predolg korak. S prestopi se je naposled sprijaznil, nato pa leta 2004 iz atletike naredil korak k umirjenemu družinskemu življenju.

Z upokojitvijo je za nekaj časa zapustil atletske steze. Zasičen od kraljice športov se je prepustil umirjenemu toku življenja »navadnih« ljudi. Končno je bilo več časa za družino, urejanju doma v Vodicah, posvetil se je študiju na Fakulteti za šport. Danes na OŠ Davorina Jenka v Cerkljah opravlja pripravništvo za učitelja športne vzgoje. To ga je pripeljalo nazaj k nekdaj njegovi največji ljubezni.

»Po koncu kariere sem na začetku kakšne pol leta še ostal v atletiki, nato pa v njej nisem bil več veliko aktiven. Načeloma bi rad ostal v tem športu, saj je to nekaj, kar znam početi najbolje, kar sem počel večino življenja,« je povedal Cankar, ki skupaj z Rožletom Prezljem vodi tudi atletsko šolo v Cerkljah. »Zaenkrat sodelujemo z nekaj šolami, bomo videli, kako se bo obneslo, smo še na začetku.«

Z atletiko je tako danes povezan ob delu z mladimi, o delovanju na vrhunski ravni ni razmišljal. Ne pogreša torej tekmovalnega naboja iz časov, ko je še nastopal kot profesionalni športnik? »Malo že. Če si to delal skoraj 20 let, je razumljivo, da ti to manjka. Priznam pa, da spremljam bolj malo. Me je pa zadnjič pritegnil dokumentarec o starih svetovnih prvenstvih. Ob njem sem se spomnil vseh teh imen, ob katerih sem nastopil, popeljal me je nazaj v tiste čase, obudil občutke in spomine, kako sem tedaj tekmoval,« je povedal slovenski rekorder in se prepustil valu lepih spominov.

Teh se je v njegovi športni karieri nabralo ogromno. Celjan se sicer vseh tekmovanj z veseljem spominja, tudi tistih, na katerih je naredil kakšen prestop preveč. »Vsaka tekma posebej je bila šola, na vsaki si se naučil kaj več. Po bitki je lahko biti general in ugotavljati, kaj bi moral narediti. Objokovati nima smisla. Sicer pa se z veseljem spominjam vseh kolajn, dobrih uvrstitev, prijateljev, družbe na treningih, na tekmah, dobrega vzdušja, imeli smo se zares dobro.«

Vrednosti kolajne se zaveda šele danes

Pa vendar eden od sestavljanke spominov v njegovi karieri eden še posebej izstopa – kolajna iz leta 1999. Uspeh kariere, katerega vrednost vsako leto bolj ceni. »Dejansko drži to, kar večina športnikov reče o velikem uspehu: da ne dojemajo, kaj jim je uspelo. V tistem trenutku se dejansko ne zavedaš dosežka,« je povedal in razkril svoj današnji pogled na vrhunec svoje kariere. »Na tistem SP sem bil dejansko dobro pripravljen, sicer ne bi dosegel takšnega uspeha. Vem pa tudi, da več tedaj ne bi zmogel, to je bil moj maksimum,« je ocenil in še dodal, da je bil verjetno še bolj pripravljen na naslednjem SP 2001. A naredil je tri prestope. »To so trenutki obžalovanj, toda življenje gre naprej,« je povedal skakalec v daljavo.

Ko se danes ozira nazaj, se zaveda, da bi verjetno marsikatero stvar lahko naredil bolje. Toda ne pri prestopih. Prepričan je, da je pač bil takšen tip skakalca, zato bi težko kaj spremenil, priznal pa je tudi, da se nikoli ni posebej poglabljal v to.

Danes bi ležal na kavču

Bi se še enkrat odločili za kariero atleta? »Takoj,« je izstrelil kot iz topa. Čeprav mu po končani karieri ni bilo lahko, a pri iskanju zaposlitve imajo tako ali drugače težave vsi, ne le športniki. Se je pa po drugi strani naučil izoblikovati cilje in trdo delati za njihovo uresničitev.

Podobno miselnost si želi prenesti na svoja otroka, ki že kažeta športni potencial. Enajstletni sin je doslej treniral rokomet, 8-letna hči ga je spremljala, ko je dvakrat ali trikrat na teden izvajal atletsko šolo v Cerkljah. »Kam se bosta usmerila, se bo videlo čez nekaj let. Ponavadi se po končani osnovni šoli pokaže, kako in kaj. Seveda pa je treba vztrajati,« je menil danes 38-letni Celjan, ki ne skriva, da mu mirno družinsko življenje močno ugaja.

Nekdaj je kot profesionalni športnik ves čas potoval, danes je najraje doma. »To žene ne osrečuje najbolj in mi očita, da bi rad samo doma ležal na kavču. Saj je prijetno iti na morje, ampak da bi se pa vsak teden nekam odpeljal ... To pa ne,« je še razkril Cankar, ki z družino že načrtuje avgustovski obisk enega od otokov v Dalmaciji.

Niti ne poskuša več skočiti

Od vseh dogodkov in krajev so mu v najlepšem spominu ostale OI 1996 v Atlanti. Dobri nastopi, odlično vzdušje in družba so skupaj stkali lepe spomine. Danes atletike ne spremlja veliko, bolj pozoren je le na slovenske atlete, ki spadajo v njegovo generacijo in ki jih je spoznal še kot tekmovalec: Primož Kozmus, Martina Ratej, Marina Tomič … »Sicer pa slišim, da imamo nekaj mladih, ki kažejo potencial, da se dokažejo tudi v svetovnem merilu.« Imajo v slovenskem prostoru za to dovolj dobre razmere? »To je težko reči. Vedno bi se dalo kaj storiti bolje. Seveda pa je največ odvisno od vsakega posameznika. Mislim, da se raven od časov, ko sem jaz tekmoval, ni pretirano spremenila. Rezultati v posameznih disciplinah pač nihajo, eno leto so boljši, drugo leto slabši,« je menil danes le zunanji opazovalec atletike.

Ga kdaj zagrabi, da bi še skočil v daljino? »Uf, niti ne poskušam. Ne gre več tako kot nekdaj. V šoli učencem že pokažem, a že to je težko. Imam več kilogramov kot nekoč. Glava še vedno ve, kako je treba, noge pa ne zmorejo. Točno vem, kako mora izgledati teh deset korakov. Toda tako pač je, treba se je sprijazniti.«